Okupirani Maribor 1941-1945 v gradivu nemške civilne uprave

Takoj po začetku okupacije je nova okupacijska oblast pričela s pripravami na preureditev politično upravnih enot na območjih, ki jih je zasedla. Najprej je Šef civilne uprave za Spodnjo Štajersko, tedaj najvišji okupacijski upravni organ, nastavil na osnovi odredbe z dne 14. 4. 1941 za območja sreskih načelstev v mestih Maribor, Ptuj in Celje političnega komisarja. S tem je prenehala uradna oblast dotedanjih županov, občinska zastopstva pa so bila razpuščena. Nemška civilna uprava je v začetku sicer obdržala okraje, kasneje pa jih odpravila in oblikovala okrožja po vzoru avstrijskih pokrajin in Nemčije. 4. 6. 1941 je bila izdana odredba o priključitvi okoliških občin v Mestno okrožje Maribor, na podlagi katere so se omenjenemu okrožju priključile k. o. Studenci, Kamnica, Bresternica, Pekel, Počehova, Meljski Hrib, Krčevina, Razvanje, Pivola, Zg. Hoče, Bohova, Rogoza, Limbuš, Pekre, Hrastje, Pobrežje, Tezno, Zrkovci, Dogoše, Sp. Radvanje in Zg. Radvanje ter k. o. Rošpoh južno od razvodja. Tisti deli občin Kamnica, Košaki, Hoče in Limbuš, ki niso bili priključeni mestnemu okrožju, pa so ostali samostojne občine. S 1. 7. 1941 je na podlagi odredbe o ozemeljski delitvi Spodnje Štajerske na podeželska in mestna okrožja, izdane 18. 6. 1941, prišlo do ustanovitve Mestnega okrožja Maribor.

Ozemeljska razmejitev mestnega okrožja je ostala takšna, kakor jo je določila odredba z dne 4. 6. 1941. V Mariboru je najprej vodil upravo imenovani politični komisar, slednji pa se je 1. 2. 1942 preimenoval v velikega župana mesta Maribor (Oberbürgermeister). Politični komisar, kasneje veliki župan mesta Maribor, je postal Frit Knaus, dotedanji deželni svetnik za okrožje Gradec podeželje. Za svoje delo so politični komisarji oziroma deželni svetniki in veliki župan odgovarjali neposredno Šefu civilne uprave za Spodnjo Štajersko. Največjo spremembo na Slovenskem je po okupaciji doživel Maribor, saj mu je okupator namenil, da postane sedež okupacijske uprave na Spodnjem Štajerskem. To je za Maribor seveda pomenilo poseben položaj v okviru nacističnih ponemčevalnih ukrepov. Maribor je postal sedež vseh pomembnih okupatorjevih uradov. Poleg zveznih so imeli v mestu sedež tudi vsi okrožni uradi za okrožji Maribor mesto in Maribor podeželje.

Okupacija je prinesla veliko sprememb in je pomenila prelomnico v življenju ljudi tega področja, saj je okupatorjeva oblast poskušala takoj vzpostaviti nov upravni, gospodarski, politični in kulturni red. Takoj po prihodu v Maribor je okupator ukinil vse slovenske šole, slednje so bile nato ponovno odprte kot nemške. V Mariboru je bilo ukinjenih 5 gimnazij in učiteljišč, 5 meščanskih, 13 strokovnih, 23 osnovnih šol, 4 vrtci, poleg tega pa tudi bogoslovna šola in deško semenišče. Poleg šolstva pa se je okupator v Mariboru odločil uničiti tudi slovensko kulturo in s tem narodno zavest prebivalstva. Med najbolj prizadetimi so bile knjižnice, prizaneseno pa ni bilo niti arhivu, muzeju in gledališču. Banovinski arhiv je leta 1941 prenehal delovati kot samostojna institucija, kot samostojni oddelek so ga priključili mariborskemu muzeju, slednji je tudi v času okupacije deloval pod vodstvom Franja Baša, ki je bil od leta 1932 tudi banovinski arhivar. Arhivski oddelek ni imel nikakršnih pooblastil glede zaščite arhivalij, ki jih je graški Reichsgauarchiv na podlagi svojih velikih pooblastil na veliko odvažal s slovenskega območja. Najintenzivnejše je bilo to početje v letih 1943 in 1944. Propaganda, ki so jo Nemci imenovali »tretja fronta«, je bila ena izmed najpomembnejših komponent celotnega dogajanja v času okupacije in je kot zadnja prenehala z delovanjem. Propagando so šteli za primerno taktično in strateško orožje. Izvajali so jo predvsem preko radija, časopisja, letakov, plakatov, brošur, karikatur, gledaliških predstav, fima in s propagando iz oči v oči. Primarni medij nemškega propagandnega aparata je bil seveda radio, močan medij pa je bilo tudi časopisje. V Mariboru zasledimo prve poskuse organiziranja protiletalske obrambe že novembra 1941, v začetku leta 1942 pa je bil uveden ukrep o obvezni zatemnitvi. Maribor je bil prvič bombardiran 7. 1. 1944, zadnje bombardiranje pa je bilo 12. 4. 1945. Maribor je bil med najbolj bombardiranimi mesti bivše skupne države. Brez strehe nad glavo je ostalo več kot 4.200 Mariborčanov.

Arhivsko gradivo najvišjih predstavniških, zakonodajnih in izvršilnih ter avtonomnih oblasti za čas 1941–1945 je v Pokrajinskem arhivu Maribor ohranjeno le fragmentarno. Po predaji večine arhivskega gradiva okupacijskih provenienc Muzeju narodne osvoboditve Maribor je namreč Pokrajinskemu arhivu Maribor ostala le majhna količina gradiva iz tega obdobja. Ena večjih zaokroženih celot arhivskega gradiva, ki je ostala v Pokrajinskem arhivu Maribor, je gradivo Velikega župana mesta Maribor, iz katerega je jasno razvidno delovanje nemške civilne uprave v mestu Maribor. Urad Velikega župana mesta Maribor, ki je deloval v mestu, je bil razdeljen na 6 referatov, v okviru le-teh pa je delovalo 15 uradov, in sicer Glavni urad, Pravni urad, Matični urad, Urad za obrt in trgovino, Šolski urad, Urad za kulturo (k slednjemu so sodili mestno gledališče, mestna knjižnica in muzej), Urad za preskrbo, Urad za mladino, Stanovanjski urad, Gradbeni urad, Gospodarski urad, Urad za prehrano, Mestna komora, Urad za nepremičnine ter Mestna podjetja, kamor so sodili mestni vodovod, mestni prevoz (potniški promet), pogrebno podjetje, kopališče, kopališče na prostem in mestna klavnica. Kot 16. urad je deloval Računovodski urad, ta je bil neposredno podrejen velikemu županu. Na osnovi gradiva, ohranjenega v omenjenem fondu, nam razstava prikazuje življenje ljudi na mestnem območju skozi nov upravni, gospodarski, politični in kulturni red. Razstavo dopolnjujejo fotografije in gradbena dokumentacija iz fonda Zavod za urbanizem Maribor in Zbirke gradbenih načrtov ter gradivo, ohranjeno v Zbirki dokumentov okupacijske dobe in fondu Ukinitveni komisar za društva, organizacije in združenja na Spodnjem Štajerskem.