skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Odločba o ustanovitvi Okrajnega zavoda za spomeniško varstvo s sedežem v Mariboru

Zgodovina spomeniškega varstva sega v čas avstrijskega cesarstva, katerega del je bilo tudi slovensko ozemlje. Sredi 19. stoletja je prišlo do ustanavljanja deželnih muzejev in zgodovinskih društev. Zgodovinsko društvo za Štajersko je bilo zelo pomembno za razvoj spomeniškega varstva na Štajerskem, obenem pa tudi za razvoj arheološke stroke.

Ključno za razvoj organizirane spomeniškovarstvene dejavnosti je formiranje strokovnega področja, ki je pravno-organizacijsko in praktično skrbelo za spomenike. Z dekretom cesarja Franca Jožefa I. je bila leta 1850 na Dunaju ustanovljena cesarsko-kraljeva Centralna komisija za proučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov (k.-k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmäler). Centralna komisija za slovensko ozemlje pomeni začetek organiziranega varovanja kulturne dediščine, obenem pa tudi formiranja umetnostne zgodovine kot znanstvene discipline.

Centralna komisija je na svojem obsežnem območju avstrijskega cesarstva, kasneje Avstro-Ogrske, delovala s pomočjo izbranih častnih konservatorjev, korespondentov in gradbenih uradnikov. Med prvimi častnimi konservatorji na Slovenskem je bil leta 1856 za Štajersko imenovan Josip Scheiger, znan po svoji pobudi za posege v križnem hodniku nekdanjega dominikanskega samostana na Ptuju, ki velja za prvo spomeniško delo pod vplivom Centralne komisije na Slovenskem. Pomembni štajerski konservatorji in korespondenti so bili še Ignac Orožen, Hans Petschnig, tedaj eden najpomembnejših arhitektov, ki je opozoril na ptujsko proštijsko cerkev in potrebno obnovo ptujskogorske cerkve, nato Johannes Graus, Arnold Luschin von Ebengreuth, prvi slovenski šolani umetnostni zgodovinar dr. Avguštin Stegenšek in Walter von Semetkowski, sicer rojeni Ptujčan in prijatelj Franceta Steleta. Centralna komisija je spomenike razdelila na nepremične in premične, z reorganizacijo službe leta 1873 pa je v varovanje vključila še arhive in tako uvedla tri sekcije: arheološko, umetnostno in arhivsko. Z reorganizacijo leta 1911 se je služba decentralizirala. Ustanovili so deželne konservatorske urade, pri čemer je ozemlje severovzhodne Slovenije pripadlo uradu v Gradcu.

Večina objavljenih omemb iz časa pred prvo svetovno vojno se navezuje na živahno arheološko dejavnost, pri čemer s tedaj aktualnimi odkritji prednjači izredno arheološko bogat Ptuj. Med ostalimi spomeniki je treba izpostaviti predvsem posege na mariborski stolnici, restavriranje kornih klopi iz 15. stoletja v ptujski proštijski cerkvi in obnovo notranjščine cerkve sv. Nikolaja v Vuzenici.

Pri obravnavi ustroja slovenske spomeniške službe je treba omeniti, da je samostojnemu, enovito organiziranemu varovanju spomenikov v vsej državi, vključno z severovzhodnim delom današnje Slovenije, možno slediti šele po prvi svetovni vojni, ko je zaradi političnih sprememb prišlo do prenehanja avstrijskega kulturnopolitičnega vpliva. Tedaj je mesto glavnega konservatorja zasedel France Stele, ki je bil sicer že prej, leta 1913, imenovan za prvega konservatorja na Kranjskem. Vodil je Spomeniški urad v Ljubljani, najprej le za Kranjsko in nato za celotno slovensko ozemlje.

Stele je po avstrijskem vzoru na slovenskem ozemlju vzpostavil način delovanja konservatorja – umetnostnega zgodovinarja kot glavnega strokovno profiliranega strokovnjaka, avtoritete, ki ima odločilno besedo pri obnovah. Konservator je bil v tedanji družbi ugledna strokovna eminenca, konservatorski poklic je užival spoštovanje. Stele konservatorstva ni dojemal le kot poklic, temveč kot način življenja, življenjsko vrednoto in poslanstvo. Pri Steletovem doprinosu k proučevanju spomenikov severovzhodne Slovenije ob mnogih terenskih popisih posebej omenjamo njegovo obravnavo stenskega slikarstva v Prekmurju; kot prvi je ovrednotil opus slikarja Janeza Akvile in valoriziral skupino prekmurskih spomenikov gotskega slikarstva. V tem obdobju se je posvetil tudi cerkvi na Ptujski Gori, kjer je restavriranje poslikav zaupal Mateju Sternenu in Petru Železniku.

Na področju Štajerske, Koroške in Prekmurja so v času med obema svetovnima vojnama potekale velike spomeniškovarstvene akcije. Prišlo je do pomembnih odkritij, kot sta kripta pod cerkvijo sv. Jurija v Hočah in dvorana nekdanje judovske sinagoge v Mariboru. Med ključnimi konservatorsko-restavratorskimi deli izpostavljamo posege na stenskih poslikavah v cerkvi sv. Marije Vnebovzete v Turnišču in v minoritski cerkvi na Ptuju. Izvedene so bile velike konservatorske obnove nekdanjega dominikanskega samostana na Ptuju, zunanjščine cerkve Matere Božje v Rušah z zvonikom in mariborske stolnice.

Pomembno prelomnico v organizaciji službe predstavlja leto 1945, ko je nova oblast ustanovila Zavod za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Ljudske republike Slovenije (LRS) s sedežem v Ljubljani. Kmalu za tem je bil leta 1948 sprejet prvi slovenski Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti. Dve leti pozneje je bil zavod preimenovan v Zavod za spomeniško varstvo LRS in je kot centralna zakonodajna in izvršilna republiška ustanova z zaposlenimi konservatorji kot upravniki in znanstveniki skupaj z restavratorji skrbel za spomenike na območju celotne Slovenije. Leta 1958 je nov zakon omogočil decentralizacijo službe in vzpostavitev regionalnih zavodov za spomeniško varstvo. Tako je bil leta 1959 ustanovljen okrajni Zavod za spomeniško varstvo s sedežem v Mariboru, pri čemer so po ukinitvi okrajev soustanoviteljice postale občine, ki so financirale zavodovo dejavnost.

V prvih tridesetih letih obstoja mariborskega zavoda za spomeniško varstvo so se nadaljevala temeljna, z zakonom predpisana konservatorska dela: raziskovanje, evidentiranje, registriranje, dokumentiranje kulturne in naravne dediščine ter skrb za njeno vzdrževanje in obnavljanje. V tem obdobju so bili izvedeni odmevni projekti obnov in konservatorsko-restavratorskih posegov (na cerkvi sv. Mihaela v Domanjševcih, na poslikavah v stari Marijini cerkvi v Turnišču in cerkvi v Martjancih itd.). Med najpomembnejše zagotovo sodi prenova mariborskega Lenta s takrat edinstvenim primerom tehnično metodološko napredne premestitve Vodnega stolpa. Med obsežnejšimi gre izpostaviti še konservatorsko-restavratorske posege na ptujski proštijski cerkvi, ptujskem gradu, rekonstrukcijo ptujskega minoritskega prezbiterija, posege v dvorcu Betnava, na gradu Borl in odmevno rekonstrukcijo Kužnega znamenja na mariborskem Glavnem trgu.

V teku 20. stoletja se je konservatorska stroka vse bolj mednarodno povezovala, nastala so različna strokovna združenja, mednarodne listine in smernice, izvedene so bile številne konference in izdane mnoge publikacije, nenazadnje je tudi pojav interneta omogočil hiter pretok znanj in konservatorskih pristopov.

Zavod za spomeniško varstvo Maribor je sprva pokrival območje tedanjega mariborskega, murskosoboškega in celjskega okraja. Po ustanovitvi okrajnega zavoda za spomeniško varstvo v Celju (leta 1963) je mariborski zavod opravljal naloge varovanja kulturne (in po letu 1970 tudi naravne dediščine) za območja tedanjih občin Dravograd, Gornja Radgona, Lenart, Lendava, Ljutomer, Murska Sobota, Ormož, Ptuj, Ravne na Koroškem, Radlje ob Dravi, Slovenska Bistrica, Slovenj Gradec in Maribor. Po delitvi nekoč velikih občin je danes mariborski zavod, ki je po ponovni centralizaciji leta 1999 organiziran kot območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, pristojen za osemdeset občin v severovzhodni Sloveniji.

Slika

Opzioni di filtraggio

Ricerca

Tipo di contenuto

Categorie
Categorie
Categorie
Categorie
Categorie

Scelta della regione


2008 - 2024 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.