V drugi polovici 19. stoletja se je vest o steklenih obtežilnikih za papir naglo razširila tudi v glažutah in steklarnah na prostoru današnje Slovenije. S pomočjo izkušenih čeških, šlezijskih in nemških steklarjev so bili slovenski izdelki ob koncu 19. stoletja že primerljivi z izdelki drugih evropskih steklarn. Obenem se je med domačimi steklarji močno razširila izdelava obtežilnikov ob koncu delavnika iz ostankov steklene mase v talilnih loncih. Imenovali so jih popoldansko ali darilno steklo. Ob izdelavi steklenih obtežilnikov za papir se je, poleg starega že ustaljenega steklarskega izrazoslovja, pojavilo tudi nekaj novih izrazov za zunanje oblike, posamezne dele, okrasje in namembnost. Iz držav z dolgoletno steklarsko tradicijo, kjer so nastajali prvi obtežilniki klasičnega obdobja, so se nekateri izrazi razširili tudi k nam, še več pa je takšnih, za katere bi težko našli slovenske sopomenke in zahtevajo nekoliko širšo obrazložitev. Ti izrazi niso nastajali le v steklarnah ampak so jih skozi desetletja izoblikovali tudi v velikih združenjih zbiralcev steklenih obtežilnikov širom po svetu. Zato so za lažjo orientacijo bralcev, ki se bodo posluževali tuje literature o obtežilnikih, pri vseh pojmih navedeni tudi angleški izrazi zanje.
Avanturinsko steklo (aventurine glass) je dobilo ime po zlatorumenem ali zelenem različku kremena z drobnimi vključki (listki) sljude, ki ga pridobijo z dodajanjem bakrovih lusk v času taljenja stekla. Bakrov oksid Cu2O, ki nastane z redukcijo CuO, je rumen do rdečerjav prah, ki je v kristalizirani obliki luskastega videza in podoben bleščečim luskicam sljude v mineralu avanturinu. Na enak način je mogoče doseči učinek sljude v različnih barvah z dodajanjem železovega oksida (bolj rdečkasta barva) ali s kromovim oksidom (kromova avanturinsko zelena).
Baza obtežilnika (base) je spodnja ploskev obtežilnika, na kateri stoji. Pomembna je njena oblika, velikost, in stanje. Lahko je ravna, konkavna, s sledjo odloma od steklarske pipe, z vrezano zvezdo ali kakšnim drugim vzorcem. Pri večini obtežilnikov je baza brušena ali polirana, pri nekaterih pa je slabo obdelana ali v surovem stanju. Večina obtežilnikov ima eno bazo, redki imajo dve, tako da jih je mogoče postaviti poševno.
Biserna matica (mother of perl) znana tudi pod imenom sedef, je spodnja trda bleščeča karbonatna plast lupine ali hišice pri nekaterih mehkužcih. Gre za anorgansko-organski kompozitni material iz katerega so sestavljeni tudi biseri. Biserni lesk nastane zaradi odboja in lomljenja svetlobe na mejnih ploskvah med karbonatnim materialom in proteinom conchionom.
Bohkov kot je bil nekoč obvezen del vsake kmečke hiše. Poimenovanje izhaja iz tradicionalnega postavljanja razpela ali slike s sveto podobo na trikotno poličko v kotu sobe. Okrasili so ga s suhim cvetjem, ponekod pa so na vsako stran razpela postavili obtežilnik s cvetličnim motivom.
Fasetiranje (faceted) je površinska obdelava celega ali le enega dela steklenega predmeta. Fasetiran obtežilnik ima veliko robov in simetrično urejenih fasetnih polj v enem ali več nivojih, kar mu daje videz kristalnega telesa. Fasete so lahko ravne ali konkavne. Poznani so primeri, pri katerih je fasetiran le del obtežilnika, medtem, ko je preostalo telo obtežilnika ostalo v prvotnem stanju. Vsa fasetna polja so bila po opravljenem rezanju spolirana.
Glavni motiv (main motif) je osrednji motiv obtežilnika, ki ga pogosto dopolnjujejo z drugimi dekorativnimi elementi. Pri obtežilnikih klasičnega obdobja klasifikacija temelji bolj na tehniki izdelave kot pa na opisu glavnega motiva. Zato so bili uvrščeni med millefiori obtežilnike, med obtežilnike izdelane s pomočjo gorilnika (lampwork) in obtežilnike s tridimenzionalnimi podobami (sulphides). Pri post-klasičnih obtežilnikih je večji poudarek na motivu oziroma na motivni skupini, pri čemer pa je sama tehnika manj pomembna. Zato so obtežilniki razdeljeni na tiste s čašastimi cvetovi (trumpet flowers), češke pajke (bohemian spiders), obtežilnike s petimi mehurčki (5-bubble paperweights) ali celo po zunanji obliki kot so obtežilniki v obliki stalagmitov (stalagmite paperweights) itd. S post-klasičnimi obtežilniki se je pojavila cela vrsta novih tehnik izdelave glavnih motivov in oblikovanja obtežilnikov.
Glažuta je preprosto organizirana gozdna steklarna (nemško: Waldglashütte = gozdna steklarska koča), ki jo je vodil izkušen steklarski mojster in je bila nekakšna vmesna oblika med obrtjo in tovarno. Nastajale so na odročnih gozdnih območjih, kjer je bila cena lesa zanemarljiva, kremenčeva surovina pa na dosegu roke. Ko so iz lesnega pepela pridobili pepeliko, s katero so kremenčevemu pesku znižali tališče, so lahko brez večjih investicij pričeli z delom. Glažute so bile še v prvi polovici 19. stoletja posejane skoraj povsod po gozdnatih območjih Slovenije.
Graviranje stekla (glass engraving) je dekorativna tehnika s katero graverji v površino stekla vrežejo nek motiv, monogram ali inicialke. Zelo pomembni so obtežilniki z vgravirano letnico na površini ali na bazi.
Pri nekaterih primerkih gravura na hrbtni strani ali na bazi daje vtis potopljene slike ali kameje.
V novejšem času se na tržišču pojavlja vse več obtežilnikov iz kristalnega stekla z notranjimi lasersko graviranimi motivi.
Hladilna peč (annealing oven) je peč, v kateri se stekleni izdelki zelo počasi ohlajajo. Gretje v hladilni peči je bilo nekoč urejeno z vročim zrakom, ki je izhajal iz talilne peči, zato so bile hladilne peči običajno nameščene nad njimi. Pri bolj masivnih predmetih, med katere spadajo obtežilniki, so pogosto vidne razpoke, ki so nastale zaradi notranjih napetosti ob nepravilnem (prehitrem) ohlajanju.
Izdelava motiva na plamenu (lampwork) je pri obtežilnikih vseh obdobij zelo pogost postopek. Na plinskem gorilniku ali na kakšnem drugem plamenu s pomočjo puhalke so pod rokami steklarjev iz barvnega neprozornega stekla in z razmeroma preprostim orodjem nastajali različni, največkrat rastlinski in živalski motivi. Po podobnem postopku so izdelani tudi elementi iz steklenih trakov in niti. Pred prekrivanjem motiva s staljenim čistim steklom, je bilo vselej potrebno elemente segreti, da steklo čim bolje zalije motiv in da ne pride do napetosti med njim in čistim steklom obtežilnika.
Južna železnica je 577 km dolga dvotirna železniška proga, ki je predstavljala del železniške strukture v Avstrijskem cesarstvu. Ker je potekala južno od Dunaja do Trsta se jo je prijelo ime »Južna železnica«. Od pričetka načrtovanja leta 1837 do dokončanja leta 1857 je minilo 20 let.
Kislinsko jedkanje (acid etching) je površinska dekoracija stekla s klorovodikovo kislino. Z dodajanjem različnih drugih spojin (npr. žveplene kisline) se lahko doseže različne učinke jedkanja. Deli stekla, ki so zaščiteni z voskom, oljem, asfaltom ali drugim zaščitnim premazom, ostanejo nejedkani.
Klasični obtežilniki (classic paperweights) so bili prvič razstavljeni leta 1845 na industrijski razstavi na Dunaju. Do leta 1870 so jih množično izdelovali v znanih steklarnah v Italiji, Šleziji, Češki, Franciji, Angliji in Severni Ameriki, nekateri zamudniki pa še vse do konca stoletja. Klasifikacija teh obtežilnikov temelji bolj na tehniki izdelave kot pa na opisu glavnega motiva. Zato so bili uvrščeni med millefiori obtežilnike, med obtežilnike izdelane s pomočjo gorilnika (lampwork) in obtežilnike s tridimenzionalnimi podobami (sulphides). Iz slovenskega prostora ni znanih primerkov, ki bi jih slogovno in tehnično lahko uvrstili med klasične steklene obtežilnike.
Kremen (quartz) je kemijsko silicijev dioksid (SiO2) s trdoto 7 po Mohsovi trdotni lestvici. V naravi gradi več kot 60% zemeljske skorje. Pojavlja se lahko kot kremen v čisti mineralni obliki (npr. kamena strela), še pogosteje pa je vezan v kamninah (kvarcit, kremenov peščenjak, tonalit, itd.) ali pa v obliki kremenovega peska, ki spada v steklarstvu med najpogosteje uporabljano surovino. (sl. 6.8. KAMENA
Kupola (dome) je izraz za steklen obok nad glavnim motivom obtežilnika, ki ima povečevalno funkcijo zlasti v njegovem najvišjem delu.
Mehurčki (bubles) so zelo pomembni pri oblikovanju glavnega motiva, zlasti pri post-klasičnih obtežilnikih. Najpogosteje so kroglasti ali podolgovati in v kombinaciji z drugimi steklenimi elementi, kot so stekleni drobci, stekleni prah itd. Nastali so zaradi prebadanja žarjenega plastičnega stekla s kovinskimi ali mokrimi lesenimi trni. Po prekrivanju lukenj z novim ovojem čistega stekla in ponovnem segrevanju so se mehurčki povečali (ekspandirali, postali okrogli) in dobili poseben srebrn sijaj. Pri sodobnih obtežilnikih so v notranjosti obtežilnikov pogosto prisotni mehurčki, ki jih ne bi bilo mogoče izdelati s prebadanjem in so nastali zaradi dodajanja različnih kemičnih sredstev, ki med segrevanjem ustvarjajo pline.
Millefiori obtežilniki (millefiori paperweights) spadajo v posebno skupino, katerih motive sestavljajo raznovrstne razporeditve koščkov večbarvnih steklenih paličic z okrasnim presekom. Gre za zelo staro tehniko izdelovanja okrasnega stekla s cvetličnim vzorcem. Izraz je sestavljen iz italijanskih besed »mille« (tisoč) in »fiori« (cvetje). Izdelano je iz skupaj zloženih na kratko nalomljenih koščkov tankih steklenih paličic, ki jih naredijo z razvlečenjem v ustreznih modelih oblikovanega raznobarvnega žarečega stekla. Paličice imenovane tudi trsi (canes) izdela steklar v več korakih. Uporabi železni model v obliki cilindra, ki je v prerezu običajno zvezdaste, cvetlične ali kakšne druge oblike. Običajno ima premer od 7 do 15 cm in je dolg od 15 do 30 cm. Cilinder je potrebno segreti in vanj dati steklovino. Pri tem sodelujeta dva steklarja, ki nato steklovino razvlečeta po dolžini za več metrov. S tem se prečni prerez steklovine iz kalupa stanjša le na nekaj milimetrov. Nato paličice razlomijo na kratke enako dolge koščke in iz njih sestavijo snope z različnimi kombinacijami. Po segrevanju teh snopov do viskoznosti in ponovnem razvlečenju, pridobijo slikovite millefiori paličice v številnih zanimivih kombinacijah. Po ohladitvi paličice razlomijo na kratke vendar enako dolge koščke, jih v nizkem modelu sestavijo v želeni vzorec millefiori obtežilnika, ki ga prekrijejo s steklovino. Nadaljnji postopek je podoben kot pri drugih obtežilnikih. Iz naših glažut in steklarn millefiori obtežilniki niso znani. (sl. 6.9. MILLEFIORI vzporedno dve sliki Beneški in Kitajski A in B)
Miniaturni obtežilniki (miniature paperweights) so vsi klasični obtežilniki s premerom manj kot 5 cm. Pri nekoliko večjih post-klasičnih obtežilnikih so miniaturni vsi, ki imajo tako višino kot premer manjši od 7 cm.
Moderni obtežilniki (modern paperweights) spadajo v čas od leta 1945 do danes. Na splošno je v Evropi zanimanje zanje v povojnem obdobju nekoliko zamrlo in se ponovno obudilo šele po letu 1970. Danes je poleg znanih steklarn vse več posameznikov z lastnimi steklarskimi studii, v katerih nastajajo najrazličnejši obtežilniki med katerimi so tudi številne abstraktne forme. V moderno obdobje obtežilnikov spadajo tudi neo-klasični obtežilniki (neoclassic paperweights), ki se zgledujejo po klasičnih obtežilnikih. Zaradi boljših tehničnih možnosti so lahko celo popolnejši od klasičnih in jih marsikje izdelujejo še danes.
Nabor stekla (gather) je izraz za kepico staljenega stekla iz talilnega lonca na steklarski pipi za izdelavo steklenega predmeta.
Obtežilnik za papir (paperweight) je majhen trden predmet, ki je dovolj težak, da prepreči, da bi veter papir na mizi odpihnil ali premaknil. Kot obtežilnik lahko služi kateri koli predmet, zato so se in se še vedno v ta namen uporabljajo različni kovinski, kamniti in leseni predmeti ali pa le vrečke napolnjene s peskom. Pogosto je estetska dovršenost obtežilnikov marsikdaj zasenčila njihovo osnovno namembnost – obtežitev papirja na mizi. To velja zlasti za steklene obtežilnike (glass paperweights).
Obtežilniki s fotografijo (photo sulphides) so bili posebnost čeških steklarjev med leti 1900 in 1914. Na keramične ploščice v obliki okvirja, izdelane iz temperaturno visoko odpornega porcelana ali kakšnega drugega podobnega materiala, so s posebnim zapletenim postopkom aplicirali fotografije pomembnih osebnosti, zakonskih parov, otrok, redkeje podobe tovarn za potrebe oglaševanja itd.
Obtežilniki s petimi mehurčki (five buble paperweight) imajo kot glavni motiv pet ekspandiranih mehurčkov, od katerih je eden sredinski in štirje na obrobju obtežilnika. Mehurčki prebadajo dve ali več tankih plasti z enakomerno razporejenimi drobci raznobarvnega stekla. Te so ob mehurčkih upognjene navzdol vse do blazine, kar daje obtežilnikom vtis notranje razgibanosti.
Obtežilniki z ovojem (overlay paperweights) so vrsta obtežilnikov, pri katerih je bilo osnovno telo prekrito z eno ali več plastmi neprozornega ali prosojnega enobarvnega ali večbarvnega stekla. Po dokončanju preplastitve so bile na površini izrezane, zbrušene in spolirane površine (ogledna okna), skozi katere je mogoče videti motiv v notranjosti obtežilnika. V Sloveniji tovrstni obtežilniki niso znani. Na podoben način so iz barvnega stekla v 19. stoletju v slovenskih glažutah in steklarnah izdelovali spominske kozarce (poročne, novomašniške, obsmrtne itd.).
Oglaševalski obtežilniki (advertisement paperweights) ali reklamni obtežilniki običajno poleg motivov tovarn, pomembnih združenj itd., podajajo osnovno sporočilo oglaševalca in njegov naslov. Tako kot pri spominskih obtežilnikih, so tudi pri oglaševalskih najpogosteje zastopane nizke oblike z ravno bazo, na kateri je apliciran motiv ali želeno reklamno sporočilo. Pomemben namen teh obtežilnikov je povečati optični učinek motiva oziroma sporočila na opazovalca.
Ogledno okno (sight window) je običajno rahlo nagnjena površina na strani obtežilnika, skozi katero je vidna skulptura ali foto motiv v notranjosti. Pri popolnoma fasetiranih primerkih so ogledna okna več kotna, medtem ko so pri kroglastih zaobljena. Pri nekaterih fasetiranih obtežilnikih ima najvišje horizontalno fasetno polje funkcijo oglednega okna, kar velja tudi za večino fasetiranih spominskih obtežilnikov. Ogledna okna so bila značilna za vse klasične obtežilnike z ovojem.
Opalno steklo (opal glass) je prosojno ali neprozorno mlečno belo steklo, ki je pripravljeno z dodajanjem nekaterih motil (nečistoč) v stekleno talino (npr. fluora, kostne moke, kositrovega dioksida ipd.). Ime je dobilo po amorfnem ali delno kristaliziranem mineralu opalu. Pogosto se uporablja za izdelavo svetil in kot okrasno stisnjeno steklo.
Pepelika (potash) je kalijev karbonat (K2CO3), ki so jo pridobivali iz lužine lesnega pepela listavcev, da so kremenu znižali tališče. V proizvodnji stekla so jo uporabljali že od 11. stoletja dalje. Lesni pepel so večkrat spirali, nato izparili in surovo pepeliko kalcinirali. Imenovali so jo tudi steklarska sol.
Pihanje stekla (blowing) je oblikovanje votlih steklenih teles s pomočjo steklarske pipe. Oblikovanje je lahko prostoročno ali s pihanjem stekla v dvodelne lesene ali kovinske kalupe, ki jih je mogoče odpreti. Lesene kalupe je potrebno pred uporabo zmočiti.
Plošča za oblikovanje (marver) je bila prvotno kamnita, kasneje kovinska. Na njej steklarji oblikujejo stekleno maso z obračanjem, valjanjem in stiskanjem v želeno obliko. Pri obtežilnikih je plošča pomembna tudi za prenos (vtiskanje) steklenih drobcev in steklenega prahu v podlago ali druge dele obtežilnika.
Podlaga s steklenimi drobci (bits cusion, bits pot, bits hill, etc.) je nameščena v spodnjem delu obtežilnika in ima lahko obliko blazine, lončka, hribčka itd. Pokrita je s plastjo enobarvnih ali pisanih steklenih drobcev ali s steklenim prahom. Značilna je za post-klasične obtežilnike.
Popoldanski obtežilniki (end of day paperweights, friggers) so bili narejeni po končanem delavniku ali med prekinitvami rednega delovnega procesa, iz manjše količine preostankov steklovine v talilnem loncu. Z dovoljenjem lastnikov steklarne so si steklarji z njimi, zlasti proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja, nekoliko izboljšali materialni položaj. Uporabljali so jih za darila (darilno steklo), predvsem pa menjavali za hrano. Zato se je v Sloveniji, na kmetijah v okolici steklarn ohranilo največ na hitro narejenih obtežilnikov brez znanega avtorstva.
Post-klasični obtežilniki (post-classic paperweights) so bili med leti 1870 in 1930 zelo priljubljeni med vsemi sloji prebivalstva. Nekateri zamudniki so jih izdelovali vse konca II. svetovne vojne in celo nekaj let po njej. Največ je znanih iz Nemčije, Češke (od leta 1918 naprej Čehoslovaške), Avstrije, Madžarske, Romunije, Francije, Belgije, Anglije, iz nekaterih držav severne Evrope in Rusije. V to skupino spada tudi večina slovenskih obtežilnikov. Med njimi je precej takšnih, ki bi jih lahko uvrstili med predmete ljudske umetnosti, saj so jih izdelali steklarji posamezno in bolj amatersko kot popoldanske obtežilnike (end of day paperweights). Pri post-klasičnih obtežilnikih je večji poudarek na motivu oziroma na motivni skupini, pri čemer pa je sama tehnika izdelave manj pomembna.
Puhalka (blower) je kovinska cevka z ustnikom za pihanje v plamen, s čemer se poviša temperatura plamena. Steklarji so pri izdelavi steklene dekoracije obtežilnikov uporabljali le improvizirane tanke kovinske cevke brez ustnika.
Rozeta (rosette) je v bazo obtežilnika vrezan radialni vzorec v obliki zvezde.
Roženec (chert), je različno obarvana mikrokristalna sedimentna kamnina, sestavljena pretežno iz vlaknatega kalcedona. Pojavlja se v plasteh ali v različno velikih konkrecijah v karbonatnih kamninah. Roženec je bil eden od najpogosteje uporabljanih materialov za izdelavo kamnitega orodja v kameni dobi. V Sloveniji so ga nekoč drobili tudi za izdelavo stekla.
Rubinsko steklo (ruby glass) je rdeče obarvano steklo, imenovano tudi »zlato rubinsko steklo,« zaradi dodanega bakra, zlata in selena. Odkril ga je alkimist, farmacevt in steklar Johann Kunckel (1637 – 1703), ki je leta 1678 med taljenjem dodal steklu zlato primes. Zelo je bilo priljubljeno v prvi polovici 19. stoletja, zlasti v času bidermajerja.
Skulpture (sulphides) so tridimenzionalni prikazi ljudi (najpogosteje glav ali poprsja), živali, zgradb in podobnih motivov. Običajno so izdelani iz temperaturno visoko odpornega porcelana ali kakšnega drugega podobnega materiala, ki mora imeti enak temperaturni koeficient prostorninskega raztezka kot steklo, zato da ob kasnejšem ohlajanju med njima ne pride do neželenih napetosti. Na keramičnih figurah se ob obdajanju, na stiku z raztaljenim steklom, pogosto razvije zelo tanek film drobnih mehurčkov, zato zaradi lomljenja svetlobe dobijo srebrn sijaj.
Sled odloma (pontil mark) je značilna sled odloma steklenega predmeta od steklarske palice ali pipe. Pri obtežilnikih se nahaja na dnu in le redko na kupoli. Običajno so sled odloma odstranili z brušenjem ali rezanjem in dodatnim poliranjem baze obtežilnika.
Sljuda (mica) je listast (luskast) alumosilikatni mineral s srebrnim leskom. Angleško ime mica izvira iz latinske besede micare, kar pomeni »svetlikati se«. Največ sljudnega minerala muskovita je v pohorskih metamorfnih kamninah (npr. v blestniku ali sljudovcu). Zelo pogosto se pojavlja pomešan z raznobarvnimi steklenimi drobci pri pohorskih obtežilnikih. Pri nekaterih tujih obtežilnikih so v podlagi prisotne tudi različno oblikovane srebrne bleščice drugačnega izvora (silber spangles).
Spominski obtežilniki (souvenir paperweights) so posebna vrsta steklenih izdelkov, ki so se pojavili v drugi polovici 19. stoletja. Za razliko od običajnih steklenih obtežilnikov le-ti praviloma ne vključujejo motivov v samem steklu ampak je motiv naslikan, prilepljen, vgraviran, kislinsko izjedkan ali na kak drug način apliciran na bazo, redkeje na površino obtežilnika. Pri spominskih obtežilnikih, ki najpogosteje prikazujejo mestne vedute, znamenitosti, gradove, spomenike in podobno, je običajno pripisan še naziv motiva. Med slednjimi so prevladovali zdraviliški, letoviški in božjepotni obtežilniki. Ker je bila njihova proizvodnja množična, so jih lahko turisti kupovali za razmeroma nizko ceno v trgovinah s spominki.
Steklarska pipa, pihalno železo (blow pipe, blowing iron) so iznašli Feničan okoli leta 50 pred našim štetjem in je še danes najpomembnejše orodje za pihanje stekla. Sestavljena je iz votle cevi dolžine od 1 do 1,5 m (največkrat je iz železa, redko iz medenine) včasih ima povečan spodnji konec, na katerem se drži steklo med obdelavo. Vedno je opremljena z ustnikom za pihanje in običajno še z lesenim ročajem na zgornjem delu. Steklarji jo imenujejo tudi fajfa. Uporabljajo se za pobiranje staljenega stekla iz lonca in za vpihovanje zraka med oblikovanjem votlih izdelkov. Pri večini obtežilnikov in steklenih predmetih, ki niso pihani, služijo le za držanje in oblikovanje steklovine. Poleg pipe steklarji uporabljajo tudi krajše kovinske palice (pontil rods) z različnimi zaključki za pobiranje staljenega stekla iz talilne peči in za končno oblikovanje steklenega predmeta, zlasti v primerih, ko ga izdelujeta skupaj s pomočnikom.
Steklen obtežilnik za papir (glass paperweight) v Nemčiji imenujejo Glas-Briefbeschwerer, v Franciji presepapier, boule presepapier ali preprosto samo boule, v Italiji fermacarta ali pressacarta, v Poljski pa szklane przyciski do papieru itd. V prvotnem pomenu, ki izhaja iz definicije klasičnega obtežilnika, gre za stekleno utež za papir okrogle ali polokrogle oblike, v kateri je prikazan poljuben dvo ali tridimenzionalni motiv. Steklena kupola motiv poveča, v kolikor ni delno ali popolnoma spremenjen zaradi fasetiranja ali kakšne druge površinske obdelave obtežilnika. Obstaja veliko oblik in tipov steklenih obtežilnikov, ki odstopajo od klasične definicije in so opisane med osnovnim besedilom. Dekorativne steklene obtežilnike izdelujejo tovarne in številni obrtniki, običajno v omejenih nakladah, zato so zlasti v deželah z bogato steklarsko tradicijo priljubljeni zbirateljski predmeti.
Stekleni drobci, drobir, granulat (bits) so pogost dekorativni del post-klasičnih obtežilnikov. Pridobili so jih z nenadnim ohlajanjem vročega stekla v hladni vodi. Vnaprej ogrete raznobarvne steklene drobce so nato razprostrli po kovinski plošči za oblikovanje in jih z valjanjem ter vtiskovanjem prenesli na nabor žarečega plastičnega stekla na steklarski palici. Pri nekaterih obtežilnikih sta v podlagi pod glavnim motivom prisotna tudi steklen prah in kremenčev pesek.
Steklo (glass) je silikatna amorfna (nekristalinična) trdna snov. Njegova najpomembnejša sestavina je silicijev dioksid (SiO2), ki so ga na slovenskem ozemlju največkrat pridobivali v obliki kremenčevega peska, roženca, včasih pa tudi iz kamnin z visoko vsebnostjo kremena. Ker je tališče kremena razmeroma visoko (okoli 1700°C), mu je za znižanje tališča potrebno dodati alkalijske spojine. V najosnovnejši stekleni masi je 75% silicijevega dioksida, 15% natrijevega karbonata in 10% kalcijevega karbonata. Steklo se lahko obarva z dodajanjem različnih kovinskih oksidov.
Steklo za steklenice (bottle glass) je zaradi naravne vsebnosti železovih oksidov svetlo do temno zelene barve, lahko tudi rjavkasto. Nekoč so ga imenovali tudi gozdno steklo, saj so steklenice izdelovali v številnih gozdnih glažutah v glavnem iz stekla slabše kakovosti.
Stiskano steklo (pressed glass) se oblikuje s stiskanjem taline v večdelne kalupe, medtem ko se steklovina ohlaja.
Talilni lonec (pot) je izraz za ognjevarno keramično posodo, ki stoji v veliki talilni peči. Prve steklarske peči so imele samo en talilni lonec, pod katerim so kurili z drvmi, kasneje jih je bilo več. V spodnjem delu peči je bilo kurišče, ki je bilo zidano iz naravnega kamna. V srednjem delu je bil prostor za talilne lonce, zgornji del pa je služil kot hladilna peč, izdelana iz žgane gline. Glažute na našem ozemlju so uporabljale peči s štirimi do šestimi talilnimi lonci, kasneje se je njihovo število povečalo na osem ali celo dvanajst loncev na peč. Danes se uporabljajo le še v nekaterih manjših steklarskih obratih s posebno proizvodnjo.
Tenzijske razpoke (tension cracks) v obtežilniku nastanejo zaradi fizičnih napetosti v steklu, ki so pogosto posledica prehitrega hlajenja. Do njih lahko pride tudi zaradi nezdružljivosti različnih vrst stekel, najpogosteje zaradi razlik v temperaturnem razteznostnem koeficientu med steklom glavnega motiva in ovojnim steklom. Razpoke v obtežilnikih imajo običajno izrazit srebrn odblesk.
Umešani obtežilniki (scrambled paperweight) so pogosti tako med klasičnimi kot neo-klasičnimi obtežilniki. Vsebujejo različne odlomke millefiori paličic, belih ali obarvanih trakov, čipk in raznih drugih drobnih okrasnih elementov. Večinoma so jih steklarji izdelovali med prekinitvami dela ali po končanem delovniku, zato se jih je prijelo tudi ime end of day paperweights. Iz naših glažut in steklarn niso znani. (sl. 6.24. Detajl umešanega obtežilnika)
Ulivanje stekla (pouring glass) spada tako kot stiskanje med najstarejše tehnike oblikovanja stekla. Uporablja se v proizvodnji armiranega in ravnega stekla (npr. šipe) in za ulivanje in stiskanje steklene taline v večdelne kalupe.
Veliki obtežilniki (magnum) so vsi post-klasični obtežilniki težji od 1, 2 kg.
Vulkansko steklo (volcanic glass) ali obsidian nastane, kadar se felzična lava ohladi tako hitro, da minerali ne morejo kristalizirati. Običajno nastaja v lavnih tokovih, ki imajo zelo visoko vsebnost kremena. Robovi rezil iz obsidiana lahko, zaradi pomanjkanja kristalne strukture, dosežejo skoraj molekularno debelino, zato so ga že v prazgodovini uporabljal za izdelavo rezil in konic puščic.
Zaustavljalec vrat (door stop) je star izraz za velike težke obtežilnike, ki so jih nekoč v Angliji namensko izdelovali iz nekakovostnega stekla za steklenice. V Sloveniji se pojavljajo ponekod na Kozjanskem in Zasavju. Tam so pogosto vse večje ponesrečene obtežilnike uporabljali za zaustavljanje vrat, z manjšimi pa so se lahko igrali otroci. Zato so mnogi od njih poškodovani.
