skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Ivan Merljak: i miei ricordi-il diario



MOJI SPOMINI

Rojen sem bil 21. septembra leta 1901 v kmetski hiši, takrat je kraj spadal pod naselje sv. Peter pri Gorici št. 168, sedaj Volčja Draga št. 80.  Moj oče je bil kmet – zidar, imenoval se je Jožef . Mati je bila kmetica – delavka, pred poroko je hodila delat v tekstilno tovarno pri Podgori.  

Hiša je bila enonadstropna z dvema spalnima sobama in podstrešjem ter senikom nad štalo in kletjo.

Naša rojstna hiša je imela kuhinjo, dnevno sobo »mezat«, štalo (hlev) in klet. V sredini je bila kuhinja, desno od kuhinje »mezat« in peč za kruh. Vstop v kuhinjo je bil naravnost iz dvorišča. Hišna vrata so bila enojna. Takoj ob vstopu v hišo je bila okrog dva metra dolga stena, nekak vetrobran. Na levi strani, takoj za vrati je bila polica, zgoraj za škafe, vedra za pitno vodo, spodaj  kotel za zbiranje hrane za prašiče. V kotu nasproti vrat je bila »vintla« skrinja za kruh, zraven mala omara, okna, vrata za v  »mezat«, vrata peči za kruh in ognjišče okrog pol metra visoko. 

»Mezat« je bil štiri metre dolg, bolj ozek, zraven je bila shramba »šaleroba« z vrati, ki so vodila na dvorišče. Hlev za govejo živino je bil levo od kuhinje z prostornino 4×4 in klet 4×3. Štiri metre pred živinskim hlevom je bila »jama« gnojnica za spravljanje gnoja in nekaj metrov stran so bili svinjaki. Zraven svinjakov za gnojnico, je bilo zidano stranišče in greznica. Nad svinjaki v podstrešju je bil »kurnik«  kokošnjak. Za svinjaki je bila lopa za shrambo stelje. Vstop na dvorišče je bil naravnost  iz ceste. Na desni strani je rasel star oreh, na levi pa neko drugo drevo. Proti zahodu so bili tudi orehi (tri ali štiri) in vmes lešniki. Iz dvorišča je peljala pot na hrib, kjer so bili vinogradi, nasad češenj, jabolka, smokve ter razno drugo sadno drevje.  Najbolj mi je ostala v spominu jablana sv. Ane, ki je rasla na sredi hriba! Na koncu desne strani hiše je bila mala steza,  bližnjica  za v »Gmajno«    k sorodnikom. Za svinjskimi hlevi je rasla že precej stara hruška in razno drugo sadno drevje. Posebno rad sem imel hruško, ker je vsako leto rodila tečen sad, kjer so včasih gnezdili »gardolini« liščki, v poletnem času pa živele in žvrgolele lastovice, ki so gnezdile pod napuščem (linde) hišne strehe. Ob stezi za »Gmajno« je rasla (na grivi na levi strani) precej stara jabolka, malo naprej na vogalu senožeti, stara češnja, pod stezo pa dva grma lešnikov.


Moja rana mladost

Očeta sem izgubil, ko sem bil star štiri let in pol. Pravili so mi, da je umrl zaradi rane na želodcu. V družini nas je bilo šest otrok: Jožef, Felicita, Frančiška, France, Jožefa in zadnji jaz Ivan.  Mojega očeta se bežno spominjam. Bil je  srednje postave in je imel sive brke. Z očetovega pogreba se spominjam samo to, da je bilo na našem dvorišču mnogo ljudi. Takrat se še nisem zavedal, kaj sem izgubil, ko sem zgubil očeta. Zavedal pa sem se pozneje, posebno v letih, ko sem bil najbolj potreben njegovega vodstva t.j. do moje zrele fantovske starosti! Kolikokrat sem sanjal o njem in nato se zbudil razočaran! Večkrat, ko sem napravil  katerikoli napako t.j. da nisem ubogal, se pretepal z prijatelji  (v moji rani mladosti sem bil zelo dinamičnega značaja) in za vse to sem bil doma kaznovan, včasih pa tudi od drugih ljudi, sem si mislil: »Če bi bil moj oče še živ, bi verjetno do tega ne prišlo.« O njem so mi pravili, da je bil dober ali strog vzgojitelj. Koliko solz sem pretočil zaradi tega!Tudi moja mati je bila stroga in resna vzgojiteljica, ali nje nisem tako ubogal s palico, kot bi očeta  samo na pogled.  Je bila pač ženska in mati z mehkim srcem. Sem ji pa večno hvaležen za vse dobrote, kakor tudi za kazni, ki mi jih je naprtila, ker če bi tega ne bilo, kaj bi nastalo iz mene?

Poleti, ko so nosile ženske prat na Lijak, je bilo zame veliko veselje, da so me vzele s seboj in sem se kopal in učil plavat. Ko sem bil star okrog šest let, sem že nosil bratu zajtrk in kosilo k opekarni, kjer je bil zaposlen, opravljal sem lažja dela na kmetiji ter pomagal potiskat »barelo«,  ko so vozili prodajat češnje v Gorico. Tako sem bil srečen, ko mi je mama, ko smo prodali češnje in smo šli v gostilno na eno »župco« naročila pol porcije golaža in en kornet kruha. Posebno pa sem bil zadovoljen, ko mi je iz izkupička od prodanih češenj kupila novo obleko. Peljala me je v trgovino in je rekla prodajalcu: »Tu za tega fantiča je, ampak ne za takšnega kot sedaj, za takšnega kot bo prihodnje leto«. Sukno je bilo iz bombaževine. Stric Toni iz »Gmajne« je kadil pipo in jaz sem mu hodil kupovati tobak v gostilno na Volčjo Drago. Včasih prav z nevoljo. Ko mi je pa Giovani, njegov sin, posodil star obroč od kolesa (bicikla) in sem si sam  napravil en ročaj za potiskanje, da ni bilo treba tolči s palico, me ni bilo treba dvakrat prositi. 

K sv. maši smo hodili v Renče. Poleti in pozimi ob 10 uri. Vsi dečki smo imeli naš prostor pred oltarjem pod strogim nadzorstvom cerkovnika in starih možakov, ki so sedeli v klopeh ob oltarju. Včasih smo jo pa le kakšno skuhali. Ker smo bili pomešani Volčjadragarji , Bukovčani  in Renčani in vsi bi radi zvonili pri povzdigovanju, nas je vdrla cela skupina v zvonik in namesto da bi zvonili, smo se pretepali. Ker cerkovnik ni slišal  zvoniti, je prihitel v zvonik, zaprl vrata, sam pozvonil, potem pa po dva prijel za ušesa in nas peljal pred oltar. Po končani sv. maši nas je zatožil g. župniku, da nas je še on narahlo zlasal in s par poučnimi besedami odpustil. Kazen, ki sem jo prejel ni bila huda, čeprav so nas  vsi verniki gledali, kako nas je cerkovnik spremljal pred oltar, bilo pa nas je strah, kako bo doma. No, šiba je prišla na svoj račun. Pred cerkvijo je neka ženica prodajala kolače : okrogle, zobčaste z luknjo v sredini, po en sold t.j. dva vinarja; ploščati – podolgovati, pomešani z mandljemi, pa dva solda ali štiri vinarje. Redko kdaj sem bil tako srečen, da sem si privoščil te dobrote, dokler se nisem zaposlil pri opekarni.

Pri stricu v »Gmajni« so zredili enega vola doma in enega so kupili. Z bratrancem Tončetom (Avguštin) sva zgodaj spomladi hodila orat. Včasih sva začela že ob zori, zajtrkovala pa sva ob osmih. To pa zato, ker gospodar, ki sva mu orala, ni vedel ob kateri (uri) bova prišla in se je zanašal na drugega. Bila sva lačna, da je kar krulilo po trebuhu. Jaz sem »gonil« vodil živino, Tonče je pa »drevaril« .

V šolo sem začel hoditi šolsko leto 1908-1909. Bil sem srednje nadarjen. Prvi in drugi razred smo hodili dvakrat na dan. Pouk je začel ob osmih zjutraj in je trajal do desete ure. Popoldne pa od ene ure do treh, kadar smo imeli verouk, pa do štirih popoldne. Šola je bila v Bukovici v hiši  (Abramiča) »Kuharja«, sedaj last Mlečnika. Od doma do šole je bilo pol ure peš. Pozimi smo najraje hodili kar čez polje, kjer so bili jarki z vodo zamrznjeni in smo se drsali po ledu. Včasih pa se je zgodilo, da se je led prelomil in smo zagazili v ledeno vodo. In seveda ni bilo kje se sušit in tudi časa ne. Edino kar smo lahko napravili je bilo to, da smo se sezuli in spraznili vodo iz čevljev. Ko smo dospeli  v šolo in nas je učiteljica opazila, da smo mokri, nas je najprej kaznovala s šibo po roki, nato smo se morali sezuti, da so se krpe osušile.

Čez potok pri Hmetovih (Volčja Draga) je bil zgrajen nizek mostiček »brva« in ograjen z železno ograjo. Nekoč v zimskem času sem poskusil prilepit oziroma se dotaknit z jezikom mrzle ograje. K sreči, da sem ga odtegnil takoj proč, ker drugače ne vem, kako bi končal, ker se mi je jezik samo v tistih par sekundah zalepil  na železo, tako da mi je ostal košček kože na železu. 

Žal, da niti v prvih razredih, niti pozneje nismo imeli časa za igranje. Res, da smo bili vsi kmečko – delavski sinovi in hčerke in smo imeli zadosti telovadbe pri opravljanju domačih del, bi bilo vseeno koristno, ko bi se tudi v šoli med odmorom, malo bolj sprostili. V prvem in drugem razredu nas je poučevala učiteljica, menda se je imenovala Štrekelj.  Tretji, četrti, peti in šesti razred pa učitelj Musič.  Učitelj je bil lovec in je imel lovskega psa. Mene je, posebno ko sem bil  za kaj kaznovan ali pa tudi ne, poslal iskati psa (stanoval je pri »Kuharju«), da sem ga dobro opral (umil).Vsakokrat pa sem moral sporočiti, da umivam učiteljevega psa, da ni bilo doma šibe…  

V šoli je potekalo življenje približno enako, kot vsem učencem osnovnih šol tudi sedaj, samo da smo imeli mi več strahu in spoštovanja do naših učiteljev, kot ima današnja mladina in tudi disciplina je bila bolj stroga!

En dogodek, ki mi je ostal posebno v spominu: sošolec Pepi Beltram »Nardinov« (Bukovica) pride en dan v šolo z novo škatlo za svinčnike in peresa. Škatla je bila izdelana na dva predala, takšna kot sem si jo jaz že davno želel, ker sem imel eno majhno in staro, ki jo je verjetno rabil že moj brat Pepe. Z Beltramom sva se zmenila, da napraviva zamenjavo: on mi da svojo novo škatlo in jaz njemu mojo staro in še zraven deset »soldov« – t.j. bilo dvajset vinarjev. Po nekaj dneh našega dogovora, sem jaz spravil skupaj deset soldov – se ne spominjam, kdo mi jih je daroval, ter sva napravila dogovorjeno zamenjavo v prisotnosti sošolcev. Čez nekaj dni, v času moje odsotnosti,  je Beltram vzel svojo prejšnjo škatlo, ki je bila na šolski klopi pred mojim sedežem, jo spraznil ter postavil prejšnjo staro na mesto ali brez desetih soldov, ki sem mu jih jaz doplačal za novo. Ko so mi sošolci povedali in sem tudi sam opazil, kaj se je zgodilo, sem zahteval od Pepeta, naj mi vrne mojo škatlo in še deset soldov. On ni hotel slišati ne eno in ne drugo. To me je razjezilo in sem mu prislonil eno klofuto, da ga je udarila bolj šolska klop kot roka! Učitelj je sedel pred katedrom. Ko je zaslišal udarec in nato jok, je vstal, vzel palico in prihitel k nama. Pepi je sedel v predzadnji klopi, jaz pa v zadnji. To se je dogodilo, ko sem hodil (menda) v peti razred?

Učitelj je hotel vedeti, kaj se je zgodilo. Povedal sem mu zakaj sem ga udaril in bil sem prepričan, da bo dal meni prav! Ko pa sem namesto pravice dobil  še z palico po plečih, me je tako razjezilo, da sem skočil na Pepeta in ga premlatil  in me je šele učitelj potegnil od njega, nakar sem učitelju ušel  in se zatekel na nasprotno stran klopi, tako da sva tekala vsak ob svoji strani. Ko pa sem pomislil, da čim dalj se bom izmikal, tem slabše bo zame, sem se le vdal. Učitelj me je dobro naklestil po plečih in po zadnjici, ter me pridržal v njegovi bližini. Za kazen sem moral ostati nekaj dni po pouku še eno uro v šoli. Gotovo se je bal, če me izpusti istočasno kot Pepeta, da ga na cesti še enkrat premlatim. Učitelj me je  spustil kmalu za drugimi, ker se mu ni ljubilo ostajati z menoj celo uro. Doma ni bilo hudo, ker sem jim vse povedal. Ni jim bilo pa nikakor po volji, ker sem se uprl učitelju in zato brez kazni ni šlo. Pepi mi ni vrnil denarja, je pa drago plačal tisti dolg. Sicer pa sva nato postala dobra prijatelja.

V šolo sem hodil samo šest let, ker je bil učitelj leta 1914 mobiliziran.


Moja prva zaposlitev v industriji

Bilo je leta 1912 ob začetku šolskih počitnic. Z mamo sva bila na dvorišču, se še prav dobro spominjam. K nam je prišel na obisk Nin »Slavčev« (Ivan Petrovčič) sosed in še boter bratu Francelu. Ko je vstopil na dvorišče, je  pozdravil mojo mamo z: »Dober dan nunca Pepa!« Mama mu je odzdravila: »Bog daj, boter Nin! Pa kaj vas nosi sem ob tem lepem vremenu?« »Ja danes je res lepo, ali sinoči je malo zmočilo in nismo mogli delat. Moramo počakati, da dovoljno posuši. Izrabil sem priliko, da vas pridem prosit, ako dovolite temule«, in je pokazal s prstom name, »da bi prišel k meni polagat cegu (opeku)«. (Nin je imel s »socijem«  mizo pri opekarni na Dombravi, približno en kilometer od našega doma). Mama je takoj odklonila  z izgovorom, da sem še premlad in prešibak za takšno težko delo. Ko je pa le naprej prosil in ji dopovedoval, da se nahaja v težkem položaju, ker ima samo enega »pokladača«  Pepeta od »Pavline« (Volčja Draga), mojega najbližjega prijatelja. Drugi pa je nezanesljiv. Obljubil je, da mi plača en goldinar in petindvajset soldov dnevno. Že med pogajanjem sem prosil mamo naj mi dovoli. Ko pa sem slišal o denarju, sem se takoj spomnil na ženo, ki je prodajala kolače in kako bom srečen, ko bom imel denar v žepu in bom lahko igral »križe može«  ter si kupil sladoled ali »kornet« kruha, ki sem ga tako rad jedel, zato sem še bolj vneto prosil mamo, da bi se zaposlil. Končno se je mama le omehčala in dovolila pod pogojem, da me ne bodo silili pri delu in če bom preveč utrujen se lahko vrnem domov. Morajo mi tudi dovoliti, da okrog 9.30 ure zjutraj použijem košček kruha s sirom in popijem eno »pašareto« (oranžado). Ko je boter Nin na vse to pristal, je bila ustna pogodba sklenjena in že drugo jutro sem odšel na delo. Star pregovor pravi: Teorija je eno, pratika je drugo! Res, da sem že prej delal enako delo ali samo za par ur, kvečjemu pol dneva. Sedaj pa je šlo zares! Z delom smo začeli ob peti uri zjutraj in ko so bili dnevi najdaljši tudi ob štirih in pol in do šeste in pol zvečer. Od šeste in pol do sedme je bil zajtrk in nato smo delali brez premora od sedme do dvanajste ure. Pepe in jaz sva imela privilegij, da sva med tem časom použila tisti košček kruha in nekaj popila. Od dvanajstih do ene je bilo kosilo in nato od štirih in pol do petih »južina« in nato do mraka spet delo, tako da smo, ko je bilo ugodno vreme, delali štirinajst do petnajst ur dnevno. 

Prvih štirinajst dni je bilo najtežje, dokler se nisem malo utrdil! Noge so bile še dobre, zelo me je bolel hrbet. Kaj nebi!? Moral sem se upogniti najmanj dvatisoč stokrat dnevno in odnesti težo sedmih kilogramov približno štiri metre daleč! Zvečer me je vse bolelo. Ko sem prišel domov, sem se umil, povečerjal in šel spat. Spal sem tako trdno, da me je mama ob štirih zjutraj prav težko zbudila. Spala sva skupaj z bratom Francelom, ki je tudi delal pri opekarni in vstajal zgodaj kot jaz. Ko niso imeli uspeha mamini klici, me je brat kar potegnil iz postelje! Oblekel sem hlače, v kuhinji sem se umil z mrzlo vodo, da sem se malo prebudil, nato sem največkrat tekel na Dombravo in takoj začel delati. Oh, kako je bilo dolgo, ko smo čakali, da nam prinesejo zajtrk, ker smo bili do takrat tešči! Hrana je bila boljša kot prej dokler nisem bil zaposlen.

Ob sobotah po delu so nam plačali kar smo zaslužili med tednom. Težko je popisat srečo, ki sem jo občutil, ko sem prejel prvo plačo in domov grede tipal srebrne krone v žepu ter doma izročil mami prvi zaslužek! Drugi dan preden sem šel k sv. maši v Renče, mi je dala mama deset soldov. Tudi to srečo je težko popisati! Bil sem gospodar desetih soldov, ki sem jih sam zaslužil in z njimi svobodno razpolagal. Po sv. maši sem kupil en kolač, tisti z mandljem. Domov  grede smo pa igrali s prijatelji »križe-može«. Včasih sem kaj priigral, drugič pa zgubil. Ni me bilo strah tudi če bi vse izgubil, ker sem vedel, da mi bo mama  dala popoldne še kaj denarja. Pozabil sem na ves trud in težave celega tedna.

Pri izdelavi opeke je bila stara navada, če je »kariolist« (t.j. tisti delavec, ki je vozil glino »blato« na mizo) to blato po nesreči zvrnil, je »štampador«( t.j. tisti delavec, ki je pri mizi deval blato v kalupe »štampe«) prvi zabodel »ovna« t.j. kup zvrnjenega blata. Našemu karijolistu (bil je socij od Nina) sva s Pepetom ponujala pol litra vina, če nama napravi to uslugo, da blato zvrne, da bova ovna zbadala z lesenim bodalom, ki je sicer služilo za čiščenje blata s samokolnice in kričala »Bee«. Kariolist ni hotel sprejeti najine ponudbe, zahteval je en liter vina. Lepega dne pa se mu je ponesrečilo in je blato zvrnil! Nin je pograbil leseno bodalo in smo hiteli zbadat zvrnjeno blato in kričati: »Bee«. Takoj so se odzvali pri sosednji mizi in nato še vsi pri ostalih mizah. Kmalu so se oglasili še v Koglotovi (Volčja Draga) in Pahorjevi opekarni v Bukovici ter »Grofovi« v spodnji Bukovici.  Danes bi človek rekel, da je neumnost, takrat je bilo veselje, posebno za nas mlade, za karijolista pa sramota, ker je zvrnil.

Ko pa je začelo deževati in nismo nadaljevali z delom, smo šli v »frnažo« opekarno, kjer so kurili skozi nalašč zgrajene luknje (kurili so z mletim premogom) in tam smo pekli krompir. To pa takole: najprej smo krompir olupili, nato smo ga prerezali po dolgem prek polovice, ga malo solili in dodali vsakemu kosu majhen košček »špeha« (slanine) ter ga nataknili na železno žico. Roč je bil dolg približno od 50-70 cm, žica pa znatno bolj dolga, da se je lahko pripela zunaj luknje. Paziti je bilo treba, da se je krompir začel peči med opeko, ko je bila že skoraj ohlajena, da se je »špeh« lepo stopil, nato se ga je preložilo v višjo temperaturo, da se je dobro prepekel, kar je trajalo približno pol ure. Bila je poslastica!


Potek dela pri opekarni

Sezonsko delo izdelave opeke, kakor tudi »planet«  in strešnikov, se je začelo okrog polovice meseca maja, odvisno od vremena. Največja skupina  pri eni mizi je bila sestavljena iz petih oseb. »Maltan« ali blatar t.j. tisti, ki je pripravljal »malto« glino ali še bolje »blato« za izdelavo opeke. To je delal tako, da je glino, ki je bila v zimskem času izkopana, stresal z motiko na tanko, jo zmetal na kup in nato polil z vodo, kolikor se mu je zdelo potrebno, da bo zadosti mehka za obdelavo opeke. Ko se je glina zadosti »napila« jo je potlačil z »brjonom« t.j. 5 cm debelo desko, tako da je postala, kot velika polenta. Nakar jo je z nogo obrezal okrog in okrog, da je izgledala  kot da bi imela venec, venec je zmetal z motiko na sredino kupa, da se je blato mešalo. In to je ponovil štiri do petkrat, da je bilo blato zadosti premešano za obdelavo. Iz vsakega takšnega kupa se je izdelalo 2100 -2200 opek dnevno in tudi 4500, če nismo spravljali pod streho opek od prejšnjega dne.

Karijolist je pa vozil blato od 40 – 60m daleč in tudi več, na mizo, kjer je »štampador« odrezal odgovarjajoči kos za eno opeko, ga povaljal po opeskani mizi, da se blato ni oprijelo kalupa. To je delal pa takole: Blato je odrezal z polkroglim ploščatim železom, na konceh nasajenim z lesenimi ročaji ali pa kar z rokami. Potegnil ga je k sebi, nato na desno in levo stran, da je bilo vse opeskano, samo vrhnji del ne, nato ga je prejel ob straneh z rokami, dvignil okrog 20cm nad mizo in ga spustil  v nastavljen kalup, malo dvignil ter spustil zopet na mizo, da se je blato napolnilo po vseh vogalih kalupa. Višek blata nad robom kalupa je odrezal z jekleno žico, napeto na upognjeno palico v obliki  loka in ga vrgel spet v kup blata. To delo je ponovil 4200 krat dnevno! Približno vsake 0,7 minute eno opeko, ko je »štampiral« deset ur dnevno. Bilo je kot na tekočem traku. Bonutti je napravil  tudi do 6000 kosov opeke v 14 urah.

Naše delo pokladača je bilo sledeče: Ko je štampador dvignil povaljeno blato v pesku, sem mu položil kalup pod dvignjeno blato. V tem času, ko je štampador opravljal svoj posel, je pokladač opeskal kalup in pustil v lesenem zaboju, kjer je pesek za peskanje kalup, potegnil kalup že napolnjen z blatom izpred štampadorja in odnesel ter položil na tla v vrsto, kjer je bilo zaznamovano z črto, ako se je začelo pokladat na novo. Potrebno je bilo paziti, da so bile vrste ravne in razdalja med opekami samo toliko, kot so bile debele stene kalupa. Razdalja od mize in do prve vrste je bila 4 metre, do vogalov t.j. pri začetku in koncu vrste je bila par metrov daljša. Prostor, kjer se je polagalo opeko, je bil okrog deset metrov širok in miza je bila v sredini prostora. Morali smo hiteti, da smo pravočasno položili kalup na mizo pred štampadorja. Ko je štampador videl, da pokladači ne morejo doseči hitrosti dela, je svojo hitrost zmanjšal. Je pa potem bolj pohitel, ko je bil prostor pred mizo skoraj poln opeke in je pokladač čakal, ker štampador ni zmogel polnit kalupe, kot bi pokladač lahko odnašal. Delo pokladača sem opravljal med šolskimi počitnicami v letih 1912, 1913 in 1914, dokler ni začela prva svetovna vojna. Ko je začel šolski pouk, sem delal samo pol dneva.

Se ne spominjam ali je bilo leta 1912 ali 1913, ko so pripeljali v Gorico na Rojce  prva vojaška letala. Ko smo gledali od daleč kako vzletajo, smo se s prijatelji dogovorili, da si jih gremo ogledat  tudi od  blizu. Neko nedeljo popoldne, v poletnem času in ob lepem vremenu, ker ob slabem vremenu letala niso vzletela, smo jo udarili čez Bukovške in Vrtojbenske griče in polja  naravnost na Rojce. Ko smo dospeli tja in zagledali letala ter gledali, kako je pilot vstopil v letalo, oblečen je bil v usnjeno suknjo in pokrit tudi z usnjeno kapo z ušniki, sedel je pa tako, da se mu je videlo glavo in ramena. Letalo je bilo dvokrilnik, približno enake velikosti kot nato med vojno lovsko letalo. Krila so bila platnena, trup letala je bil lesen, prevlečen z platnom. Vetrnica (propeler) je bila lesena. Motor se je pognal tako, da je vojak na ukaz pilota ročno zavrtel vetrnico (propeler). Moral je biti zelo spreten, da ga propeler ni usekal v glavo. Ko je pilot segreval motor, so vojaki zadrževali letalo, ker verjetno ni imelo zavor, oziroma niso bile dovolj močne. Na pilotov znak, so vojaki letalo spustili, nakar se je začelo vedno hitreje premikati, dokler se ni ločilo od zemlje in se počasi dvignilo v višino kakih par sto metrov, nakar je obkrožilo letališče, navadno nad Štandrežem, Sovodnjami, Mirnom in Vrtojbo, in to parkrat, nakar se je spustilo na letališče.

Kakšen užitek in sreča je bila to za nas! Ko smo se podali na pot, bili smo bosi, mi je mama dala zagozdo pol koruznega kruha za »južino«. Mogoče je bil kakšen sold v žepu za sladoled. Od zadovoljstva smo skoraj pozabili na lakoto in utrujenost. Na Rojcah sem bil trikrat ali štirikrat. Enkrat smo gledali, kako sta dva Francoza izvajala akrobacije z njihovim letalom štirikrilnikom, tako da sta letela tudi hrbtno, kar je bilo čudo za takratno tehniko v letalstvu.

Maja leta 1913 je umrl mož sestre Francke (Pregelj). Poročena sta bila samo 15 mesecev. Eno leto pozneje, prav tako v mesecu maju pa moj brat France. Oba sta imela enako bolezen jetiko! Posebno mi je bilo težko po bratu, ker je bil star šele 22 let in je zapustil nezakonsko hčerko staro nekaj mesecev. Zaradi tega je zelo trpel. Prepričan sem, da je dobri Bog uslišal njegove prošnje in molitve. Po težkih  letih  telesnega in duševnega trpljenja med prvo svetovno vojno in še nekaj let nato, se je z Božjo pomočjo in prizadevanjem Alojzije , sestra od Albine t.j. matere od hčerke po bratu Francelu, vse lepo uredilo. Mati je v Aleksandriji (Egipt) kot sobarica že več kot 40 let in jo spoštujejo kot domačo. Hčerka Ljudmila  je po končanih šolah vstopila v redovniški stan. Živi v Jeruzalemu in poučuje otroke v njihovi šoli. Že nekaj let je upravnica te šole in je zadovoljna in srečna v njenem stanu. Po vojni nas je že par krat obiskala. Ostala je zavedna Slovenka, čeprav živi od svoje mladosti med tujimi narodi.

V jeseni in pozimi, ko nisem delal pri opekarni in sem hodil v šolo dopoldne, sem šel takoj po kosilu s prijatelji v gozd nabirat suha drva. Med potjo v gozd smo se vedno igrali. Na Kolotovem hribu (Lamovo) smo streljali z loki, narejenimi iz leskove palice in nanje smo napeli navadno vrv. Puščica je bila iz drobne paličice, ki je bila na enem koncu zarezana, da se je vrvica lepo prilegla, na drugem pa smo pritrdili žebelj, da je letelo ravno. Tekmovali smo, katera puščica bo letela najdlje. 
Večino časa smo se igrali, tako da smo morali nato pohiteti, da smo nabrali vsak svoj snop suhih drv. Seveda, včasih je bil bolj skromen. Ko smo pa naleteli na več suhljadi, smo naložili takšno breme, da smo komaj privlekli domov. To se je zgodilo bolj poredko, ker nas je bilo veliko. Mame so čakale, da bodo skuhale večerjo z prinesenimi drvmi. Strogo so nam prepovedali nositi domov surova drva. Če pa sem včasih to kršil, so »padale batine«, ker če bi nas zalotil gozdni čuvaj, bi morali plačati 2 kroni kazni.

Ko je pritisnila huda zima smo v prostem času lovili vrane in vrabce ter se drsali po ledu.

Za praznik sv. Andreja je v Gorici sejem, na katerem potujoči trgovci prodajajo njihovo blago in razne druge kolače in poslastice ter igralci prirejajo razne igre in druge zabave za stare in mlade ljudi!

Pri bratrancu Francetu (Tončetu) sem pomagal goniti vole pri oranju, zato sem spal v »Gmajni« (Lamovo). Vstal sem zgodaj zjutraj, pozajtrkoval, nato sem šel domov ter se praznično oblekel. Mama mi je že prej dovolila, da lahko grem v Gorico. Bil pa sem brez dinarja v žepu. Ko bi ona to vedela, bi mi že stisnila par soldov. Jaz pa se nisem drznil vprašat, ker sem bil zaposlen cel teden z oranjem. Mahnil sem jo peš v Gorico in upal, da se srečava z Tončetom in mi bo dal kaj denarja. To se ni zgodilo. V Gorici sem srečal nekaj prijateljev in skupaj smo  hodili od šotora do šotora. seveda jaz samo od zunaj, ker nisem imel denarja, da bi plačal vstopnino in si kupil razne sladkarije in kruh iz smokvi, kar so si moji prijatelji lahko privoščili. Bilo mi je hudo, ko sem videl druge, kako uživajo razne dobrote, jaz pa sem bil lačen, ker nisem užil cel dan nič drugega kot lonček kave s kruhom, preden sem šel od doma. Prijatelje sem zaprosil, da so mi dali mrvico njihovih dobrot, kar je bilo zame zelo poniževalno. Ko sem se  v mraku vrnil domov, truden in lačen, me je vprašala teta Tinca kako sem se imel in kaj sem vse videl in jedel. Odgovoril sem ji, da sem videl vse, kar je bilo brezplačno, jedel pa nič, ker nisem imel s čim kupiti. Ona se je začudila, kako to, da mi ni dal Tonče nič denarja. Rekla mi je: »Jutri boš šel spet v Gorico in ti bom dala jaz denar, da si splačaš tudi za prejšnji dan!«


Poročni običaji 

Ko sta se ženin in nevesta sporazumela z roditelji za dan poroke, sta šla vabit povabljence t.j. tovarša in družico ter sorodnike in prijatelje. V prvi vrsti so bili tisti gostje, ki so  spremljali ženina in nevesto v cerkev k poročnemu obredu in so ostali cel dan z njima. Drugi pa še gostje, ki so bili povabljeni na večerjo. Povabljenci s strani ženina so se zbrali ob določeni uri na ženinovem domu, s strani neveste pa na nevestinem domu. Ženinovi povabljenci so šli nato vsi skupaj na nevestin dom. Po starem običaju, kar se ga jaz malo spominjam, so pri nevesti zaprli hišna vrata in so morali barantati preden so pokazali pravo nevesto. Na nevestinem domu so pripravili zajtrk. Po zajtrku so se zvrstili  v sprevod. Prvi par sta bila nevesta in tovariš (priča pri poroki), drugi par ženin in tovarišica (priča pri poroki). Naslednji pari so bili razvrščeni po sorodstvu in starosti. Koliko parov je spremljalo ženina in nevesto k poroki, je bilo odvisno od gmotnega stanja ženina in neveste. Najmanj je bilo 6 parov. Seveda ni šlo brez godbe. Premožnejši so najeli godbo na pihala, revni pa harmonikarja. Poroka je bila navadno v Biljah, eno uro hoda. Godba je igrala koračnice, tako da je odmevalo po celi vasi in nihče ni niti pomislil na utrujenost. Med pohodom so še streljali z možnarji, potem pa s papirnatimi naboji, ki so jih prodajali v Gorici  in niso bili nevarni. Po poroki so se ustavili v gostilni na kozarčku vina in nato odšli domov s to spremembo, da sta na čelu sprevoda korakala mož in žena.

Kosilo je bilo navadno vedno pri ženinu. Začelo se je okrog dveh popoldne in je trajalo do štirih. Nato je začel v najeti dvorani (gostilni) ples, ki je bil brezplačen in na katerega so bili povabljeni vsi vaščani. Določeno je bilo, kdaj bosta plesala sama ženin in nevesta, kdaj skupaj s tovaršem in tovaršico, ali vsi povabljenci (ohcetarji) in kdaj nasplošno. Med plesom sta novoporočenca, v spremstvu  tovarša in tovaršice prinesla vino za vse goste. Fantje – prijatelji so ju obkrožili  in v pozdrav zapeli nekaj priložnostnih pesmi. Ples je trajal do enajste ure zvečer, nato so odšli povabljenci  na večerjo k ženinu, ki je trajala do šeste ure  naslednjega dne. Novoporočenca in vsi gostje so šli k sv. maši ob sedmi uri zjutraj, potem pa vsak na svoj dom počivat, kar se jim je gotovo zelo prileglo. Par let pred prvo svetovno vojno niso več hodili peš k poroki, temveč so najeli velike »žardinere« v katerih je bilo prostora za devet oseb in spredaj na kozlu še za harmonikarja. Voz je vleklo par iskrih konj. Okrašen je bil s cvetjem in raznobarvnimi papirnatimi trakovi. 

Spalnico in ostalo nevestino blago, so peljali na ženinov dom  par dni pred poroko. Ta prevoz je opravljal navadno Franc Keber z »Trebež«(Volčja Draga), oče sedanjega gospodarja. On je imel pripravljen voz, vole, poznal običaj in je  znal lepo okrasiti voz. Vozil je vedno z volmi v jarmu, da je imel dolgo oje, na katerega je pritrdil lepo okrašen košek v katerega je nevestina mati položila lepo kokoš v dar hčerki za prvo silo, ko bo prišel čas za kuhat »župo«. Na vozu in na lepo zloženih blazinah sta sedela in se peljala tovarš in tovaršica, da sta pomagala razkladati in postavljati  na svoje mesto posteljo, omaro in ostalo opremo, da je bilo vse lepo v redu za novo skupno življenje dveh zaljubljenih bitij. 


Začetek prve svetovne vojne

Po umoru avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu v mesecu juniju leta 1914 je cela Evropa zaskrbljeno čakala, kaj se bo zgodilo.  Nekateri so bili prepričani, da bo vojna in bo avstrijska armada v par tednih pohrustala Srbijo. 

Dober mesec pozneje je Avstrija napovedala vojno Srbiji in istočasno odredila splošno mobilizacijo. To je bilo ravno na nedeljo 28.7.1914. 

O splošni mobilizaciji sem zvedel, ko se je vrnila mama in drugi sosedje iz Renč od prve sv. maše. Vsi so bili žalostni in potrti. Popoldne so bile vse gostilne polne. Prišli so tudi tisti, ki so redko zahajali v gostilno, nekateri tudi z ženami. Vsi so pili, peli, se prepirali, pretepali. Ko sem pozneje mislil na ta dan, se mi je zdelo, da so nekateri na pol ponoreli. Mnogi med njimi so zadnjič pili v tej gostilni pri Kodermacu!  (Volčja Draga).

Drugi dan, t.j. v ponedeljek, je bil objavljen ukaz, da se morajo vsi mobiliziranci javiti v roku štiriindvajsetih ur na določenih zbirališčih. Za Volčjo Drago, Vogrsko, Bukovico, Renče in Bilje je bila železniška postaja Volčja Draga, od koder so jih z vlaki odvažali v Ljubljano in v druga vojaška zbirališča.

Ta dan je bil še bolj žalosten od prejšnjega! Iz vsake hiše so jemali slovo eden, dva in tudi trije člani družine, če ne štejem tistih, ki so takrat služili vojaški rok. In to so bili mladi možaki v najlepših letih njihovega življenja. Pustili so doma starše, sestre, mlajše brate. Najhuje je bilo pa tistim, ki so pustili mlade žene z otroki! Po cesti ob naši hiši so korakali vpoklicani iz Vogrskega. Na čelu sprevoda so bili mlajši in prepevali: Zdaj gremo, nazaj še pridemo! Ali žal, nekateri se niso več vrnili. Na železniško postajo na Volčjo Drago je prihajal vlak za vlakom. Dokler so imeli na razpolago osebne vagone, so jih odvažali z osebnimi, nato pa s tovornimi vagoni. Pretresljivo je bilo gledati, kako se objemajo in poslavljajo ljubljena bitja z občutkom v srcu, da se morda ne bodo nikdar več videli.

Takrat nismo ne mi, ki smo ostali doma, ne oni, ki so šli grozotam vojne naproti vedeli, kakšne bodo te grozote in koliko časa bodo trajale. Nekateri med njimi so bili pogumni, po tedanjem skoraj splošnem prepričanju so bili gotovi, da bo vojna trajala največ par mesecev in nato se vrnejo domov. Žal se je iz par mesecev zvleklo na štiri dolga krvava leta. Kmalu po mobilizaciji so začela prihajati sporočila: iz Ljubljane, Maribora, Radgone ter drugih mest, nekatera pa že iz fronte v Galiciji in Srbiji. Časopisi so pisali samo o velikih zmagah na fronti, kar smo tudi reveži po večini verjeli, dokler niso začela prihajati obvestila o padlih in celo od ujetih v Rusiji. 

V obdobju od mobilizacije in do vojne napovedi vojne Italije Avstriji je potekalo življenje v stalnem strahu, kaj bodo sporočili svojci, posebno tisti, ki so bili v  strelnih jarkih. Nekateri so dobili sporočilo: »Padel v obrambi domovine!« drugi: »Pogrešan!« Verjetno ga je granata tako raztrgala, da niso našli  niti osebnih dokumentov. Tretji: »Sem težko ranjen, ležim v bolnici.« Četrti: »Sem bil lahko ranjen, sem v bolnici. Takoj ko okrevam vas pridem obiskat.« Peti: »Se nahajam v ruskem ujetništvu, zdrav.«

Najbolj srečni  so bili tisti, ki so bili ranjeni v dele telesa, kjer ni bilo smrtne nevarnosti. Nekaj mesecev so bili v bolnici v zaledju, nakar so jih poslali domov na okrevanje. Ko pa so spet ozdraveli, na zdravniški pregled in če je bil  sposoben, spet v strelne jarke za topovsko hrano, drugače pa v zaledje za lahka opravila.

Doma je bilo vedno dosti dela, ker ni bilo moške moči in smo si mogli sami pomagat t.j. z mamo, sestrama Francko in Pepco ter svakinjo Kristino. Živeli smo v dobrih odnosih z družino strica in tete v »Gmajni« in sosedi »Ožboti« (Lamovo) in smo opravljali vsa poljska dela skupno, tako je šlo delo lažje izpod  rok. 

Ljudje so razmišljali: Kaj bo z sosedo Italijo? Kam se bo obrnila, ali k trozvezi ali na zahod k veliki antanti? Takšni tiči kot sem bil jaz se nismo zanimali, niti nismo imeli pojma o visoki politiki! Če pa sem kaj ujel na uho od starejših in razgledanih ljudi, sem pa le rad poslušal. Toliko sem pa le razumel, če se bomo vojskovali z Italijo, bo vojna vihra razsajala tudi pri nas in gotovo ne bo prijetno. Ko smo videli, da Avstrija gradi strelne jarke z bodečo žico, smo bili  gotovi, da se nekaj »kuha«. Prva linija strelnih jarkov je potekala od morja pri Tržiču »Monfalcone«, ob robu doberdobske planote, ob obronkih hriba Sv. Mihaela, nato v Vipavsko dolino k Soči, ter nekaj časa ob Soči, nakar je prešla Sočo, skoz Ločnik, po obronkih zahodne strani hriba Kalvarija in nato preko Oslavja do severnozahodnega dela gore Sabotin in naprej proti severu. Druga pa od morja pod Grmado, Dolska dolina, pred Mirnom, prek polja do Vrtojbenskih gričev in ob robu teh do Šempetra za Pikotom na Pristavi čez hrib Sv. Marka in naprej proti Sv. Gori. Tretja pa izpod Trnovega, preko Okroglice ob obronkih gričev vzhodno od Lijaka pod Vogrskem (cerkvijo) pod Brjami in preko Dobravskega polja nad Arčoni v Renčah in nato na Kras.


Začetek vojne z Italijo 

Dne 25. maja 1915. leta sem šel v Gorico iskat živila za mojo sestro Felisto, poročeno Bunc. Njen mož ni bil vpoklican k vojakom, ker je delal na železnici kot prožni delavec in so dobili živilske potrebščine na nakaznice. Ko smo čakali v vrsti pred uradom za nakazovanje živil, smo slišali eksplozije granat od Oslavja do Štandreža. Takoj se je razširila novica: Vojna z Italijo se je začela! V strahu smo bili, da bodo začeli streljati tudi na Gorico, posebno pa še na goriški grad. Vsak je hotel čim prej opraviti svoja opravila in pohiteti domov, ker smo se bali da nas zajamejo Italijani že v Gorici. Vračajoč se domov, sem se ustavil v Podturnu  in sem šel malo po tisti cesti, ki pelje čez polja v Štandrež. Takoj za prvimi hišami sem imel odprt pogled na Oslavje, Kalvarijo in do hriba Sv. Mihaela, na Kras, na kraje, ki so jih Italijani že začeli obstreljevati z topništvom. Med potjo sem že srečeval čete avstrijskih vojakov v popolni vojni opremi, ki so korakali proti fronti. Bili so to skoraj sami starejši možaki, tako imenovani »črnovojniki«. Narod je bil še bolj v skrbeh kaj bo? Vlaki so vozili samo do Volčje Drage. Vojake, tovor, municijo in vso ostalo vojno opremo so razkladali na Volčji Dragi, ker so postajo  Gorico so že obstreljevali Italijani.

Okrog železniške postaje na Volčji Dragi so postavljali vsak dan nove šotore. Potem so jih nadomestili z barakami. Za Kodermacovo hišo (Volčja Draga) je bila ambulanta. Okrog ambulante je bila zasilna bolnica. Skladišče železniške postaje je bilo opremljeno v zasilno operacijsko sobo, kjer so ranjencem, ki so prihajali ali so jih pripeljali iz fronte čistili in prevezovali rane in amputirali ude, če je bilo potrebno, preden so jih odpeljali z vlakom v zaledje. 

Na Kodermacovi  njivi (sedaj Kmetijska trgovina), zraven Turelovega vrta, je bilo skladišče municije. Bali smo se, kaj bi nastalo, ko bi skladišče eksplodiralo iz kateregakoli vzroka. Ko so Italijani začeli bombardirat tudi postajo Volčja Draga , so skladišče municije odstranili in postavili novo na »Gorjanovi« njivi t.j. za potokom pred izvirkom studenca »Boršt« (za hišo Volčja Draga 67)). Sicer je bilo okrog železniške postaje polno barak za razne potrebe in so segala čez potok tja do »Nančkinih« in okrog »Čotovca«(sedaj indus. cona Volčja Draga). Tja je bila speljana celo železniška proga. Barake so bile tudi ob železniški progi, ki pelje v Šempeter, tja do »Dolgega« (do pokopališča iz prve svetovne vojne)  kakor tudi za »Slavčevo« hišo do železniške proge, Lijaka in ceste, ki pelje na Vogrsko, ob cesti v Bukovico ter v raznih drugih krajih. Po polju proti reki Vipavi so pa bili večina šotori za vojake, ki so prišli iz fronte na počitek. V barakah za Slavčevo hišo so bili stalno Dalmatinci, ki so prišli na počitek iz fronte na Kalvariji. Zelo radi so zahajali k domačinom, da so se malo sprostili. Z nekaterimi smo se bolj spoznali. Spominjam se, ko smo sedeli in se pogovarjali. Kar naenkrat zatrobi v taborišču »alarm«. Vojaki so se takoj dvignili, nas pozdravili in tekli v taborišče po opremo. Čez pol ure so že korakali proti Šempetru in nato na Kalvarijo v bojni metež. Borili so se hrabro. Bilo je tudi mnogo žrtev. Največ jih je pobila in ranila italijanska artilerija, posebno v začetku vojne, ko niso imeli še predorov skozi hrib Kalvarijo in ne strelnih jarkov, potrebnih zaklonišč. Ko so se po 14 dneh vrnili ostanki »Bataljona«  na počitek v barake, smo spraševali po odsotnih. Odgovor je bil skoraj vedno isti: »Ranjen je« ali »Poginuo je«! Bilo nam je zelo težko, posebno po tistih, ki smo jih poznali.

Kmalu po začetku sovražnosti, bilo je  neko nedeljo popoldne so Pri Kodermacovi gostilni »balincali« in mlajši smo gledali. Naenkrat smo zaslišali brenčanje v zraku. Ko smo pogledali v zrak, smo  zagledali italijanski avijon, ki je letel proti Renčam, nato se je obrnil proti železniški postaji Volčja Draga. Trenutek nato smo zaslišali žvižganje bomb. Vsi smo se razpršili in se polegli na tla, nato sta sledili dve močni eksploziji. Ko se je avijon obrnil proti Italiji, smo gledali  kam so bombe padle. Kraj eksplozije so takoj ugotovili, ker je bil še dim okrog jam, ki so jih povzročile bombe. Jame so imele 3,5metra premera in so bile približno 3metre globoke. Mesto, kamor so padle bombe je bilo oddaljeno  kakih 300metrov od postaje t.j. na polju za »Čotovcem« (Volčja Draga). Pilot ju je trenutek prezgodaj odklopil in tako je zgrešil cilj. Na postaji se je ravno takrat mudil oklopni vlak in je prav gotovo, da so bile bombe namenjene vlaku. Včasih smo šli z prijatelji v »Boršt« (Vogrsko) in smo od tam opazovali, kako so Italijani streljali na most čez Lijak na Dombravi. Italijani so imeli namreč to navado, da kadar so streljali z težkimi topovi, so streljali skoraj ob istem času. Streljali so več dni zaporedoma ali mosta niso zadeli, pač pa je ena granata padla med dve topoli in ju posekala, kot da bi z ostrim nožem odsekal dve bilki. Ena topol se je zvrnila ob breg Lijaka, druga pa čez Lijak. Nekaj granat pa ni eksplodiralo, in so se zarile globoko v zemljo, kjer so verjetno še danes.

Kmalu po začetku vojne z Italijo si je Turel Franc, zidarski mojster zgradil precej solidno zaklonišče na »Silčovem« hribu (Volčja Draga) t. j. okrog 200metrov od njegove hiše. Mesto zaklonišča je bilo zgrešeno, ker je bilo predaleč in še na strmem predelu. Kakšno naključje! Prva italijanska težka granata, ki je bila gotovo namenjena postaji, je padla v sredino zaklonišča in je vse porušila. K sreči, da ni bilo nikogar notri. Takoj po začetku sovražnosti z Italijo je Avstro-Ogrska poslala na soško fronto med drugimi četami tudi en bataljon (1200 mož) 97. pešpolka in 17. ljubljanski pešpolk. 97. pešpolk je bil sestavljen iz Primorcev, v 17. pešpolk pa so bili Gorenjci in Dolenjci. Bataljon 97. pešpolk, ki je bil poslan na Doberdob,  je korakal skozi Vogrsko, Volčjo Drago in Renče na Kras. Med vojaki je bilo tudi nekaj vaščanov med njimi Guštin (Tonče) iz »Gmajne«,  moj bratranec in Berto »Zrzinarjev« (Bukovica), bratranec naše neveste Kristine. Mimogrede so nas samo pozdravili, ker se niso smeli ustavljati. Ko smo zvedeli, da se nahajajo na oddihu, bili so že v fronti nekje pri Kostanjevici na Krasu. Kristina in še nekaj domačink so se odločile, da jih gredo obiskat. Nekega dne smo se odpravili preko Kraške gore  do Kostanjevice. Našli smo jih v kraškem gozdičku, kjer so imeli taborišče pod šotori. Srečni so bili oni in mi, ko smo se spet videli živi in zdravi. Berto je imel že neko odlikovanje. Pripovedovali so nam, kako je bilo v fronti in da so izgubili precej moštva (ubitih in ranjenih). Berto je bil odlikovan za drzne podvige, ki so ga nato stali življenje. Z nekaj prijatelji so napadli italijanske strelne jarke, pobili ali ranili italijanske vojake ter jim odvzeli orožje in prinesli v avstrijske strelne jarke, za kar so bili odlikovani in tudi denarno nagrajeni. Ko ga je Kristina opozorila, da so ti podvigi zelo nevarni, se je nasmehnil. Ta igra ni trajala dolgo. Ko smo čez nekaj časa spet videli Bertove kolege, so nam povedali, da je padel! 

Nazaj grede smo se ustavili za kratek čas pod Fajtim hribom t.j. preden smo se začeli spuščati s Krasa proti Renčam. Od tam smo lahko gledali fronto od Oslavlji do Sovodenj. Videl sem, kako so eksplodirale granate v samih strelnih jarkih ali v bližini, kakor tudi v ozadju, ali takrat še bolj redke. Takrat sem tudi prvič v mojem življenju občudoval krasoto naše Vipavske doline.
Neke noči nas je zbudil hrup italijanskega avijona. Spal sem v »Gmajni«. Nekaj minut nato smo zaslišali tuljenje bombe in nato eksplozijo. Drugi dan smo šli pogledat kam je padla bomba. Ena je padla na Kodermacev hrib, druga na drugo stran železniške postaje, zraven »Cilnikove« hiše (Lovčeva draga) ob deblu češnje, ki pa ni eksplodirala. Drugi dan so prišli vojaki, jo izkopali in nesli na polje za »Čotovcem«, skopali jamo in bombo položili v jamo, jo pokrili z zemljo in eksplodirali. Neka druga bomba, ki jo je odvrgel italijanski avijon na polju blizu reke Vipave, je bila pa tempirana. Eksplodirala je točno 24 ur po padcu. 

Nekega dne, ko sem delal na našem (Bukovškem) polju, sem zaslišal v zraku brenčanje italijanskega avijona in eksplozije šrapnelov ter nekaj trenutkov zatem žvižganje bombe. Zatekel sem se v bližnji potok, kjer sem izdolbel v breg malo zaklonišče, da sem bil varen vsaj pred koščki železa in svinčenih kroglic, ki so padali na zemljo. Ko je minil napad, sem šel pogledat kam so padle bombe. Videl sem, da se zbirajo vojaki in civilisti na oficirjevi njivi (sedaj last Pirc Veronike). Tekel sem čez polje in ko sem dospel na mesto kamor so padale bombe, se mi je nudil grozen prizor. Bomba je padla na mali šotor, v katerem so igrali karte štirje vojaki. Vse štiri je raztrgala, tako da so njihovi udi viseli po okoliških drevesih.   

Neke nedelje popoldne sem pomagal v »Gmajni« sušit in nosit domov otavo iz Kolotovega hriba (Lamovo). Imel sem ravno polno »žbrinčlo« t.j. taki koš, ki je služil za prenašat steljo in seno, ko sem zaslišal močan strel nekje daleč za fronto, nato pa že vedno močneje tuljenje granate. Ulegel sem se v jarek in preko položil žbrinčlo za obrambo pred drobci granate. Nisem še bil dobro nameščen, ko je eksplodiral šrapnel par sto metrov nad menoj. Ker pa šrapnel potisne svinčene kroglice naprej so padle par sto metrov od mesta, kjer sem ležal. Šrapneli so bili gotovo namenjeni opazovalnemu balonu, ki je bil privezan  pri »Smodinovih« na Vogerskem, čez noč pa povlečen na zemljo in garažiran v »Dragi« pri »Šavorjevih« (Vogrsko). Streli so bili približno 500metrov prekratki.

Nekega dne, ko sem delal na našem polju, sem zaslišal v zraku brnenje avijona in ropotanje strojnih pušk. Visoko v zraku sem zadaj za fronto zagledal dve črni piki, eno večjo, drugo malo, v kratkem presledku pa zaslišal ropotanje strojnic po-po-po- avstrijska strojnica, pi-pi-pi- pa italijanska. Ko sta priletela malo bližje, sem ju spoznal. Bombnik, ki se je vračal iz Italije je bil avstrijski, lovec pa italijanski. Ko sta dospela za avstrijske jarke t.j. levo stran Soče, se je avstrijski bombnik v spirali spustil proti zemlji. Bil sem gotov, da ga je Italijan izbil. Ko je bil bombnik že precej nizko nad zemljo, je spet pognal motor in se dvignil preko Rožne doline na Ajševico, kjer je bilo začasno vojaško letališče. Italijanski lovec se je vrnil domov brez plena. Drugič sem gledal zračno bitko med italijanskim bombnikom in avstrijskimi lovci (mislim, da so bili štirje). Začelo se je nad Dornberkom in končalo nad Mirnom. Italijanski bombnik »Caproni« se je vračal domov in nad Dornberkom so ga napadli štirje avstrijski lovci. Bombnik je letel počasi, dočim so bili lovci bolj hitri in okretni. Napadali so ga od zadaj. Ko je lovec spustil kratki rafal iz strojnice, se je umaknil in spustil drugega lovca na svoje mesto. Italijan se je precej vztrajno branil s svojo strojnico. Ko so dospeli nad Miren, so ga lovci izbili in se je v spirali spustil na zemljo. Izvedeli smo, da je bil pilot mrtev, spremljevalec pa ranjen.

Spet drugi prizor je bil takle: Spal sem pri stricu v »Gmajni«. Stric Toni je imel navado, da je vstajal zelo zgodaj zjutraj. Nekega poletnega jutra, nas je zbudil  že ob zori in klical naj gremo gledat »Zepelin«. »Zepelin« je plaval počasi nad reko Vipavo proti fronti. Nihče ga ni obstreljeval. Ko pa je letel že mimo Renč, so začeli streljati protiletalski topovi, ki ga niso zadeli. Med tem se je dvignil   bombnik iz Ajševice in prestregel Zepelin nad mirenskim poljem, spustil nanj vžigalno raketo. Zepelin se je vnel in padel par kilometrov za avstrijsko fronto. Vsa Zepelinova posadka je zgorela. Protiletalsko topništvo je bilo takrat navaden poljski top od 8cm, zelo neokreten, postavljen na vrh griča in ročno premikajoč. Ker so pa ti topovi imeli kratek met, so bili tudi malo učinkoviti. Eden takšnih topov je bil postavljen na vrhu »Evgenovega« hriba (Kolotovo), kjer je sedaj vinograd.

V času italijanskih ofenziv sva hodila s Francetom Hmetovim (Volčja Draga), očetom od Maričke, na Bukovške griče gledat topovsko obstreljevanje bojne črte od Oslavja do hriba Sv.Mihaela nad Sovodnjami. Ko je bila ofenziva v polnem razmahu, je bila bojna črta vsa zadimnjena  in od eksplozij granat, šrapnelov in topovskih strelov je kar grmelo! Najhuje je bilo na Oslavju, Kalvariji in od hriba Sv.Mihaela čez Doberdobsko planoto do morja. V nižini od Kalvarije do Sovodnji ni bilo posebnega bombardiranja.

Grozotno je bilo gledat na ta bojni metež, ko je človek gledal, kako umirajo nedolžni ljudje, ko jih granate trgajo na koščke, ali jim trgajo ude, da umirajo v strašnih bolečinah, zapuščeni od vseh! Nisem bil v strelnih jarkih, zato nisem videl grozot, ki so se tam dogajale. Iz pripovedovanj oseb-vojakov, ki so preživeli več ofenziv v strelnih jarkih, sem si ustvaril živo sliko, kako so morali strašno trpeti!

Eden od teh vojakov je bil moj bratranec Guštin Arčon, ki je imel posebno srečo, da je ostal živ in zdrav vseh devet mesecev, ki jih je preživel v strelnih jarkih na Doberdobski planoti in na Oslavju. V jeseni so bili skoraj stalno mokri, ker niso imeli še pripravljenih baznih kritij, kamor bi se lahko zatekli, najsi bo pred vremenskimi neprilikami ali sovražnimi granatami. Pozimi je bil mraz, poleti pa vročina, lakota, še hujše pa žeja in posebno še smrad od razpadajočih trupel, ki so padli med ofenzivo in jih ni bilo mogoče zakopati. Grozno so trpeli tisti vojaki, ki so po nočni borbi ostali do jutra na planem in se niso pravočasno umaknili v zaklonišče. Morali so se skriti v jame skopane od granat, kjer je bilo kaj zemlje ali za večjo skalo in tam ostati cel dan, brez se premaknit, ker bi jih sovražnik opazil in spustil  nanje topovske strele. Zgodilo se je, da kdo ni mogel vzdržati in je hotel pobegniti v zaledje. Takoj so ga  prerešetale sovražne krogle.

V začetku sovražnosti in ob prvih italijanskih ofenzivah so imeli Avstrijci največ izgub, ker niso imeli zadosti kritja, kamor bi se vojaki zatekli v času sovražnega obstreljevanja. Tiste strelne jarke, malo kritja in bodečo žico, kar so zgradili že pred začetkom vojne z Italijo, so italijanski topovi vse porušili že v prvih ofenzivah, tako da so morali Avstrijci sproti popravljat in gradit na novo in to vse ponoči. 

Videl sem kako so korakali vojaki, polk za polkom na fronto, zdravi in polni življenja in premišljeval: Vsi ti so ljudje kot jaz! Doma so pustili eni starše, drugi žene in otroke, brate in sestre, spet drugi zaročenke, prijatelje in prijateljice. Kaj so si vsi ti ljudje mislili, ko so slišali grmenje topov? Kako jim je bilo pri srcu, ko so gledali ranjence, ki so se vračali iz bojnega meteža in so bili še včeraj zdravi kot oni, naslednji dan pa so se vračali pohabljeni, nekateri brez udov! Koliko njih so pa granate raztrgale, da ni bilo kaj pobirati. Druge so krogle preluknjale. Pri teh so našli vsaj dokumente, da so lahko sporočili domov: »Padel na Doberdobu za cesarja in Domovino!« In ti prizori so se ponavljali med vsako ofenzivo od 25. maja leta 1915 in do odhoda v begunstvo 9.8.1916.   

V zimi leta 1915-16 so me prosili Turelovi , da bi prišel delat k njim. Največ sem prevažal blago iz železniških postaj Prvačine in Volčje Drage domov in nato iz skladišča v male trgovine v Bilje in Renče. Turelov sin Alojz je blago nabavljal v Trstu in Ljubljani, jabolka pa na Štajerskem in Gorenjskem. Trgovina je delala s polno paro, ker so vojaki vse pokupili, kar je bilo naprodaj, posebno jestvine.

Ker so bile ceste vedno polne vojaštva, posebno vojaškega prateža t.j. vozov s konjsko vprego in vojaki, ki so šli ali se vračali iz fronte, sem moral vozit v vrsti z njimi. Ni bilo mogoče prehitevati. Včasih se je zgodilo, ko so vojaki videli, da peljem jabolka, so prerezali vrečo in jabolka so popadala po tleh in še preden sem se zavedal, je bila vreča prazna. Ko sem se vrnil domov, sem povedal gospodarju. Hudoval se je name, zakaj ne pazim. Sin Alojz me je pa vedno branil, ker je šel večkrat z menoj in je sam videl, kako je težko prevažat po cestah v danih razmerah. Gospodar je bil zelo skop! Spominjam se, da sem napravil v enem dnevu pet voženj v Prvačino in štiri v Renče in sem to povedal Alojzu in ga opomnil, da je konj preveč utrujen in ni časa, da bi se pošteno najedel. Alojz mi je rekel, naj dam konju polno merico mešanice ovsa in koruze. Navadno sem mu dal pol merice, kar sem tudi napravil. Gospodar je to videl in me nahrulil, da sem nor. Ko sem mu pojasnil, koliko dela in voženj nas še čaka, bilo je okrog ene ure popoldne in da mi je Alojz  ukazal naj to napravim, sta se s sinom prav pošteno skregala. Alojz mu je predlagal, naj sam enkrat poskuša voziti in ne samo komandirati in se jeziti.

Ko sem služil pri Turelu, sem spal pri njih v štali, kjer sta spala tudi dva češka vojaka. Od njih sem se naučil govoriti češki jezik, kar sem pa skoraj vse pozabil. Pri njih sem spal tudi zato, ker sem okrog polnoči peljal v Renče gospodinjino sestro, ki je imela malo trgovino v Renčah  in je hodila nabavljat blago v Trst. Osebni vlak iz Trsta je prispel v Volčjo Drago okrog polnoči. Vozil sem brez luči, kar na slepo. Konj je bil zelo pameten in previden. Ko sem moral peljati blago v Bilje, sem bil zelo v strahu,  ker so Italijani začeli obstreljevati  tudi že Bilje in kadar sem se znašel na cesti v vrsti za ali med pratežem in je nad nami krožil italijanski avijon, sem v grozi čakal, kdaj bodo začele žvižgati bombe. 

Spomladi sem se vrnil domov, ker me je čakalo delo na polju in na hribu. Nekega dne sem peljal koruzo v mlin na Vogrsko (pri Božičevem gradu). Med čakanjem na vrsto, sem se sprehajal pred mlinom na dvorišču in poslušal, kako je grmelo na fronti. Med grmenjem topov sem razločno slišal močnejši strel in kmalu nato tuljenje granate. Ker je bilo tuljenje vedno glasnejše, je bilo takoj jasno, da so granate vedno bliže.  Zatekel sem se v mlin. Trenutek nato sem že slišal zelo močno eksplozijo. Tekel sem spet na dvorišče in gledal kam je padla granata. Zagledal sem dim v smeri Volčje Drage. Bal sem se, da ni prizadelo našo hišo. Stekel sem čez potok in polje naravnost k cerkvi na Vogrskem, od koder je bil lep razgled na Volčjo Drago in celo sosednjo vipavsko dolino. Ko sem dospel k cerkvi sem videl, da se še kadi in to med Kovačevo in Lebanovo hišo (Vogrsko). To so prva skupina hiš ob cesti Volčja Draga-Vogrsko, kakih 500m od cerkve. 

Par minut nato, ko sem dospel k cerkvi, sem zaslišal drugi močan strel nekje za fronto v Italiji in nato tuljenje granate, ki je bilo še glasnejše kot prvo. Ulegel sem se za nizek zid. Čez par trenutkov je sledil še močnejši pok eksplozije kot prvič! Ko sem se dvignil in pogledal na okrog, sem videl, da se kadi na dvorišču pred mlinom, tam kjer sem se sprehajal pred nekaj minutami. Ves preplašen sem jo ubral po cesti preko Lijaka in po poti pri Smodinovih (Vogrsko) v hrib do Hmetačevih (Vogrsko) in nato po poti proti Borštu (Vogrsko) in domov. Doma sem zvedel, da je prva granata treščila na Kovačevo (Vogrsko) dvorišče, ravno ko so razkladali seno iz voza na štalo. Ubila je sina od Lovreta Kovača in njegovo staro mater. Vest o smrti fanta (ne spominjam se njegovega imena) me je zelo presunila, ker sva bila enakih let in dobra znanca.

Drugi dan dopoldne sem šel v mlin iskat »barelo« in moko. Videl sem kam je treščila druga granata. Približno 30metrov pred mlinom in stanovanjsko hišo ob mlinu. Če bi padla samo 30metrov dalje, bi bili vsi, ki smo se nahajali v mlinu mrtvi, ker je granata skopala jamo, ki je imela kakih pet metrov premera in je bila tudi precej globoka. K sreči, da je padla v zemljata tla in ni bil nihče ranjen. Prav gotovo, da je bila namenjena »Božičovemu« gradu , kjer je bilo vedno polno vojaštva. Cilj je bil zgrešen za par sto metrov preveč na levo.

Neko nedeljo popoldne, poleti 1915, ko so bile zrele češplje, sem se skupaj s prijatelji iz Volčje Drage odpravil na Fajti hrib gledat »Fronto«. Pri Kraljevih v Bukovici smo z dovoljenjem njihovih sinov, ki so šli tudi z nami, nabrali malo češpelj. Ko smo dospeli pred naselje Žigoni, je stopil iz hiše, prve na levo, možak-bolj gosposko oblečen in z kolesom v roki. Nismo ga poznali. Šel nam je naproti in ko je dospel do mene, me je zgrabil za roko. Hotel sem se osvoboditi in sem ga potegnil, da je skoraj padel. Spustil je kolo, da je padlo na tla, ali mene ni izpustil. Zahteval sem naj me izpusti, saj nisem nič naredil narobe. Obtožil nas je, da smo kradli sadje v Renčah. Vse zaman je bilo naše pojasnjevanje, da smo namenjeni na Kras in da smo češplje nabrali v Bukovici na Kraljevem posestvu. Držal me je trdno za roko in me peljal v Renče. Poklical je občinskega slugo in sta me spremila v zapor, ki se je nahajal v kleti pod pisarno. Ne morem popisati, kako sem bil takrat žalosten in jezen od sramote, ko sem bil čisto po nedolžnem zaprt. To je bilo prvič in zadnjič v mojem življenju. Možakar, ki me je zaprl je …  I. Stepančič , takratni župan občine Renče. Zasovražil sem ga in večkrat sem premišljeval, kje je in kako bi se mu maščeval. Do tega pa ni prišlo. Po 35. letih, ko sem bil upravnik gostilne v Bukovici  in Tita se je domov grede včasih ustavil, da je kaj popil, sem ga na ta dogodek spomnil. Bil je presenečen, še posebno zato, ker je dokazoval, da sta z mojo ženo v daljnem sorodstvu. Sicer med nama ni bilo več jeze. Kjer sem ga srečal, sem ga spoštljivo pozdravil. 

Zaradi vedno močnejših in pogostejših nočnih zračnih napadov na železniško postajo, smo se odločili prebivalci  »Lemovega«, da bomo hodili prenočevat  malo vstran od naših domov in to h kmetom na Vogrsko t.j. kakega pol kilometra severovzhodno. Kmetje so nas prijazno sprejeli.  Nekaj jih je prenočevalo v »Borštu« , nekaj pa pri »Škalotarjevih«, kjer so ženske in otroci  prenočevali na »steli«  pod lopo za hišo, moški pa na štali na senu. Ker je griček malo višji od sosednjih gričev, smo imeli lep razgled na fronto od Kalvarije do sv. Mihaela in ponoči na odsvite eksplozij granat in raket, proti Doberdobski planoti. Ko je napadala italijanska pehota, so Avstrijci spuščali v zrak rakete z malim padalom, ki se je kakih sto metrov nad zemljo odprlo in istočasno vžgala raketa, ki je bila obešena pod padalom, da je počasi padala na zemljo. Isto so počenjali tudi Italijani, tako da je bilo na fronti razsvetljeno kot ob sončnem dnevu. 

Pri »Škalotarjevih« (Vogrsko) smo spali brez skrbi, ker Italijani niso nikdar streljali tja gor. Neko popoldne pred mrakom smo šli z bratrancem Giovanetom in Mehetom Hmetovim prenočevat k Škalotarjevim. Nismo še šli mimo zadnjih  hiš v Lemovim, ko mi začne poskakovati desno oko. Nisem vraževeren, vendar  vedno, ko mi je poskakovalo desno oko, sem doživel kaj neprijetnega ali zvedel neprijetno vest. Prijatelja sem preganjal naj pohitimo, ker ne bo dolgo, ko bo priletela kakšna granata ali sovražen avijon. Oba sta se mi smejala. Ko smo počasi prehodili par sto metrov, smo zaslišali močan topovski strel nekje za fronto, kot takrat pri cerkvi na Vogrskem in trenutek nato tuljenje granate in močno eksplozijo v bližini. Granata je padla med barake za Slavčevo hišo (Volčja Draga), okrog štiristo metrov od nas. Po padcu granate ju ni bilo treba več preganjat. Vsi trije smo se spustili v tek. Pomagal sem Giovanetu, ker je imel desno nogo paralizirano in ni mogel teči. Ko smo se precej oddaljili od nevarnega mesta in smo se malo oddahnili, mi je rekel Mehe: Prej nisem verjel tvojim čenčam, sedaj pa verjamem!

Dne 8.8.1916 smo se kopali v reki Vipavi. Bilo nas je pet. Zabavali smo se s plavanjem, s skakanjem v vodo in plavanjem pod vodo in potem smo zaslišali nad nami eksplozijo šrapnelov in padce svinčenih kroglic v vodo. Nad nami je krožil italijanski avijon in okrog avijona bele meglice od avstrijskih šrapnelov. Z vso naglico smo zaplavali k bregu in stisnili glave pod korenine in zemljo, ki so štrlele nad vodno gladino, tako da smo imeli glave na varnem, ostali del telesa pa do vratu v vodi. Ko nismo več slišali eksplozij šrapnelov, smo zlezli iz kritja, se oblekli in stekli proti domu, ali ne naravnost čez železniško postajo, ampak po Dolinah, prek »Dolgega« in »Rošotovih« domov. To je bilo moje zadnje kopanje v Vipavi preden smo šli v begunstvo.

Drugi dan t.j. 9.8.1916 na vse zgodaj zjutraj so hodili orožniki od hiše do hiše z ukazom, da moramo zapustiti domove, ker je postajalo vedno bolj nevarno za naša življenja.  S stricem Tonetom, bratom moje matere, smo se že prej dogovorili, da bomo šli skupaj. Oni so imeli voz in dve vprežni kravi, mi pa eno. Ker je odšla naša nevesta Kristina s tremi otroci v družbi njene matere, strica Žefa in z deklico, ki ji je pomagala pri gospodinjstvu, nas je bilo vseh skupaj 12 oseb.

Že zjutraj smo začeli nalagati na voz blago, t.j. postelje, blazine, ogrinjala, obleke, perilo, hrano (vsaj za silo) ter razne drobnarije za vse tri družine: stričevo, njegove hčere Milke, poročene Petrovčič in naše. Vsak je naložil le nujne reči. Prašiče, kokoši, kuhinjske omare, omare za obleko in vso ostalo drobnarijo, smo pustili doma. Doma je ostala tudi vinska posoda in ostalo kmečko orodje. S seboj smo vzeli le malo sena za krave. Okrog 11.30 ure je bil voz naložen, bili smo pripravljeni, da vprežemo živino in odpeljemo, ko mi je mama naročila, naj grem domov iskat na podstrešje  (kaščo) dve mali sekiri, last tete Marike, ki je živela v St. Paulu  (Brazilija). Ker mi je povedala, kje sta sekiri shranjeni, sem ju takoj našel. Prišel sem ravno za hišo pod okno, ki gleda proti vzhodu, ko sem zaslišal strahotno eksplozijo in par trenutkov nato je bilo vse zadimljeno. Vrgel sem se na zemljo in se stisnil k zidu. Pokalo je kar naprej in koščki železja so udarjali ob zid. Tam sem se tiščal nekaj minut, nakar sem zlezel do severnega vogala hiše, kjer je bila jama, kakih 80cm široka in toliko dolga ter 50cm globoka. V jami sem se tiščal sključen kakih 20 minut. Ko so eksplozije malo ponehale, sem stekel proti »Gmajni«, kjer sem našel vseh v malem kritju (bunkerju), ki smo ga zgradili ozir. skopali v hrib pred njihovo hišo. Bili so srečni, ker so se bali, da se mi je kaj hudega pripetilo, ker me ni bilo toliko časa nazaj.

Že v času, ko smo nosili v »Gmajno« naše blago, smo opazili, da je bilo zelo veliko prometa na cesti, ki je peljala ob naši-Merljakovi hiši čez polje k železniški progi. Odvažali so municijo, ker so se verjetno bali, da bi jih sovražnik opazil, če bi jo razkladali na železniški postaji. V »Slatini« pa so bili kriti z nasipom ceste, ki pelje iz Volčje Drage proti Prvačini. Ko sem se tiščal ob zidu sem videl, kako so ob eksploziji bežali ali ne vsi. Mnogo vojakov in konjev je bilo tudi mrtvih ali ranjenih. Verjetno so bile žrtve tudi med civilisti, videli smo mnogo  civilnih vozov in borel prevrnjenih v obcestnih jarkih.
Kaj je bil vzrok ozir. kdo je povzročil eksplozijo nisem nikdar zvedel. V kritju smo se tiščali kot sardine. Prostora je bilo kvečjemu za štiri osebe, nas pa je bilo skupaj z otroci petnajst in še dva vojaka v hodniku!

Eksplozije so bile tako silovite, da nas je pritisk zraka udarjal v lica, kot da bi nas kdo narahlo klofutal. Da smo se ubranili te nevšečnosti, smo sneli hlevska vrata in jih postavili pred vhod kritja.

V »Slatini« na kraju eksplozije je nastal požar. Goreli so železniški vagoni, vžgala so se še skladišča (barake) okrog železniške postaje, tako da je bilo vse v dimu. Eksplozije so bile tako silne, da so odtrgale kolesa od vagonov in kosi železniških tračnic so leteli par sto metrov daleč. Našli smo

Documento

Download documento

Opzioni di filtraggio

Ricerca

Tipo di contenuto

Categorie
Categorie
Categorie
Categorie
Categorie

Scelta della regione


2008 - 2024 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.