Zanimiva je zgodba Mihe Bojoviča, enega največjih ljubljencev celjskih navijačev. Po končani sezoni 1976/77 se je odpravil v Pančevo in s tem sprožil afero, ki se je vlekla precej časa. Leto dni je zato moral pavzirati, nato pa je odšel k vojakom. Ker Celjani niso bili več v I. YU-ligi, je pred začetkom sezone 1979/80 skupaj z bratom Vladom prestopil k Slovanu. Ljubljančane sta nato pripeljala do naslova jugo-slovanskih državnih prvakov 1980 in v finale pokala evropskih prvakov.
Iz Slovana je leta 1981 odšel v nemški Bayer iz Leverkusna, od tam pa v Švico. Najprej v Basel in nato v manjši, 25 kilometrov oddaljeni Möhlin, kraj s 6.000 prebivalci, kjer je ostal vse do leta 2002, skupaj kar 17 let. Igralsko kariero je vlekel vse do svojega 47. leta, zadnja leta v dvojni vlogi, saj je klub tudi treniral in ob tem redno hodil v službo. Dopoldan je razvažal pijačo, popoldan pa odšel na trening, najprej z mlajšimi in nato še na svojega. Živel je skromno in bil med najbolj priljubljenimi v tem kraju.
Po vrnitvi domov je bil trener v Trbovljah, nato je treniral še žensko ekipo Celja in svojo rokometno pot končal leta 2011 kot trener članske ekipe Šmartna pri Litiji.
(Povzeto po članku: Robert Pogačar, Ekipa – 18.10.2012, stran 20-21)
