Vojna leta 1916-1917

Leto 1916

Konec januarja so odrinili na vojsko črnovojniški letniki 1865-1867 ter 1870-1871, kakor tudi mladeniči letnika 1898. »… Živila so pičla in draga. Rekvirirajo živino, predvsem jalove krave in večje vole. Primanjkuje sladkorja, za katerega so uvedli karte. Olja ni nikjer dobiti. Ljudje prenašajo to breme z veliko potrpežljivostjo. Govori se, da se na Dunaju in v mestih na Češkem koljejo psi in mačke, ki služijo nižjim slojem za hrano. Vino pa ima koncem maja lepo ceno, 1.80 krone. Goveje meso stane 8 kron za kg…«
Vlada je odredila, da bodo morale cerkve oddati 2/3 teže vseh zvonov. Bakrene strehe so odkrivali in jih nato pokrivali s pocinkano pločevino. Tudi kuhinjsko posodje iz bakra in mesinga je bilo treba oddati. Vinogradniki so čuutili velikansko pomanjkanje modre galice, ki je potrebna za škropljenje vinogradov. Brk iz Brezovca je ovadil župnika Vogrina zaradi pridige, ko je dejal: »Po vsej pravici kličemo v litanijah, kuge, lakote in vojske reši nas, o Gospod«. S temi besedami naj bi župnik plašil farane, ki nimajo poguma in veselja iti na vojsko, s čimer naj bi župnik deloval proti brambni sili države … »Župnik se je pred sodiščem uspešno zagovarjal in je bil oproščen krivde«.
Kmetom in župniku so pri delu na polju pomagali ruski ujetniki. »…Rusi so bili dobri delavci, po veroizpovedi so bili Mohamedani. Nekateri so imeli popolnoma mongolski  izraz, ljudje, zlasti otroci, so se jih v začetku precej bali. Ker so bili Slovani, se je z njimi lahko občevalo. Med seboj so tudi govorili turško, istotako so prepevali turške pesmi, ki pa našemu ušesu niso posebno prijale …«
Dne 12. sep. zvečer ob 9-tih »… so barbarski lepo doneči zvonovi, ki so toliko let s farani delili veselje in gorje, vzeli žalostno slovo, sami sebi so si zapeli žalostinko v molu, faranom pa, ki so plakajoč poslušali njihovo zadnjo pesem, so trgali srce v neizmerni žalosti ter potoke solz nad kruto vojsko …« Po temeljitem opisu je bilo v župniji Sv. Barbare v Halozah rekviriranih naslednje število zvonov različnih velikosti: v farni cerkvi 3, pri Sv. Ani 3, pri Sv. Elizabeti 3, pri stari župnijski cerkvi sv. Katarine 2, v gradu Borl 3, v treh kapelah (Gradišča, Medribnik, pokopališče) pa po 1 zvon. Skupna teža je znašala 3.275,50 kg. Vojna uprava je plačala kg zvona po 4 krone, kar je župnik Vogrin nemudoma vpisal za 5. vojno posojilo.
Letina poljščin in sadja je bila to leto slaba, vinska pa dokaj dobra; mošt je tehtal 16 do 21 stopinj. Cena po litru mošta 1 do 2.40 krone, vino po prvem pretoku pa 3 krone in več. Draginja je bila vedno hujša.
Novembra je umrl presvetli cesar Franc Jožef I. »Cela Avstrija si je ogrnila žalno obleko«;  nasledil ga je njegov nečak Karel Prvi.
Nadučitelj Vobič in župnik Vogrin sta  agitirala za 5. vojno posojilo, pri čemer naj bi bila zelo uspešna. Župnikova ocena stanja in samega sebe je bila prav evforična: » … Župnik je spravil skupaj 305.000 kron in je s tem storil dolžnost do svoje domovine v polni meri in tudi čast svojim višjim predstojnikom, svojo župnijo pa je pred svetom povzdignil k slavi, kakoršne še ni imela barbarska župnija … Zasluge župnikove so v kulturnem in gospodarskem oziru velike. Sedaj imajo bedasti Haložani, kakor jih rad svet nazivlje, v rokah toliko obligacij, režejo kupone, se razumejo na vrednostne papirje … Ko bodo menice zapadle, bodo dobili denar … Dobili ga bodo, ker jim bo država izplačala vojna posojila … Prej so Haložani beračili za podpore pri državi, sedaj se bodo lahko postavili na lastne noge.« Ni čudno, da so podivjani krajani leta 1918 po zlomu monarhije župnika Vogrina skoraj obesili …

Leto 1917

Leto se  je pričelo s strašno zimo, sneg je dosegel debelino 1 metra, temperature do minus 25 celzija. Pomrznilo je sadno drevje. Spomladi so bile poplave. Poletje je bilo toplo in sušno, še razlog več za nadaljevanje pomanjkanja in lakote. Gorični delavci  v deri (delavci v vinogradu) so bili plačani 4 krone na dan brez hrane, ob hrani pa 1.60 krone. Toliko je prejšnjo jesen dobil vinogradnik za liter mošta! Vinogradi so to leto kazali dobro, toda lakota je nadaljevala svoj pohod. Meščanske družine so dajale svoje otroke v rejo na deželo, kjer je bilo kljub vsemu nekaj več hrane kot v mestih. Oblasti so pošiljale komisije, ki so pri kmetih iskale (skrito) žito in ga rekvirirale.  Rekirirali so špeh in zaseko, fižola pa pustili samo 5 kg na osebo.
Razpisano je bilo 6. vojno posojilo; župnik in občine so v Cirkulanah vpisali »lepo vsoto 46.600 kron«. Župnik je bil za »pospeševanje vojnih posojil« od cesarja odlikovan z vojaškim križcem za civilne zasluge III. razreda. Ob podelitvi je v župnišču pogostil 57 oseb, med njimi 14 duhovnih sobratov, okrajnega glavarja ptujskega in »gospo patronico preblagorodno gospo Adalberto baronico Kübeck roj. grofico Wurmbrand…« Pomenljivo je bilo, »da so se sodekanovinci, ker je Sv. Barbara ravno središče dekanije, izrekli, da bi se, ako bi Njih Ekselenca premilostni in prevzvišeni gospod Nadpastir to milostno odločili, premestili sedež dekanije k Sv. Barbari.« Spričo teh besed razumemo, zakaj je župnik Vogrin tako vneto agitiral za vojna posojila in se od njega lahko učimo, kako se agitira zase in za pomen svojega kraja. Ni čudno, da so Vogrina nekateri imenovali »haloški knez.«
17. avgusta, na cesarjev rojstni dan, so na ljudski šoli blagoslovili vzidano spominsko ploščo z imeni nekaterih padlih vojakov. Kot se izkaže, je bilo to edino dejanje, s katerim so Barbarčani doslej izkazali spomin na mrtve može in fante v prvi svetovni vojni. Do konca vojne se je število žrtev potrojilo, vendar se nihče ni več brigal, da bi nadgradili spominsko obeležje z njihovimi imeni.
Oktobra so tudi krajani pri Sv. Barbari v Halozah (zadnjič) slišali bobnenje topov, ko so avstrijske in nemške čete prebijale fronto na Soči in pognale Italijane do reke Piave.
Novembra so vpisovali 7. vojno posojilo, ki je imelo med Barbarčani »sijajen uspeh« – 107. 000 kron. V vseh posojilih dotlej so nabrali že 458.600 kron. Po nekaterih ocenah pa je inflacija samo v tem letu dosegla 100 odstotkov.
Tudi Barbarčani so podpisovali majniško deklaracijo za združitev Slovencev v novo državo Jugoslavijo.
V Rusiji se je zgodila oktobrska revolucija, ki je odmevala  tudi med Belani. Sledila ji je državljanska vojna, katere posledice so trpeli tudi Slovenci, ki so bili ujeti v Rusiji.