Anamarija Jerovšek, rojena Drganc (1953)
*S festivalom smo živeli in rasli
Gospod Vreže me je začel učiti v 5. razredu osnovne šole v Celju. (Gre za III. osnovno šolo, op. pričevalke.) Pri njegovih urah smo največkrat peli, sam pa nas je spremljal s klavirjem. Veliko pozornosti je posvečal začetni intonaciji. Ker sem bila brez pravega občutka za petje, mi je bilo nerodno in sem v začetku samo odpirala usta. Bilo me je strah, da bi me kdaj poklical in da bi morala peti sama pred razredom, sošolci bi se mi pa smejali. Vendar se to ni zgodilo. Večkrat se mi je med našim skupnim prepevanjem približal, gledal vame, kot da bi mi s svojim petjem poskušal pomagati, da bi ujela pravi ton. Njegova vztrajnost je bila izjemna. Počasi sem se osvobodila strahu in se trudila po svojih najboljših močeh. Občutila sem njegovo vero vame, a sem bila še vedno prepričana, da mi je ubrano petje nedosegljivo. Kljub temu je ta nenehna pozitivna spodbuda počasi le obrodila sadove. Ob prepevanju Kekčeve pesmi sem najhitreje napredovala. Čez dobro leto dni je bilo moje petje ob njegovi pomoči že primerno. Šele ko je bil gospod Vreže prepričan, da zmorem pravilno zapeti, me je pozval, da sem ob njegovi klavirski spremljavi nastopila sama pred razredom. Bilo je brezhibno – tako sem se ocenila. Vreže je bil ob tem dogodku vesel in ponosen. Zdel se mi je podoben očetu, ki spremlja prve samostojne korake svojega otroka. Bil je vidno ganjen. To je bil zares izjemen uspeh, ki ga ne bi nikoli dosegla brez tako odličnega pedagoga. Ta najin skupni dosežek sva še velikokrat podoživljala, saj so se ure zaključevale z mojim petjem Kekčeve pesmi. Ne vem, kdo od naju je bil bolj vesel. Gospod Vreže je vselej odhajal iz razreda z nasmehom in ponosom.
V 8. razredu sem že pela v zboru. Prepevala sem z največjim veseljem. Bila sem v množici pevcev pred spomenikom NOB; najverjetneje je tedaj prvič v Evropi pelo hkrati tako veliko število otrok. Komaj smo čakali vsakoletni festival zborov v Celju in hodili v Narodni dom poslušat tuje zbore. Za nas to ni bil le dogodek, s festivalom smo živeli, rasli, se kultivirali, se naučili slišati zborovsko petje in ga vzljubili.
Čeprav je gospod Vreže pri pouku glasbe dal poudarek petju, je v nas poskušal vzbuditi tudi občutek za klasično glasbo. Spomnim se, da nam je zavrtel Smetanovo Vltavo. Ob poslušanju sem se zares dolgočasila. Prav ničesar nisem občutila. Potem nam je razložil, kaj ta mojstrovina opisuje, kako jo on doživlja, in nam jo zavrtel še enkrat. Šele tedaj sem prvič začutila, da lahko z glasbo nekaj sporočaš, da ti hkrati nudi prijetno doživetje, te pomiri, napolni z različnimi občutki.
Gospoda Jurčeta Vrežeta se bom kot njegova učenka vedno spominjala kot učitelja, ki je živel za svojo ljubezen – zborovsko petje in to ljubezen prenašal na mlade generacije. Prav zaradi njega še danes z veseljem prisluhnem zboru, zlasti otroškemu.
