»Ta hiša meni sliši, a vendar moja ni.
Saj kdor za menoj pride, tud’ tist’ njo zapusti.
In tretnjega do nesli mrliča ven iz žnje.
Prijatelj! vprašam te – čigava hiša je?«
V naši družbi je odnos do lastništva nad materialnimi dobrinami v samem vrhu družbenih vrednot. Zavedanje, da smo zgolj začasni uporabniki podedovanega, pomaga omiliti egoistično posesivnost do materialnega. S krepitvijo te zavesti bi bili tudi v odnosu do podedovanega previdnejši, naravnani v bolj trajnostno smer negovanja, in manj objestni ter agresivni pri prenovah.
