Naša zgodba o Tomačevici se začne okoli leta 1000 n. š. Takrat je bila Tomačevica (v zapisih imenovana Tulmascowiz) majhna pikica v Svetem rimskem cesarstvu in del ozemlja pod cerkveno in posvetno oblastjo Oglejskega patriarhata.
“Na Goriškem in na Krasu se začne uveljavljati njegova fevdalna posest v letih med 1120 in 1125, ko se v listini oglejskega patriarhata kot njihov sodni izvršitelj pojavi ime, grof Meinhard I Goriški (grof med l. 1122-1139). Patriarhat mu je podelil pravico pobiranja dajatev na njegovih obsežnih posestih na Goriškem in na Krasu. Na ta način je uveljavljal administracijo patriarhata in obenem krepil svojo osebno fevdalno in posvetno oblast. Tomačevica je bila del te oglejske goriške oblasti.” (Spomini, 2023, str. 13)
“Že v goriško-oglejski pogodbi, sklenjeni 1150 v Ramuscellu v Furlaniji, je omenjenih 50 goriških kmetij na Krasu. Kje je bilo teh 30 goriških kmetij na Krasu, nam pove seznam goriške posesti iz dobe okoli 1200. Točno trideset je okoli 1200 goriških kmetij »na Krasu« (in Karsto) v vaseh: Kopriva 5 (Coprew), Kreplje 7 (Criepelach), Trnovica 1 (Ternvwez), Križ 1 (Gris), Škrbina 12 (Serbin), »Agris« 3 (kje?) in Tomačevica 1 (Tulmascowiz).” (Kos, 1954, str. 36)
“Bogat zemljiški posestnik je bil tudi oglejski patriarhat, ki je bodisi posest neposredno upravljal ali pa jo je oddal v fevd drugim fevdalcem. Ti so širili svojo posest in s tem tudi krajevno politično moč.” (Culiberg, Kranjc, 1999, str. 165)
Naši kraji so bili v 12. stoletju del goriške grofije. Goriški grofje so bili glavarji (upravitelji) na posestih oglejskih patriarhov. Goriški grofje so določeno posest dajali v fevd rihemberškim gospodom.
“Posesti na Krasu, ki so spadale pod rihemberški urad in so verjetno bile tudi del rihemberške posesti, so zapisane šele v urbarju iz leta 1502, v katerega spada goriška posest v vaseh Dutovlje, Tomaj, Godnje, Kreplje, Avber, Ponikve, Štanjel, Tomačevica, Jurkawitz, Gabrovica in Komen. Ker so goriški grofje to posest gotovo dajali v fevd rihemberškim gospodom do njihovega izumrtja leta 1371, se ta posest omenja v rihemberškem urbarju.” (Ličen, 2008, str. 440)
V 14. stoletju je Tomačevica omenjena kot “… … in villa que dicitur Tomazauica …
” (Bianchi, 1847, str. 90)
Okoli leta 1340 je vas omenjena kot ” … ein hub cze Tamczawicza …” (SHT, 2016)
Leta 1584 je bila Tomačevica označena kot Tomaczow v mapi, ki jo je narisal avstrijski humanist in kartograf Wolfgang Lazius, leta 1584 uredil belgijski kartograf Abraham Ortelius. Mapa predstavlja območje Goriške, Krasa, Kranjske in Istre v okviru habsburške monarhije.
“Rihemberški gospodje so izumrli leta 1371. Z gradom Rihemberk so nato upravljali Goriški grofje. Leta 1500 so lastniki postali Habsburžani, leta 1508 Benečani (zgolj za dobro leto), in nato leta 1649 družina Lanthieri.” (Stopar, 2006)
“Družina Lanthieri je plemiška družina s številnimi vejami, s koreninami na goriškem Krasu. Grofje postanejo 19. avgusta 1632, leta 1649 pa lastniki gradu Rihenberg, bili so ministeriali za goriško grofijo. Leta 1642, skupaj z grofom Federicom Lantierijem, postanejo grofje tudi bratranci Bernardo (iz veje Rihemberka), Lovrenc (iz Sable -Velike Žablje) in Giovanni Gaspare (iz spodnjega Rihemberka).” (Spomini, 2023, str. 19)
Na Jožefinskem vojaškem zemljevidu, ki je bil izdelan na osnovi prve izmere habsburške monarhije v letih 1763-1787, je Tomačevica imenovana Tomatschevetez.
Zemlja je bila edini vir preživetja. Delo na njivi je bilo naporno. Vsi člani družine so delali; moški, ženske, tudi otroci so pomagali. Zraven tega je bilo treba vsak dan poskrbeti za hrano, vodo, majhne otroke in starejše. Tudi domače živali so bile pomemben del vsakodnevnega življenja. V družini so sobivale tri generacije in si med seboj pomagale. Kmetje so se zelo zgodaj zbudili in začeli delati na poljih in z živino. V tistih časih še ni bilo šole za otroke.
Voli so bili pomembna delovna pomoč, vlekli so leseni jarem in tako so ljudje lažje obdelovali zemljo za setev.
V Tomačevici je bila cerkev Sv. Ane (v vizitacijskih popisih omenjena med 1570 – 1782), ki se ni ohranila. Po ljudskem izročilu naj bi bilo ob njej tudi pokopališče.
Cerkev Device Marije Obršljanske se prvič omenja leta 1570. Latinski napis z letnico na kamniti plošči nad vhodnimi vrati današnje cerkve pa govori, da je bila prezidana ali dopolnjena leta 1585 in da je bila sloveče romarsko središče.
Med domačini je poznana legenda, da se je pastirju ovc na območju cerkve prikazala Mati Božja z detetom Jezusom. Sedela je na z bršljanom opletenem tronu. Zapis na pročelju cerkve navaja, da je bila leta 1644 cerkev obnovljena pod pokroviteljstvom grofa Lovrenca Lanthierija; takrat so podaljšali ladjo cerkve in vanjo vključili oglejski zvonik pokrit s kamnito kupolo, ki je prvotno stal pred cerkvijo. V tem času je bil verjetno zgrajen tudi nov prezbiterij.
