Slovenci na Ogrskem, ki so dolga stoletja, vse do leta 1919 živeli ločeno od Slovencev v avstrijskih deželah so razvili svoj knjižni jezik, v katerem so nastajali večinoma nabožni ali redkeje tudi posvetni teksti. Ta jezik je bil narečni in sta ga predstavljala goričko in ravensko narečje.
Stare prekmurske knjige iz 18. in 19 stoletja so za razlago besedil včasih na koncu tekstov imele slovensko-madžarske ali madžarsko-slovenske slovarčke. Krajši ali aneksni slovarčki, ki so redko obsegali več kot 10 strani, se na koncih knjig pojavljajo tudi v 20. stoletju pri sodobnih avtorjih.
Za razliko od aneksnih slovarjev, začnejo po letu 1945 izhajati porabski in prekmurski obsežnejši slovarji kot samostojne monografije. Leta 1996 je izšel Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem, in z njim smo Slovenci dobili ne samo prvo nacionalno in hkrati manjšini posvečeno delo, pač pa prvo slovensko etnološko enciklopedično delo sploh. Avtorica je Marija Kozar takrat kustodinja v muzeja Savaria v Sombotelu. Slovar bi naj bil v rabi tudi kot priročnik na porabskih šolah saj vsebuje lokalnozgodovinske podatke. Avtorica je informacijam, ki jih je zbrala na terenu dodala še podatke, ki se nanašajo na Železno županijo. Podatki v slovarju pojasnjujejo predvsem način življenja porabskih Slovencev v 20. stoletju, ki ohranjajo in oblikujejo svojo kulturo od trianonske mirovne pogodbe leta 1920, ko je devet slovenskih vasi iz okolice Monoštra ostalo na Madžarskem izolirano od drugih Slovencev v Prekmurju in matični domovini. Abecedno urejena gesla so vzeta iz slovenske knjižne terminologije, narečne variante – če obstajajo – sledijo v oklepaju kurzivno, na koncu slovarja pa je seznam narečnih izrazov s pojasnilom v slovenščini in madžarščini. Madžarska gesla bralec najde med kazalkami oziroma v kazalu madžarskih gesel na koncu slovarja.
Marija Bajzek Lukič je avtorica Slovarja Gornjega Senika A-L, ki je izšel leta 2009. Iz recenzije akademika prof. dr. Nyomárkaya razberemo, da so v uvodnem delu monografije predstavljene glasoslovne in oblikoslovne značilnosti slovenskega govora na Gornjem Seniku, odnos med slovenskim knjižnim jezikom in porabskim narečjem ter zasnova slovarja. V slovarju so ob občnih imenih zapisana tudi lastna imena (imena naselij, ledinska imena, imena živali, hišna imena, vzdevki), ki predstavljajo pomemben delež v besedju gornjeseniškega govora in do zdaj niso bila zapisana. Dragocene so stalne besedne zveze, ki kažejo na bogastvo narečja in so dobra podlaga za raziskovanje vpliva med jeziki. Iztočnice so razložene z vzporednicami iz slovenskega, madžarskega in nemškega knjižnega jezika.
Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar avtorja Franceka Mukiča iz leta 2005 orje ledino v slovenskem slovaropisju. Avtor je s svojimi koreninami zraščen s porabskim gornjeseniškim govorom, za knjižno slovenščino izšolan na ljubljanski univerzi in strokovno trden v vseh funkcijskih zvrsteh madžarščine. V slovarju je približno enajst tisoč besed. Slovar sestavljajo trije navpični stolpci. V prvem je geslo, naslovna beseda slovenskega narečnega slovarskega članka. V drugem stolpcu sta zapisana pomen gesla in ilustrativno gradivo v slovenskem knjižnem jeziku z ustreznimi kvalifikatorji, v tretjem pa prevod celotnega gesla v madžarščino v madžarski latinici. Besede so zapisane v porabskem narečju, ki spada h goričkemu prekmurskemu narečju v panonski narečni skupini.
Slovarček kmeta Franca Novak iz Beltinec iz leta 1985 z naslovom Slovar beltinskega prekmurskega govora vsebuje besede njegove domače vasi Beltinci. Beltinski govor je sestavni del dólinskega ali markovskega govora prekmurskega narečja. Slovar obsega okoli 8000 besed na 138 straneh in poleg tega mnogo frazeologije, ki je še posebej dragocena sestavina tega slovarja. Urednik slovarja slavist in etnolog dr. Vilko Novak piše, da je besedno gradivo slovarja bilo potrebno urediti, postaviti v abecedni red, ga opremiti z naglasnimi znaki, s končnicami, urediti knjižni pomen in pri germanizmih ter hungarizmih najti izvirno obliko, kar zaradi različnih oblik nemščine in narečij ni bilo lahko delo in je gotovo še marsikaj ostalo nerazrešeno. Druga popravljena in dopolnjena izdaja Slovarja beltinskega prekmurskega govora avtorja Franca Novaka je izšla leta 1996 in v primerjavi s prvo, krepko povečana za dobrih 50 strani. Priredil in uredil jo je tudi dr. Vilko Novak.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti je leta 1988 izdala Slovar stare knjižne prekmurščine s podnaslovom Poskusni snopič. Dr. Vilko Novak se je lotil izpisovanja virov ter pregledal petindvajset jezikovno, avtorsko in vsebinsko najznačilnejših del prekmurskih piscev iz 18. in 19. stoletja. Najstarejši izpisani vir je bil Temlinov Mali katekizem iz leta 1715, najmlajši pa šolsko berilo iz leta 1886. Na podlagi kartoteke stare knjižne prekmurščine, ki je obsegala 160.000 izpisov (listkov formata A6) je bil izdelan geslovnik celotne kartoteke z 21.000 gesli. Za poskusni snopič je bilo odbranih 124 gesel. Izbor je reprezentativni vzorec glede besednih vrst, glede pomensko, glasovno, oblikoslovno, skladenjsko, pravopisno in stilno značilnih besed ter zgradbe in obsega geselskega članka; med odbranimi gesli so tudi značilni prekmurski leksemi, etnološki izrazi, različne prevzete besede, osebna in krajevna imena.
Poskusni snopič, ki je bil natisnjen kot interna publikacija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša v 250 izvodih je doživel razmeroma velik odmev. Pokazala se je potreba po čimprejšnji izdaji obsežnejšega slovarja, upoštevajoč pripombe strokovne in druge javnosti, saj je izdaja zgodovinskega slovarja bila pomembna za slovensko primerjalno jezikoslovje in je hkrati spomenik trdoživosti in ustvarjalnosti Prekmurcev v težkih geopolitičnih razmerah. Z naslovom Slovar stare knjižne prekmurščine je v izdaji SAZU izšel leta 2006. Avtor je dr. Vilko Novak. Obsežen slovar na kar 947 straneh, obsega 14.880 iztočnič in 2.407 podiztočnic. Je tip zgodovinsko-narečnega slovarja. Vsebuje izrazje verske vsebine kot tudi npr. s področij jezikoslovja, naravoslovja, upravno-pravne izraze. V slovarju je precejšnje število lastnih imen, in sicer osebna imena, veroslovna in bajeslovna imena, imena narodov in prebivalcev, zemljepisna imena ter stvarna imena kot so npr. naslovi časopisov in knjig. Prva izdaja je v letih 2015 in 2023 bila še dvakrat ponatisnjena.
