Junija 1914, ko je bila trinajstletna Leopoldine v zadnjem razredu ljudske šole, se je zgodil sarajevski atentat. Mesec dni kasneje je Avstrija napovedala vojno Srbiji, konec avgusta 1914 pa je prišlo do grozljive tridnevne bitke v Galiciji med avstrijsko in rusko vojsko. Med pol milijona mrtvih in ranjenih so bili tudi vojaki mariborsko štajerskega 47. pešpolka. Z njihovim vračanjem je senca vojne pokrila tudi od fronte oddaljeni Maribor in vztrajala prav do konca Leopoldininih najstniških let.
Leopoldina je po takratnem šolskem zakonu morala hoditi v šolo do dopolnjenega štirinajstega leta. Njeno zaključno spričevalo, velik debel list papirja z naslovom Entlassung-Zeugniss, ki nosi datum 18. 1. 1915, ima veliko odličnih ocen: pri vedenju, verouku, naravoslovju, zemljepisu in zgodovini, petju ter telovadbi. Prav dobro je bila Leopoldina ocenjena za marljivost, branje, računanje in ročno delo, samo dobro pa za pisanje, lepopis in drugi jezik, torej slovenščino kot Unterrichtssprache.
Po končani šoli je Leopoldine ostala doma na Koroški cesti, kjer so med vojno živeli z mamo Marijo še Leopoldinina starejša sestra in trije mlajši bratje. “Trudila sem se in delala s svojimi otroki, da sem lahko ostala v domu svojih staršev /…/ Moja najmlajša hči razume gospodarstvo in ga (= posestvo) lahko prevzame …” je zapis v Marijini oporoki, iz katerega je mogoče sklepati, da je bila prav Leopoldina mamina desna roka pri delu na posestvu in prodaji na mariborski tržnici.
Malo pred Leopoldininim šestnajstim rojstnim dnevom, 21. 11. 1916, je po oseminšestdesetih letih vladanja umrl cesar Franc Jožef. Vojna je do takrat že temeljito posegla v vsakdanje življenje prebivalcev Maribora, čeprav je bilo mesto daleč v zaledju. Na glavnem kolodvoru so se dnevno srečevali vojaki, ki so odhajali ali se vračali s fronte, in begunci, ki so v mestu iskali zatočišče. Življenje med vojno za Leopoldino in njene vrstnice ni moglo biti zabavno, še slabše pa je bilo po premirju, ko so se skozi Maribor vračale trume vojakov vseh narodnosti. Po političnem prevratu konec oktobra 1918 se je na Štajerskem začelo tudi resno prerivanje za prevlado med avstrijskimi in jugoslovanskimi rodoljubi.
Razmere so ušle izpod nadzora nekaj dni po Leopoldininem osemnajstem rojstnem dnevu, v ponedeljek, 27. 1. 1919, znanem kot Marburger Bluttag. Mogoče je Leopoldina doma ravno kuhala, ko se je mimo hiše na Koroški cesti dobesedno peljala zgodovina v osebi ameriškega podpolkovnika Shermana Milesa. Malo prej se je njegova študijska delegacija srečala z generalom Rudolfom Maistrom in s predstavniki Narodnega sveta glede poteka meje med novo avstrijsko republiko in južnoslovansko kraljevino. Medtem se je množica nemško čutečih prebivalcev Maribora iz vseh mestnih ulic bližala Rotovžu. Ko se je po oceni Maistrovih stražarjev preveč približala, so začeli streljati. Leopoldinini mlajši bratje, Hermann, Alois in Peperl, ki jim je tisti dan pouk odpadel, so morali biti nekje v ozadju množice. Verjetno so popoldne doma pripovedovali o mrtvih in ranjenih na Glavnem trgu in se je zato v družinskem izročilu ohranil dokaj hladen odnos do slavnega someščana.
Do jeseni leta 1919 so se politične razmere v Mariboru in na Štajerskem umirile, mesto je začelo gospodarsko oživljati, kar se je poznalo tudi v vsakdanjem življenju Leopoldinine družine. Njeni starejši sestri in najstarejši brat so sicer kot mnogi vrstniki in drugi someščani kmalu po prvi svetovni vojni odšli v Avstrijo, Leopoldina pa je ostala v Mariboru. Postala je privlačna gospodična in se poleti leta 1920 zaročila.
