Poleg Coroninijev, ki so imeli med leti 1651 in 1848 v lasti večino posestev, so na Tolminskem gospodarili še drugi plemiči: Formentini, ki so imeli v lasti po eno ali dve kmetiji v različnih vaseh, nadalje Locatelli in Grandenti, ki so opravljali različne službe za tolminskega grofa, Čuki iz Čedada, ki so gospodarili na Kobariškem, ter še nekateri drugi, ki pa so sčasoma večino zemlje prodali Coroninijem.
Peter Anton grof Coronini je tolminsko gospostvo kupil leta 1651 za 46.590 goldinarjev. Sam ali z družino je v Tolminu stanoval le poleti, pozimi pa so živeli v matični palači v Gorici. Z njim so v Tolmin prihajali tudi prijatelji in sorodniki, torej predvsem goriški in furlanski plemiči. Takrat so v bogato opremljenem dvorcu, kjer je bilo v številnih sobah moč nastaniti večje število ljudi, organizirali bogate pojedine, hodili so na lovske pohode in se zabavali ob različnih družabnih igrah kot so karte, šah in dama, v eni od soban pa so lahko igrali celo biljard. V njihovi odsotnosti so za posestvo in dvorec skrbeli služabniki in oskrbniki.
Sedež in edino mesto celotne Goriške grofije je bila Gorica, vsi ostali večji kraji pa so imeli v tem času še vedno status trga. V začetku 17. stoletja, predvsem pa po koncu druge vojne z Benečani, se je v deželo in mesto preselilo mnogo furlanskih plemiških rodbin, italijanskega porekla so bili pogosto tudi na novo priseljeni trgovci in obrtniki. V tem času je v Gorici že živela tudi večja judovska skupnost, kateri so mestne oblasti namenile poseben del mesta. Meščani so živeli predvsem od trgovine in obrti, goriško plemstvo pa je ustvarilo večino deželnega prihodka s prodajo vina. Kupovali so ga zlasti koroški trgovci in prevozniki ter ga po obsoški cesti vozili proti severu, v nasprotni smeri s Koroške in Kranjske pa je v Gorico in naprej proti morju prihajalo železo in železni izdelki, laneno platno, pšenica, meso in drugo blago. V 17. stoletju se je na Goriškem razvilo tudi svilogojstvo. Svilene tkanine stkane v goriških tkalnicah je bilo moč kupiti na domačih in tujih trgih. Zaradi številnih novih dejavnosti in priseljencev, ki so s svežim kapitalom gradili nove mestne hiše, razkošne plemiške palače, cerkve in ustanavljali samostane, ki so postali nosilci izobrazbe, je mesto postopoma dobilo popolnoma nov, sodoben srednjeevropski videz.
Kljub temu in kljub odličnim pogojem ter ugodni legi pa je Goriška za drugimi habsburškimi deželami vendarle močno zaostajala. Razlike so se kazale predvsem na področju različnih proizvodnih dejavnosti in industrije, ki se tu kljub obilici nakopičenega kapitala, razen posameznih izjem, ni razvila. Plemiči so tarnali nad pomanjkanjem primernih surovin in obdelovalnih površin, pritoževali so se nad visokimi carinami in davki, ki naj bi jim oteževali trgovanje, obenem pa so svoje rastoče bogastvo raje kot v razvoj alternativnih dejavnosti namenjali za gradnjo novih palač, udobno plemiško življenje in krepitev družbenega ugleda.
