Sredi 19. stoletja je nasproti mlina na Hribskem potoku stala še ena stavba, Hrib št. 7. Najbrž gre za novonastalo žago, ki so v tem obdobju na Vrhniki množično nastajale.
Lastniki obeh vodnih naprav so bili Obrezovi z Brega. Leta 1870 se tu omenja družina žagarja Ignaca Isteniča iz Hriba. Ignac je imel z ženo Terezijo sina Antona (roj. 1861) in hčer Elizabeto (roj. 1863), z njimi pa sta živela še Terezijina hči Marija (roj. 1854) in sin Ignac (roj. 1857). Žaga se v arhivskih virih prvič omenja leta 1877.
Obrezovo žago je kupil Mihael Tomšič. Predelal jo je v moderno parno žago, ki jo je poganjala »R. Wolfova lokomobila«. S parno žago in vsemi drugimi pomožnimi stroji na žagi in v usnjarni je v letih 1920 do 1930 upravljal Ivan Dobrovoljc, rojen 1885 v Bistri. Postavil je elektromotorje in izpopolnil električno napeljavo za razsvetljavo in pogon motorjev po raznih poslopjih ter po možnosti zagotavljal tudi ključavničarska dela. Od leta 1936 do druge svetovne vojne je bil na žagi zaposlen tudi Franc Mesec (1882–1974) s Stare Vrhnike. Žena mu je s kolesom vozila kosilo na delo: zelje z žganci, »zaroštan« krompir, krompirjevo kašo, občasno tudi klobaso. Na žagi je bilo zaposlenih 14–16 delavcev, na skladišču 6 delavcev ter 2 delavca v kurilnici. Delavci so delali od 6. do 18. ure z opoldanskim enournim odmorom. Včasih jih je gospodar Mihael Tomšič poslal sekat ali tesat v gozd ob Štampetovem mostu. Strojnik žage, Janez Žibert (1910–1966) s Stare ceste, je na delo prihajal ob 4. uri zjutraj in zakuril pod kotlom, da je bilo do 6. ure dovolj pare. Ker je bil izučen za vrtnarja, je delal tudi na Tomšičevem vrtu. Nasledil ga je strojnik Tone Jesenovec (roj. 1923), ki je bil tu zaposlen do zaprtja žage leta 1952. Prej je bil kovač v Litostroju. Tu je po določeni praksi opravil kurjaški izpit za parne nizke in visoke kotle. Nabavni delavec je bil Martin Merlak, manipulant – merilec dovoza in oddaje hlodovine Franc Merlak, »gajterist« Košutov oče Janez Leskovec, čuvaj Funckov oče Janez Slavec, čistilec pod žago in nosilec v kurilnico Stričkov Jože.
Žago je po drugi svetovni vojni prevzel Litostroj. Za obratovanje jo je pripravil Ferdo Drašček, ki jo je tudi upravljal. V obratu so začeli izdelovati lesene kocke za tlakovanje tal v Titovih zavodih – kasnejši Litostroj v Ljubljani. Pozneje je Litostroj to svojo enoto ukinil, z zemljiščem pa je začela upravljati Industrija usnja Vrhnika. Po spominu dr. Kogoja so žago pričeli podirati leta 1955, opeko pa uporabili za gradnjo lovskega doma v Jamniku. Stroje z lokomobilo so odpeljali v Gorski Kotar, kjer so v gozdu postavili žago; turbino so prodali.
Žaga je imela svoje površine tudi na nasprotni strani ceste pod kostanjema, kjer je prostor služil za razkladanje lesa, hlodov in skladiščenje razžaganih desk. Les so vozili do žage in nazaj po tračnicah, ki so bile speljane ob potoku.
»Na Tomšičevi žagi so se zelo radi igrali otroci s celega Gradišča in bilo jih je veliko,« se spominjajo domačini. »Vozili so se z vagončki in plezali po hlodih.«
Obrezovo žago je kupil Mihael Tomšič. Predelal jo je v moderno parno žago, ki jo je poganjala »R. Wolfova lokomobila«. S parno žago in vsemi drugimi pomožnimi stroji na žagi in v usnjarni je v letih 1920 do 1930 upravljal Ivan Dobrovoljc, rojen 1885 v Bistri. Postavil je elektromotorje in izpopolnil električno napeljavo za razsvetljavo in pogon motorjev po raznih poslopjih ter po možnosti zagotavljal tudi ključavničarska dela. Od leta 1936 do druge svetovne vojne je bil na žagi zaposlen tudi Franc Mesec (1882–1974) s Stare Vrhnike. Žena mu je s kolesom vozila kosilo na delo: zelje z žganci, »zaroštan« krompir, krompirjevo kašo, občasno tudi klobaso. Na žagi je bilo zaposlenih 14–16 delavcev, na skladišču 6 delavcev ter 2 delavca v kurilnici. Delavci so delali od 6. do 18. ure z opoldanskim enournim odmorom. Včasih jih je gospodar Mihael Tomšič poslal sekat ali tesat v gozd ob Štampetovem mostu. Strojnik žage, Janez Žibert (1910–1966) s Stare ceste, je na delo prihajal ob 4. uri zjutraj in zakuril pod kotlom, da je bilo do 6. ure dovolj pare. Ker je bil izučen za vrtnarja, je delal tudi na Tomšičevem vrtu. Nasledil ga je strojnik Tone Jesenovec (roj. 1923), ki je bil tu zaposlen do zaprtja žage leta 1952. Prej je bil kovač v Litostroju. Tu je po določeni praksi opravil kurjaški izpit za parne nizke in visoke kotle. Nabavni delavec je bil Martin Merlak, manipulant – merilec dovoza in oddaje hlodovine Franc Merlak, »gajterist« Košutov oče Janez Leskovec, čuvaj Funckov oče Janez Slavec, čistilec pod žago in nosilec v kurilnico Stričkov Jože.
Žago je po drugi svetovni vojni prevzel Litostroj. Za obratovanje jo je pripravil Ferdo Drašček, ki jo je tudi upravljal. V obratu so začeli izdelovati lesene kocke za tlakovanje tal v Titovih zavodih – kasnejši Litostroj v Ljubljani. Pozneje je Litostroj to svojo enoto ukinil, z zemljiščem pa je začela upravljati Industrija usnja Vrhnika. Po spominu dr. Kogoja so žago pričeli podirati leta 1955, opeko pa uporabili za gradnjo lovskega doma v Jamniku. Stroje z lokomobilo so odpeljali v Gorski Kotar, kjer so v gozdu postavili žago; turbino so prodali.
Žaga je imela svoje površine tudi na nasprotni strani ceste pod kostanjema, kjer je prostor služil za razkladanje lesa, hlodov in skladiščenje razžaganih desk. Les so vozili do žage in nazaj po tračnicah, ki so bile speljane ob potoku.
»Na Tomšičevi žagi so se zelo radi igrali otroci s celega Gradišča in bilo jih je veliko,« se spominjajo domačini. »Vozili so se z vagončki in plezali po hlodih.«
