Spomini na mamino službo pri družini Erat

Najina mama Elizabeta, roj. Novak, je začela delati pri Eratovih v zgodnjih tridesetih. Moram povedati, da je bila mama sirota, brez staršev. Oče ji je padel v Galiciji v prvih mesecih 1. svetovne vojne, mama pa je umrla leta 1919 kot žrtev epidemije španske gripe. Takrat je bila stara 8 let, najmlajša v sicer številčni družini. Skrb zanjo je prevzela njena najstarejša, osemnajst let starejša sestra Ana. Ko je bila že primerno stara, je odšla služit k Spodnjemu Lečniku, od tam pa k dr. Eratu.

Iz tistih začetnih dni v novi službi se je mama rada spominjala »testa poštenosti«, ki si ga je v prvih dneh privoščil dr. Erat. Na različnih mestih po hiši je puščal drobiž (denar). Mama ga je vneto pobirala in nato odlagala na njegovo delovno mizo. Po nekaj dneh se je testiranje končalo; denarja kar naenkrat ni bilo več, ona pa je sklepala, da si je priborila zaupanje. Začela je živeti pri njih in delati kot hišna pomočnica. Zaposlitev mame nekako sovpada z rojstvom druge hčerke Eratovih, Lizelotke (1923–2026). Njej in mlajši hčerki Mariji je bila varuška, še posebej pa se je mama rada spominjala starejše Eratove hčerke Tatjane. Njo je morala spremljati tudi na oglede filmskih predstav in tako se je prvič srečala s filmom.

Žena dr. Erata je bila Avstrijka in ni znala slovensko. Tako se je mama morala naučiti nemško. Pri kuhi je imele ga. Erat pomembno besedo. Posledično je mama še pozneje rada za kakšno jed uporabila nemški naziv, ker jo je imela v spominu po njenem receptu. Velja tudi povedati, da so bili obroki pri Eratovih skromni, ne preveč razkošni. So pa mamo zelo spodbujali, da se je vključevala v različne tečaje, kuharske in podobne, ki so takrat potekali v Guštanju. Tako je mama postala vešča kuhe tudi zahtevnejših jedi. To ji je prišlo prav, kadar so pri Eratovih pripravili večerna srečanja izbranih guštanjskih krajanov. Mama je pripovedovala, da se jih je udeležil tudi grof Thurn, kadar je bil na svojem, ravenskem gradu.

Dr. Erat je mamo hitro vpeljal v delo pomočnice v ambulanti. Takrat se v ambulantah še ni uporabljal sanitetni material za enkratno uporabo, kot je to v navadi sedaj. Ves material se je po uporabi vedno znova opral na roke in potem steriliziral z vročim likalnikom. Tudi skrb za red na delovnem mestu v ambulanti je skrbela mama. Dr. Erat namreč ni bil najbolj nagnjen k vzdrževanju reda na delovnem mestu, zato je to vlogo prevzela kar naša mama. Vedno pa je znala poudariti, da je bil vzoren delodajalec; poleg plače je redno plačeval tudi v njen pokojninski sklad.

Strokovni naziv, ki si ga je pridobil na Univerzi v Gradcu je bil »doktor vsega zdravilstva«. V svojem ravenskem obdobju je tako posredoval tudi pri zobozdravstvenih problemih. Moja mama je imela na takšno poseganje bolj slab spomin. Enkrat jo je bolel zob in ni mogla točno določiti, kateri je. Ker ni bilo možnosti preiskav (rentgen), ji je izdrl zob, za katerega se je izkazalo, da ni bil povzročitelj bolečin.

Znano je tudi, da je bil dr. Erat ljubitelj športa. Zlasti plavanju je bil naklonjen. Tako je bil zaljubljen v šport, da se je leta 1936 sklenil kot gledalec udeležiti olimpijskih iger v Berlinu. Z obiska v Berlinu je prinesel tudi spominke svoji družini; tudi naša mama je bila deležna takega spominka – leseno šatuljo.

Za obdobje okupacije, zlasti za obdobje od sredine leta 1943 naprej, je bilo pozneje razjasnjeno, da je bil dr. Erat tudi partizanski zdravnik. Zlasti pristojen je bil za partizansko bolnišnico Mirta v Podkraju. V času okupacije pa se za takšne stvari ni vedelo, veljala je stroga konspiracija. Tako je naša mama, verjetno da poleti leta 1944, zvedela, da se je k njeni sestri pri Korešniku na Tolstem vrhu zatekel bolan partizan, ki zaradi bolečin v križu, ni mogel hoditi. Potreboval je zdravniško pomoč, predvsem prava zdravila. Mama je prepričala našega očeta, takrat je bil že njen mož, da se je naredil bolnega in odkorakal k dr. Eratu po pomoč. Ta ga je pregledal, tudi sleči se je moral, in mu na koncu predpisal zdravila. Ta so še isti dan prišla do Korešnika, do partizanovega križa, in še isti teden je partizan ozdravljen odkorakal v gozd.

Mama je tudi po odhodu od Eratovih z njimi ohranila lepe odnose. Že to, da je posredovala za svojo naslednico pri Eratovih in dosegla, da so zaposlili očetovo sorodnico Antonijo Večko – Mlinaričevo iz Brdinj, veliko pove o medsebojnem zaupanju. Tako je mama pogosto odšla Eratovim na obisk tudi potem, ko je bila že na svojem. Spomnim se pogreba Prežihovega Voranca, ki sem si ga ogledal z okna Eratove hiše na Trgu. Takrat sem bil star 5 let in v spominu imam samo velik oder pred današnjo Delavsko hranilnico in krsto z Vorancem v njem.

Maksimilijan Večko