Življenjska zgodba Franca Pračka (11.12 1903 – 10. 01.1976) je zgodba moža, družinskega očeta, zavednega primorskega človeka, ki je bil leta 1943 mobiliziran v italijanske posebne bataljone, v katerih je prebil kar 30 mesecev. Po bivanju na Sardiniji, Korziki in Franciji se je novembra 1945 vrnil domov. Med bivanjem v posebnih bataljonih je vestno pisal dnevnik. Med zapisi so tudi tako imenovana »mutasta pisma«, ki jih je pisal v zvezek v dolgih mesecih po razpadu Italije, in pesmi, ki jih je pod psevdonimom Klančar objavljal v časopisu Naša zvezda.
Oče Franca Pračka je umrl kot vojak v prvi svetovni vojni leta 1915 in takrat dvanajstletni Franc je moral pustiti šolo in poiskati delo, da je mami pomagal preživljati družino. Bil je najstarejši in edini sin. V družini so bile še štiri sestre in stara mati. Tudi potem, ko se je poročil z Ano Bizjak, po domače Ihan’no, je domače in mamo preživljal z občasnimi deli v Tekstilni tovarni v Ajdovščini, v železnini pri Pračku na današnjem Lavričevem trgu v Ajdovščini, največ pa je delal v pruftu, kamnolomu v Žapužah, kjer so kopali in pripravljali različen gradbeni material (gramoz, pesek …). Njegovo veliko veselje pa je bila kmetija.
V začetku leta 1943 je Franc Praček z ženo Ano, otroki Anico (1933), Francem (1934), Francko (1937), Ivanom (1938) in materjo živel v Klancu, kot se je reklo pri njihovi hiši v Dolgi Poljani. Bila je vojna, toda Franc ni bil vojaški obveznik, ker je moral po smrti očeta kot edini sin skrbeti za družino.
