Vojna in slovenski vojak

Zgornji spominski dnevniški zapis velikega slovenskega rodoljuba in tragičnega junaka bojev za severno mejo, šentjurskega rojaka Franja Malgaja, zelo nazorno opisuje vzdušje, ki je v tem štajerskem trgu v bližini Celja vladalo ob izbruhu vojne oz. ob odhodu prvih nabornikov na bojišče. Podobno je najbrž bilo tudi v ostalih slovenskih krajih in mestih, pa čeprav je vojna propaganda obljubljala hitro zmago in skorajšnjo vrnitev s slavo ovenčanih, avstroogrski domovini in ostarelemu habsburškemu cesarju Francu Jožefu zvestih, slovenskih fantov in mož. Ti so med prvo svetovno vojno služili oz. se bojevali v različnih enotah in rodovih cesarsko-kraljeve armade, zlasti njenega 3. korpusa. Kot npr. v najbolj slovenskem 17. polku »Kranjskih Janezov«, 47. »mariborskem« in 97. »tržaškem« pehotnem polku, 26. in 27. domobranskem pehotnem polku, 7. lovskem bataljonu, dragoncih in še kje. Večina nabornikov s širšega celjskega območja, vse do Brežic, Ormoža, Pohorja in Tuhinjske doline, pa se je bojevala v 87. pehotnem polku Baron Succovaty. oz. 87. »celjskem pešpolku«, katerega glavnino, leta 1917 jih je bilo kar 95 %, so sestavljali Slovenci. Z izjemo bataljona, ki se je sprva boril na Balkanu, je glavnina tega polka skupaj z ostalimi enotami ognjeni krst doživela na galicijskih poljanah današnje Poljske in Ukrajine in hitro spoznala, kaj vojna dejansko pomeni. Že v prvih mesecih je bilo mrtvih in ranjenih ali pa je v rusko ujetništvo padlo na tisoče mož. Kalvarija se je v prvi vojni zimi nadaljevala v gorah Karpatov, od leta 1915, po vstopu Italije v vojno, pa na Tirolskem ter zlasti v Posočju. V obrambi svoje zemlje so bili slovenski vojaki še posebej zanesljivi in predani, a razmere v soškem pogorju, v katerih so se znašli oz. bojevali, so presegale celo pred tem doživete strahote in trpljenje. »Temu manjkajo roke, drugemu noge, tretjemu je iztisnil zračni pritisk mine ali granate obe očesi. ‘Luč, luč!’ vpije z obupanim glasom; toda žal mu ne more nihče dati niti žarka svetlobe. Tu se valja nekdo v groznih bolečinah na tleh. Košček granate mu je razparal trebuh. V rokah drži čreva, ki so izstopila iz trebušne votline. Tam zopet leži nesrečnež, ki mu je kamen raztrgal spodnjo čeljust. Vsa glava je ena sama kepa mesa in krvi. Drugod zopet vidiš nesrečneža, ki mu je težak kamen sploščil glavo, a vendar še živi. Taki prizori nam kažejo pravo grozoto nečloveškega klanja.« S temi besedami je težko predstavljivo grozo ubijanja in surovosti med drugo soško ofenzivo ubesedil Amandus Pepernik, prav tako iz 87. pešpolka, katerega vojaki so zdesetkani preživeli omenjeno klavnico na Doberdobu, nato pa med 11. soško bitko pred Italijani obranili hrib Škabrijel nad Gorico v, po nekaterih ocenah, dotlej najhujšem boju, kar jih je kadarkoli bojevala katerakoli avstrijska enota. Smrt je na soškem bojišču med njimi kosila v obliki granat in kamenja, snežnih plazov, strelnega in hladnega orožja, plina, žeje in bolezni, v soočanju z njo pa so vojaki uteho najpogosteje iskali v molitvi. V trenutkih zatišja so si čas krajšali tudi z izdelovanjem predmetov iz tulcev granat, predvsem pa v dopisovanju z najdražjimi. Kot denimo Lovrenc Selič iz Dobja pri Planini, katerega besede smo si sposodili za krovni naslov razstave, so jim pošiljali »srčni pozdrav iz bojniga polja« in hrepeneli po tem, da jih bodo še kdaj videli. Kajti več kot vse medalje za hrabrost, na katere so bili sicer ponosni, jim je pomenilo upanje na konec vojne, preživetje in vrnitev domov. Tega dne ni nikoli dočakalo okrog 35.000 slovenskih vojakov, ki so za vselej ostali na bojiščih velike vojne, številni preživeli in narodno najbolj zavedni možje pa so, kot Franjo Malgaj in njegovi celjski legionarji, neposredno iz nje odkorakali v nov boj, tokrat za slovensko severno mejo.

vir: Srčni pozdrav iz bojniga polja : prva svetovna vojna in njen odmev na Celjskem / [avtorji besedil Borut Batagelj … [et al.] ; slikovno gradivo Muzej novejše zgodovine Celje … [et al.] ; fotografije predmetov Sherpa ; uredila Marija Počivavšek]