Pričetek polnjenja mineralne vode v Rogaški Slatini sega v daljno leto 1801. Sprva so steklenice polnili ročno na samem vrelcu, jih nato v bližnji stavbi opremili in od tod dostavljali kupcem. Okoli leta 1811 je bila zgrajena prva zidana polnilnica na prostoru kasnejšega Zagrebškega doma, ki je delovala do leta 1852. Ob gradnji Zagrebškega doma so jo porušili in v pritličju nove stavbe uredili drugo polnilnico, delujočo do leta 1889. Istega leta so nasproti severnega dela Zdraviliškega doma uredili tretjo polnilnico.

Razglednica: “Gruss aus Bad Rohitsch-Sauerbrunn”. Natisnjena ok. leta 1904, poslana 1912.
Razglednice prikazujejo četrto polnilnico mineralne vode po vrsti, zgrajeno po načrtu dunajskega arhitekta Karla Haybäcka. Na starih razglednicah zasledimo različna poimenovanja te izredno dekorativne stavbe, ki pričajo o tem, da je skozi čas spreminjala svojo namembnost.
Bogato okrašeno pročelje secesijske zgradbe, obrnjeno proti parku, je nosilo letnici 1801 in 1904 – prva obeležuje pričetek polnjenja mineralne vode za prodajo, druga leto izgradnje samega objekta.
Kmalu po odprtju nove polnilnice je Zdravilišče Rogaška Slatina izdalo serijo šestih razglednic za goste ter šest razglednic z identičnimi motivi, ki so z že natisnjenim besedilom služile obveščanju poslovnih odjemnikov (Karlin, 2024).
»V čast nam je obvestiti, da vas bo kmalu z veseljem obiskal naš potovalni uradnik g. Stefan Klinar. Prosimo vas, da mu prenesete svoja predvidena naročila (Karlin, 2024; prosti prevod).«
Za tedanje čase zelo prostorna in sodobno urejena polnilnica je obsegala tri večje sklope. Osrednji del je predstavljal polnilni jašek (Füllschacht), ki je bil v uporabi le do leta 1908. Levo od njega je bilo shramba za prazne ter skladišče za napolnjene steklenice (Lagerhaus), desno pa prostor za opremljanje in odpošiljanje (Versandthalle). V okviru polnilnice je bila urejena tudi pomivalnica za steklenice (Flaschenwäscherei), prav tako prostor za opremo zabojev z mizarsko delavnico. Za potrebe transporta steklenic je bil do objekta zgrajen tudi železniški tir.
Po opustitvi polnilnega jaška so do leta 1918 prostori služili kot shramba. Nekaj časa je v osrednjem delu gostovala Turška kavarna. Vhodni del polnilnice so kmalu po 1. sv. vojni preuredili v manjšo pravoslavno cerkev sv. Petra in Pavla. V tem času so z objekta odstranili vse nemške napise, nad strešno čelo so pritrdili križ, pod njim pa kraljevi grb in letnico 1922. Pravoslavna kapela je služila svojemu namenu do leta 1941, ko je bila odstranjena v prvih dneh vojne. Po 2. svetovni vojni žal ni bila obnovljena.
Povzeto po: Karlin, 2024; Vardjan, 2004, Režek, 1964.