S priključitvijo Rimskemu cesarstvu se je železna doba pred dva tisoč leti zaključila. Po zaključeni okupaciji so Rimljani zahodni del današnje Slovenije z Ljubljansko kotlino in Gorenjsko vključili v svoj matični teritorij, v Italijo. To se je nedvomno zgodilo zaradi proizvodnje kvalitetnega železa in strateškega pomena prostora, ki je v vseh časih predstavljal vrata v Italijo. Ostalo ozemlje na tleh današnje Slovenije pa so razdelili med provinci Panonijo in Norik.
Rimljani so pred dva tisoč leti ustanovili prva mesta: Emono (Ljubljano), Celeio (Celje), Poetoviono (Ptuj) in Neviodun (Drnovo pri Krškem). V Emono so se priselile trgovske družine iz severne Italije. Dodeljene so jim bile obsežne posesti na rodovitnih poljih v okolici Škofje Loke, Kranja, Mengša in Kamnika ter v polhograjski kotlini.
Staroselska plemena so bila v času Rimskega cesarstva prvič vključena v državo. Razen uglednih noriških družin, ki so dobro sodelovali z oblastjo, so imeli domačini podrejeno vlogo. Njihovi jeziki, ki jih danes ne poznamo več, so se hitro umaknili latinskemu jeziku. Kot kažejo sodobne lingvistične raziskave, so se vse do današnjih dni ohranila predvsem staroselska imena rek in gora. Že zgodaj v 1. stoletju našega štetja so na Gorenjskem zrasle številne naselbine in podeželska posestva kot odraz spremenjenega načina gospodarjenja. Naselja in kmetije so ležala praviloma blizu prometnih poti. Pismenost na kamnitih spomenikih, odkritih v Britofu, Lescah, Radovljici, Pivki, Stražišču, Mekinjah, Kamniku in tudi drugod, je odraz rimskega sveta, ki mu vlada cesar s pomočjo uradnikov, vojske in religije. Na Gorenjskem so bila staroselska naselja iz tega časa odkrita v Zasipu pri Bledu, Bistrici pri Tržiču, Mostah pri Žirovnici, v Stražišču pri Kranju …
V neposredni bližini Kranja so sredi plodne ravnice zrasle številne podeželske vile z obsežnimi polji. Zemljiške posesti so predstavljale temelj rimskega gospodarstva. Bile so samostojne gospodarske enote z gosposkimi zgradbami za lastnikovo družino in ločenimi prebivališči za delovno silo, s hlevi, skladišči in delavnicami. Podeželske vile so bile odkrite v Žabnici, Spodnjih Bitnjah, Čirčah, Srednji vasi pri Šenčurju, Žejah in Kaplji vasi pri Komendi, Vodicah, Loki pri Mengšu …
Na prostoru današnjega starega Kranja so odkrili mnogo arheoloških predmetov iz časa rimske okupacije pred dva tisoč leti. V času cesarja Avgusta, po letu 15 pred našim štetjem, so Rimljani priključili imperiju bogato Noriško kraljestvo na področju današnje Avstrije, ozemlje Gorenjske pa je prišlo pod upravo Italije. Vojaka posadka je za kratek čas zasedla strateško pomemben pomol med Kokro in Savo ter nadzorovala gradnjo cest, razdelitev plodnih polj in preselitev domačinov. Rimska postojanka na tleh današnjega Kranja je nastala na temeljih starejšega, prazgodovinskega naselja, ki se je imenovalo Karnij.
Arheološke raziskave so pokazale, da podeželske vile niso bile preproste kmetije, temveč stavbni kompleksi z visoko, mediteransko kulturo bivanja. V vseh vilah so bili odkriti ostanki talnega centralnega ogrevanja, mozaikov in fresk. Pojav podeželskih posesti na Gorenjskem in naraščanje njihovega števila v naslednjih stoletjih kaže na temeljite spremembe v strukturi zemljiške posesti, očitna pa je tudi močno podrejena vloga staroselskega prebivalstva.
Temelj obvladovanja ogromnega ozemlja Rimskega cesarstva je bila premišljena politika rimskih vladarjev. Slonela je na dobro izurjeni, disciplinirani, redno oskrbovani in odlično oboroženi vojski. Oborožitve pa ni bilo brez železarstva, ki je bilo odločilnega pomena tudi za celotno rimsko gospodarstvo. Železo je bilo nepogrešljivo v gradbeništvu, ladjarstvu in prometu: iz železa so bila izdelana vsa orodja in večina pripomočkov. Ena rimska legija naj bi potrebovala letno kar 168 ton železa. Na današnjem slovenskem ozemlju sta imeli svoj tabor vsaj dve legiji po 5500 mož, ena pa v neposredni bližini, morda v Sisku. Orožje so izdelovale posebne, specializirane državne delavnice. Najbližja je bila v Akvileji, v danšnjem Ogleju, kamor so vozili tudi železarske polizdelke z Gorenjske.
Sredi šestdesetih let 2. stoletja so germanska plemena, med njimi Kvadi in Markomani, s področja današnje Češke predrla rimske nadzorne mejne linije na Donavi, blizu današnjega Dunaja. Germani so neovirano ropali, zažigali in plenili po ozemlju vse do Verone v severni Italiji. Čeravno je cesar Mark Avrelij z vojsko obvladal razmere, se je obdobje rimskega miru in gospodarske rasti zaključilo. Pozni čas Rimskega cesarstva v 4. in 5. stoletju je zaznamovalo krščanstvo, vdori ljudstev iz severa in vzhoda ter nazadnje propad zahodnega rimskega cesarstva leta 476.
Besedilo povzeto po: Verena Vidrih Perko: Železna nit: sprehod skozi arheološko preteklost Gorenjske: vodnik in katalog stalne arheološke razstave Železna nit. V Kranju: Gorenjski muzej, 2011, str. 31–37 in 63–66.
