Fotografija družinskega srečanja, ki je nastala poleti 1981 na majhnem vrtu za vrstno hišo na robu Maribora, je na videz povsem običajna. Prikazuje dve starejši generaciji sorodnikov, katerih pogledi potrjujejo, da se okoli njih sučeta še dve mlajši generaciji. Leopoldinina hčerka Poldika z možem Maksom in sin Hansi z ženo Käthe sedijo na desni strani omizja. Na levi strani omizja sedi Leopoldinin svak po prvem možu, Franz Scherag z ženo in njegova nečakinja Mara Pavešič (por. Duh) z možem.
Najbolj zanimiva soseda na fotografiji sta Mara, ki sedi druga z leve, in Franz, tretji z leve. Oseminsedemdesetletni Franz, ki je bil rojen v Kamnici s priimkom Žerak, je bil med prvimi člani organizacije Kulturbund na vasi. V dosjejih Udbe je opisan kot “/…/nevaren zatiralec Slovencev in opasen denuncijant /…/ ki je aprila 1945 pobegnil /…/”, enaka navedba pa je tudi za njegovo ženo Hermino (na fotografiji četrta z leve). Petinpetdesetletna Mara pa je potrjeno bila med prvimi članicami odporniškega gibanja v Kamnici in posledično leta 1944 aretirana ter odpeljana v taborišče Ravensbrück. Ko se je po koncu vojne vrnila v Kamnico, je bila kratek čas predsednica krajevnega Narodnega odbora, potem pa aretirana pod obtožbo pripadnosti Plavi gardi. Po prestani zaporni kazni so jo uslužbenci državne varnosti in rajonski policaji še leta nadzorovali in zdi se nemogoče, da ne bi opazili obiska opasnega Franca. A koga bi kakšno leto po Titovi smrti v Mariboru lahko skrbelo, kdo je bil čigav med vojno? Saj še takrat ni bilo čisto jasno.
Sam sem bil v času vrtnega srečanja star enaindvajset let in se dogodka dokaj dobro spomnim. Takrat nisem opazil ničesar posebnega, vsi so bili nasmejani in prijazni. Kot se za Štajerce spodobi, so pili špricer in se temu primerno hladno obnašali. Danes vem, da je bilo posebno ravno to, česar ni bilo. Nihče ni obujal spominov, nihče govoril o svoji mladosti, nihče kritiziral politike. Mogoče so bili starci preprosto srečni, da so še živi in gledajo nas, otroke socializma, ki smo hoteli biti samo mladi.
