Aprila 1941 je v stavbi brežiške meščanske šole zopet zavladala nemščina. Vanjo je nemški okupator vselil novoustanovljeno štiriletno glavno šolo (Hauptschule). Uradni naziv brežiške glavne šole se je glasil Glavna šola za dečke in deklice v Brežicah (Hauptschule für Junge und Mädchen in Rann/Save). Šola je imela 5 razredov, njene učne moči so razen posameznih izjem prišle iz Tretjega rajha. V prvem letu okupacije sta poleg nje v okrožju Brežice delovali še dve glavni šoli: v Krškem z 8 razredi in na Senovem s 4 razredi.
Koncept glavne šole izhaja iz medvojne Avstrije, kjer je obstajala od leta 1927. Po anšlusu (nasilni priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji leta 1938) je bil ta tip šole na celotnem teritoriju nemške države uveden z začetkom šolskega leta 1942/43. V nacistični dobi je bila glavna šola namenjena zagotavljanju izobrazbe posebej nadarjenim osnovnošolcem. Vanjo se je bilo mogoče vpisati po opravljenem 4. razredu oz. dopolnjenem 10. letu starosti. Šola je dijake učno in vzgojno usposabljala na vstop v poklicno življenje. Glavna šola je bila po pomenu in namenu umeščena med osnovno šolo (Volkschule) in višjimi šolami (Höhern Schulen) oz. gimnazijami. Po zamisli snovalcev izobraževalnega sistema v Tretjem rajhu je uspešen zaključek šolanja dijakom preko dveh nadaljevalnih razredov odpiral pot do izobraževanja na tehniških šolah (Fachsculen) in višjih poklicnih šolah (Berufsbildende Schulen). Pogoji za sprejem na glavno šolo so bili: soliden učni uspeh, predvsem pri nemščini in aritmetiki; izkazana sposobnost samostojnega mišljenja; vztrajna želja po učenju in značajska ustreznost. Iz navedenega je razvidno, da je glavna šola v Brežicah v novih razmerah, vendar v istih prostorih, nadaljevala poslanstvo predvojne meščanske šole.
Vpogled v delovanje glavne šole v Brežicah nam daje šolsko spričevalo Antona Gerjeviča iz Šentlenarta pri Brežicah, rojenega leta 1931. V šolskem letu 1942/43, v katerem je bilo izdano omenjeno spričevalo, je obiskoval prvi razred glavne šole. Iz dokumenta razberemo, da je obravnavana šola sodila pod civilno upravo okupacijske enote Spodnja Štajerska. Šolsko leto se je delilo na dve polletji. V obeh so se v prvem razredu poučevali naslednji predmeti: nemščina, zgodovina, geografija, družboslovje, kemija, računanje, prostorsko in geometrijsko risanje ter glasba. Poleg tega so se ocene delile za prostoročno risanje, lepopis, smisel za umetnost, ocenjevala pa se je tudi telesna vzgoja, ki v spričevalu zaseda častno prvo mesto.
Danilo Pečnik iz Brežic, letnik 1930, je izobraževanje nadaljeval v razmerah nemške okupacije. Po končanih prvih štirih razredih osnovne šole je vstopil v novoustanovljeno osemrazredno Anastasius-Grün-Schule, Oberschule für Jungen Rann, ki je v prostorih predvojnega frančiškanskega samostana zaživela v šolskem letu 1942/43. Z željo postati strojnik, se je naslednje leto vpisal v bolj praktično usmerjeno brežiško glavno šolo. Izpostavlja, da so učitelji na tej šoli svoje izobraževalno poslanstvo postavljali pred nacistično ideologijo. Spominja se, da so bili učitelji iz anektirane Avstrije dijakom kot drugi starši, medtem ko so jih »pruski« učitelji stalno in močno pretepali.
Anton Gerjevič je bil eden od zgolj šestih Slovencev v njegovem razredu na brežiški glavni šoli. Majhnemu številu slovenskih učencev je botroval izgon velike večine slovenskega prebivalstva Posavja in Obsotelja ter naselitev nemško govorečih Kočevarjev in drugih nemških kolonistov na njihove domove jeseni 1941. Gerjeviča in njegove slovenske rojake v razredu so ostali sošolci, ki niso bili imuni za nacistično propagando o nemški rasni večvrednosti, obkladali z zmerljivkami. Od teh se je v spomin Antona Gerjeviča najbolj bridko zarezala rimana psovka »Windische Hund – Schweinehund« (izraz »innerer Schweinehund« je bil na nemškem govornem območju v uporabi že pred vojno; z njim so označevali nagnjenost osebe k lenobi in nedisciplini).