Odšla je v zgodovino

Njihovo idejo, da bi tudi Narodna čitalnica pomagala pri ustanovitvi povsem nove in potrebam časa prilagojene ljudske knjižnice, je čitalnični odbor zavrnil, češ, »da Čitalnica nima povoda delati propagande za drugo knjižnico«, ker je njihova že dovolj obsežna. Toda – Narodni čitalnici se je čas iztekal. Potrebe so prerasle realne možnosti, saj društvena članarina še zdaleč ni zadoščala za pokritje nastalih stroškov. Vodstvo je na vse načine skušalo zapolniti finančno luknjo, toda entuziazma, kakršen je delo zaznamoval pred prvo svetovno vojno, ni bilo več. Finančne težave so se kopičile in odbor prisilile, da se je Čitalnica celo odpovedala vsem naročenim časopisom. S tem je čitalnica izgubila velik del svoje aktualnosti in začelo se je životarjenje, ki je napovedovalo skorajšnji konec. Tega je pospešila tudi nova mestna knjižnica, ki jo je ustanovila mestna občina, vodila pa Vera Levstik.

Zadnji zapisnik občnega zbora Narodne čitalnice v Celju je datiran s 3. marcem 1927. Člani so izvolili štiričlanski društveni odbor in ga pooblastili, da društveno premoženje razdeli med ostala slovenska društva v mestu. Bogato knjižnico so razdelili med štiri dediče. Knjige pedagoške vsebine je dobila Učiteljska knjižnica, planinsko literaturo celjska podružnica Slovenskega planinskega društva, knjige v drugih slovanskih jezikih Vseučiliška knjižnica v Ljubljani, preostalih 500 knjig pa nova celjska mestna knjižnica.

Zadnje poročilo v zvezi z likvidaciji knjižnice je izšlo v mestnem časopisu Nova doba marca 1931. Šlo je za spominski zapis prve poklicne celjske knjižničarke Vere Levstik: »Poln voz knjig so zapeljali konji iz Narodnega doma v vežo mestnega magistrata. Ko so jih delavci zložili v sobo na tla, sem se zazrla v cele gore knjig. Kje so možje, ki so te knjige zbirali, kupovali in uvrščali v čitalniško knjižnico! To kar je odbor mestne knjižnice z veseljem in hvaležnostjo sprejel, je bil le majhen del bogatega zaklada nekdanje Čitalnice. Med vojno je ta zaklad močno skopnel, mnogo dragocenosti se je izgubilo. Toda tudi to, kar je dobila naša knjižnica, je bilo mnogo in marsikak biser se je našel med ‘špehi’«.

Čitalnica je izpolnila svojo zgodovinsko nalogo. Ob njej se je oblikovalo toliko vidnih osebnosti, iz nje je izšlo toliko kasneje samostojnih dejavnosti, da je pri 65 letih lahko mirno odšla v zgodovino.