Vera Simonič Blumenau (1881‒1973) ‒ slikarka

Vera je slikala od malih nog. Oče je prepoznal njen talent in ji omogočil študij slikarstva. Ker so bile takrat likovne akademije rezervirane za moške, so se ženske za umetniški poklic šolale na zasebnih šolah, ločenih po spolu. Vera se je slikarstva najprej učila v zasebni slikarski šoli Adolfa Kaufmannana na Dunaju (1898‒1900). Tam je pogrešala zlasti slikanje akta po modelu, kar je bilo ženskam takrat prepovedano. Skupaj z dvema sošolkama se je zato pridružila skupini diplomantov z akademije, ki so organizirali zasebni tečaj risanja aktov.

Ko je leta 1900 Kaufmannova šola zaprla vrata, je s sošolkama najela atelje na Reisnerstrasse in tam vadila risanje aktov, jeseni 1901 pa se je vpisala v slikarsko šolo Antona Ažbeta v Münchnu. V pismih, ki jih je pogosto pisala domačim, je poročala o svojem življenju in delu v Münchnu. Navduševala se je nad kulturnim utripom mesta, številnimi galerijami in muzeji, nad Ažbetovo šolo in načinom tamkajšnjega dela pa je bila precej razočarana. Ažbe je namreč svoje študente razdelil na dva razreda: razred za začetnike in razred za bolj nadarjene učence. Ko je Vera spoznala, da je mojster ne bo uvrstil v višji razred, si je svoje delo organizirala samostojno. Svoje bivanje v ateljeju je skrajšala in več zahajala v galerije in knjižnice, zanimala se je tudi za gledališče, nova politična gibanja ter za raziskovanja na področju psihologije, ki so vplivala tudi na umetnost in literaturo. Prevzela so jo zlasti predavanja Theodorja Lippsa (1851–1914), filozofa in psihologa, profesorja na münchenski univerzi, ki se je proslavil s teorijami o estetiki. Iz Verinega münchenskega časa je ohranjenih le nekaj risb. Prevladujejo akti v značilnih študijskih pozah, ki so najverjetneje nastali v Ažbetovi šoli in ne dosegajo meril, ki jih je Ažbe postavljal svojim študentom. Kako se je v tem času lotevala vprašanja barve, kar je pozneje bila močnejša plat njenega slikarstva, ni znano (Ciglenečki, 2010: 107‒114).

Novembra 1901 je spoznala svojega bodočega moža Maksimilijana Leonidoviča Blumenaua (Riga, 1870‒1932, Zagreb), lingvista, ki je takrat delal v eni od münchenskih bibliotek. Ko se je Maksim vrnil v Rigo, kjer je dokončal študij, ga je Vera čakala na Dunaju. Tam se je vpisala na Kunstgewerbeschule, ki pa je ni obiskovala. Poročila sta se leta 1905 na Dunaju in se nato preselila v Rusijo. Maksim je najprej dobil službo na državni gimnaziji v Hersonu (danes Ukrajina), kjer je učil nemščino. V Hersonu sta se jima rodila hči Nada, poročena Pavličev (Herson, 1907‒1982, Maribor) in sin Igor Blumenau (Herson, 1910‒2004, Beograd). Leta 1913 se je družina preselila v Moskvo, kjer je Maksim delal kot profesor nemškega jezika na realki ter v cesarski vojaški šoli v Moskvi, Vera pa je dopolnjevala svoje znanje v zasebni šoli slikarja Ilije Ivanoviča Maškova (1881‒1944), kjer se je želela naučiti ruskega kolorizma (Ciglenečki, 2010: 116).

V času Maksimovega poučevanja v cesarski kadetnici v Moskvi se je začela oktobrska revolucija (1917). Takrat je družina morala na hitro zbežati iz Moskve. S pomočjo prijateljev cesarske kadetske šole so se nastanili v Zimskem dvorcu v Petersburgu in tam preživeli skoraj leto dni. Leta 1918 jim je s pomočjo Verinega očeta Franca Simoniča in Mednarodnega Rdečega križa uspelo pobegniti na Dunaj in od tam v Gornjo Radgono (1919). V Rusiji so morali pustiti praktično vse svoje imetje, tudi Maksimovo bogato knjižnico in Verine slike.

Ko se je družina Blumenau vrnila iz Rusije, je Vera od svojih staršev dobila hišo in posest v Brebrovniku pri Ormožu. Ker sta Nada in Igor sta šolanje nadaljevala na ptujski gimnaziji, sta Vera in Igor najela stanovanje na Bregu pri Ptuju (hiša št. 48), kjer sta otroka stanovala med šolanjem. Za družino so bili to hudi časi. Da bi lahko preživeli, je morala Vera voditi vinogradniško posest v Brebrovniku, ki ga je podedovala po očetu, Maksim pa je od decembra 1920 poučeval nemščino v ruski šoli v taborišču Strnišče, kamor se je zatekel Donski in Krimski korpus z gojenci carske vojaške akademije iz Moskve. V taborišču so vladale slabe razmere, begunce so pestile bolezni in hudo pomanjkanje. Ko so se kadeti leta 1922 morali preseliti v Belo crkvo v Banatu, je z njimi odšel tudi Maksim, nato jih je spremljal še pri selitvah na grad v Ponoviče pri Litiji in nazadnje na grad Hrastovec blizu Lenarta, kjer so med letoma 1925 in 1935 bili prostori otroškega doma in realne gimnazije ruskih emigrantov. Maksim je tam poučeval v letih 1925‒1926 in 1928. V Hrastovcu je hudo zbolel in leta 1932 umrl v psihiatrični bolnišnici v Zagrebu (Ciglenečki, 2010: 117).

Po vojni je bilo posestvo v Brebrovniku nacionalizirano. Vera je takrat zapustila Slovenijo in leti 1956 ter 1957 preživela v Srbiji in Turčiji, kamor je spremljala sina Igorja, arhitekta. Leta 1958, ko jim je bila posest vrnjena, se je vrnila v Brebrovnik, v visoki starosti pa se je preselila k hčeri Nadi Pavlićev na Ptuj (na Vičavo), kjer je 17. junija 1973 tudi umrla. Pokopana je v družinskem grobu v Gornji Radgoni.

Čeprav je Vero življenje trdo preizkušalo, slikarstva ni opustila. Po vrnitvi iz Rusije se je kmalu vključila v umetniške kroge in se leta 1920 udeležila I. umetniške razstave v Mariboru. Leta 1921 je poslala tri svoje portrete na XIX. umetnostno razstavo v Jakopičev paviljon v Ljubljani, a je bil potem na razstavo uvrščen le eden (19. umetnostna razstava, 1921: 4). V času med obema vojnama je Vera ustvarila vrsto portretov, med njimi tudi avtoportret s širokim črnim klobukom s cvetličnimi aplikacijami na glavi, ki je danes v Muzeju Špital v Gornji Radgoni ter portret svojega strica oz. očetovega brata Jožefa Simoniča, kmeta iz Ivanjkovcev. Leta 1930 je na Ptuju portretirala znanega ptujskega notarja Viktorja Skrabarja, delo hrani Pokrajinski muzej Ptuj Ormož. Ustvarila pa je tudi nekaj krajin in tihožitij v slogu dunajske secesije. Leta 1958 je pripravila samostojno razstavo v ptujskem muzeju (Rojic, 1958: 4). V poznem obdobju svojega življenja se je poskusila tudi v kiparstvu.

Štefka Cobelj je o njej zapisala: »Bila je v nekem smislu intimist, vendar pa se ni nikdar povsem osvobodila vplivov secesije, ki so se odražali v njenem koloritu. Slikala je portrete, tihožitja in krajine. Ko je leta 1973 umrla v Ptuju, je zapustila za seboj pomemben opus, ki še ni študijsko obdelan« (Cobelj, 1985: 194).