Prestopek očeta Alojza je družini Kržan dodatno zagrenil življenje v izgnanstvu. Olga Kos je v zvezi s tem podala pretresljivo pričevanje: »V letu 1943 smo bili premeščeni na posestvo, kjer je živela gospa z bratom invalidom. Prodajala je premog. Gospodinjin mož se je boril v Srbiji. Ko mu je napisala, da smo prišli k njim, ji je odgovoril, da je življenje v Srbiji tako stresno, da spi s puško. Da se nam bo, če pride živ v Nemčijo, maščeval in nas vse pobil. Ko nam je gospodinja dala prebrati njegovo sporočilo, smo v sobah, v katerih smo spali, vrata z notranje strani založili z mizami in stoli, da nas ne bi mogel mož presenetiti med spanjem.
Gospodinja je imela živali, za katere smo morali skrbeti – pasli smo jih, hranili in jim čistili. Sestra Slavka jih je morala gnati na pašo, a tega ni počela rada, saj ji je to delo smrdelo. Gospodinjini sosedi sta bili mati in hči. Slednja je bila učiteljica. Ko nas je videla, tako slabo oblečene, kot reveži smo bili, nas je povabila k sebi, nam odprla omare z oblačili in nam ponudila, naj le vzamemo, kar nam je prav. Zase sem dobila dve obleki in čevlje, katere sem prinesla tudi s seboj nazaj domov.
Hodili smo pomagat tudi k drugim hišam, urejali smo okolico, pleli … S tako prisluženimi markami smo si lahko kupili kakšen priboljšek.
Enkrat, ko me je bolel zob, sem šla k zobozdravniku, ki je bil zunaj lagra. Iz njegovega pogleda je bilo razvidno, da je pravi Nemec. Ko me je posadil na stol in mi pričel puliti zob, dela ni dokončal. Vstal je in se šel igrat s svojim otrokom. Po določenem času se je vrnil in nadaljeval z delom. To puljenje je trajalo več kot dve uri. Zob mi je izpulil tako, da sem mislila, da mi bo zraven odnesel tudi glavo.
Ko smo bili v lagru v Franciji v Lotaringiji, je mama hodila nabirat gobe. Nekega dne se je izgubila. Vso mokro in premraženo so jo našli šele naslednji dan.
V lager smo dobivali pakete pod tujimi imeni. Največ nam jih je poslal Štefan Čakš. V paketih, posebno ob božiču in veliki noči, je pošiljal suho sadje in piškote, ki jih je spekla njegova sestra, ki je v župnišču služila kot gospodinja. Pakete je pošiljal, ker sem hodila k njemu k verouku in sem že pred vojno, to je v prvem razredu, bila pri birmi in obhajilu. Sestra Slavka je bila v Nemčiji pri obhajilu in birmi.
Med igro otrok in prerivanjem sem si poškodovala nogo. Ko so me odpeljali v bolnišnico, so mi nadeli mavec. Med bivanjem v bolnišnici sem doživela bombardiranje. Vsi so bežali v zaklonišče, mene pa so pustili v sobi. Na bolnišnico je medtem padla bomba. Konec napada sem pričakala brez strehe nad glavo.
Z mavcem so me odpustili nazaj v lager; na nogi sem ga potem imela še nekaj tednov. Nihče se ni spomnil, da bi mi ga odstranili. Ko so ga, pa sem pod njim imela čisto črno nogo. S takšno nogo so me potem poslali nazaj v lager. Zraven našega lagra je bil lager jetnikov iz Poljske, ti so bili v glavnem študentje medicine. Ko so videli mojo nogo, so skrivoma prihajali v naš lager in mi z nekimi zdravilnimi žavbami masirali nogo, da si ji je po nekaj tednih vrnila prvotna barva.
Ob obiskih Poljakov smo opazili, da oni dobivajo še manj hrane kot mi. Pogosto so jo iskali po pepelu in smeteh. V nekaterih sobah smo zato sklenili, da jim bomo priskočili na pomoč. Da se bomo odrekli kakšnemu koščku kruha ali krompirju ter jim ga poslali. Hrano jim je v glavnem dostavljala naša Matika, kljub strogi prepovedi in grožnji s streljanjem.
Nemci so Poljakom dali možnost odhoda v Ameriko. Tedaj so mi prišli predlagat, če bi šla z njimi.«
Olga Kos se ni dala premamiti temu vabilu in je s preostankom svoje družine še naprej potrpežljivo prenašala tegobe izgnanstva.