Od Stepišnikovega koša do bibliobusa
Ko potujoči knjižničarji govorijo o začetkih slovenskega potujočega knjižničarstva, o njihovem vzorniku, imajo v mislih Lovra Stepišnika, ki je s svojo ljubeznijo do slovenske pisane besede, s svojim poslanstvom ter z vizijami o spodbujanju branja in pismenosti pri pohorskem kmečkem življu, z ustanovitvijo prve potujoče knjižnice Bukvarnice (1863), predvsem pa z edinstvenim načinom dostavljanja knjig kmetom v košu po odročnih krajih, bil imenovan za prvega slovenskega potujočega knjižničarja.
Lovro Stepišnik je že takrat doumel, da mora biti knjižno gradivo dostopno vsakomur, to je namreč osnovna človekova pravica.
Prav tako vedo uporabniki potujočih knjižnic, da je ta poklic povezan s posebno ljubeznijo do knjige in bralca, da potujoči knjižničarji dojemajo svoje delo kot poslanstvo, da so promotorji kulture, znanosti in izobraževanja in da verjamejo v moč, ki jo ima potujoča knjižnica, ko obišče odročne kraje, kjer je praviloma le postajališče bibliobusa krajevna kulturna točka.
Kot je bil njegov mlin shajališče tistih, ki so imeli radi knjigo, domače pesmi, druženje, tako je tudi vsak bibliobus shajališče vseh generacij. Toliko prijateljskih vezi je spletenih, prepletenih. Drug drugemu znajo biti rama za oporo, znajo se poslušati. Gre za edinstven medosebni stik, za odnos, ki pogojuje človečnost. Gre za spoštovanje, razumevanje, sprejemanje in dajanje, predvsem pa za vzpodbujanje družinske pismenosti, ki je temelj bralne pismenosti pri mladih. Vsak obiskovalec potujoče knjižnice postane unikaten kamenček v mozaiku ne samo potujoče knjižnice, ampak knjižnic nasploh.
Moto uresničevanje poslanstva potujoče knjižnice ter doseganje zadanih ciljev: omogočanje dostopa do knjižnih in drugih informacijskih virov, povezovanje knjižnic, knjižničarjev, knjig ter ljudi.
Potujoča knjižnica je kulturna ustanova na kolesih, z velikim kulturnim in družbenim pomenom za lokalno skupnost, saj v krajih, ki jih obiskuje, ne pomeni samo izposoje knjižničnega gradiva, ampak tudi izobraževanje, informiranje, opismenjevanje najmlajših, razvedrilo, srečevanje ljudi, prijateljevanje. Tostran in onstran meja.
Potujoči knjižničarji trdno verjamejo v to, da lahko s svojim poslanstvom spreminjajo življenja posameznikov, bogatijo lokalno skupnost ter širši prostor.
Zveza bibliotekarskih društev Slovenije je na pobudo Sekcije za potujoče knjižnice Lovru Stepišniku v spomin leta 1998 ustanovila Stepišnikov sklad.
Ksenija Trs, potujoča knjižničarka in predsednica Stepišnikovega sklada
Lovro Stepišnik, prvi slovenski potujoči knjižničar, narodni buditelj in bukovnik ter mlinar se je rodil 28. 7. 1834 v Arclinu pri Vojniku očetu kmetu Gašperju in materi Neži, rojeni Potpečan.
Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila, najprej pod Ptujsko Goro, kjer so starši kupili »Broški mlin«. Tu se je mladi Lovro začel privajati mlinarske obrti. Še pred letom 1847 je kot deček s starši prišel na Zgornjo Ložnico, kjer so dokupili še »Zidarski mlin«, ki ga je po očetovi smrti podedoval. Leta 1870 se je preselil v Slovensko Bistrico in tam 16. 2. 1912 tudi umrl.
Lovro se je naučil brati in pisati v nedeljski šoli pri narodnozavednem venčeseljskem župniku Karlu Križu in upokojenem učitelju Primožu Felicijanu Bröhlichu, ki je v kraju takrat vodil zasebno šolo. Ob tem je imel podporo staršev in izobraženega kmeta ter nekdanjega študenta iz vasi Spodnja Ložnica pri Slovenski Bistrici Mihe Rušnika (»Zafošnika«), ki mu je posojal knjige. Zahajal je tudi v leta 1858 ustanovljeno Farno knjižnico, ki jo je v Slovenski Bistrici vodil kaplan Matevž Vrečko.
Stepišnikove učne knjige so bile: Bleiweisova Velika pratika, Novice, knjiga Blaže in Nežica v nedeljski šoli ter Drobtinice.
Drobtinice je “ustanovil” Slomšek, jih dve leti urejal in do smrti 1862 ostal eden glavnih sodelavcev. S prekinitvami so pod različnimi imeni izhajale v letih 1846−1901.
»Po Drobtinice sem večine vsako leto romal h Slomšeku, če sem ga našel samega, me je pokmetško prjel, če sega hotel spodobno pozdraviti, mi je rekel: »Boga častimo, ker nam vse dobro da, mi ljudje na svetu smo pa bratje in sestre enega očeta …«
Vir: Stepišnikov rokopisni zapis srečanja s Slomškom, objavljeno v: Lovro Stepišnik, 150 let prve slovenske potujoče knjižnice na Zgornji Ložnici (1863–2013), 2013–2020 
»Zidarski mlin«, kraj živahnega kulturnega dogajanja
V »Zidarskem mlinu« na Zgornji Ložnici so se ob večerih, posebno še pozimi, zbirali ljudje, saj so bili pri Lovrovem očetu mlinarju Gašperju Stepišniku vedno dobrodošli. Modrovali so o gospodarjenju na kmetiji, si pripovedovali razne zgodbe in dogodivščine, ljudske pravljice in pripovedke ter peli pohorske ljudske pesmi. Mednje je rad prihajal pohorski ljudski pevec Jurij Vodovnik, ki je znal skladati take ljudske pesmi, ki so se ljudem »usedle« v uho in srce. Med poslušalci je bil tudi Lovro, ki je njegove pesmi prepisoval in nato posojal.
Jurij Vodovnik (1791–1858): bukovnik, ljudski pesnik, pevec in ljubiteljski igralec Vir: Jože Žlaus: Jurij Vodovnik, Podobe iz njegovega življenja, 2018
Jurij Vodovnik je živel na Skomarju, od koder se je pogosto odpravil z doma oprtan s košem brez dna ter si s petjem svojih in drugih pesmi služil hrano in pijačo. Bival je pri prijateljih in znancih, med drugim tudi pri Lovru Stepišniku.
Pesniškega oblikovanja se je učil iz cerkvenih, posvetnih in ljudskih pesmi. Bil je realističen opisovalec lastnega in ljudskega življenja na Pohorju.
Pesmi je zapisoval sam (menda tudi na les: mizo ali deske), jih v prepisih dajal ali prodajal ljudem, pogosto jih je tudi uglasbil. Širile so se s prepisovanjem, tudi po zaslugi Lovra Stepišnika, zlasti pa s petjem. Nekatere med njimi so ponarodele in so danes še žive na južnem Pohorju, okrog Oplotnice, Frankolovega in Strmca.
Leta 1866 je Lovro Stepišnik napisal prvi Juriju Vodovniku posvečeni rokopisni življenjepis »Zberka pesmi Jurja Vodovnika, tkauca in mežnarja u Skomru, prvi Pohorski pesnik«.
O bukovnikih in bukovništvu
|
Bukovniki so bili preprosti ljudje kmečkega in obrtniškega stanu, ki so besedila prepisovali, prirejali in prevajali ter jih nato uporabljali v lastne namene ali pa v ožjih prijateljskih krogih. V 2. pol. 19. stoletja so z njim poimenovali še človeka, ki je bil pooblaščen za funkcijo besednika ob ženitovanjih in pogrebih.
Bukovništvo odlikuje literarna, glasbena in kulturna produkcija samoukov, t. i. bukovnikov ali ljudskih pesnikov. Predloge in rokopisi so torej krožili med ljudstvom, pisci so jih oblikovali po lastnem okusu in glede na potrebe. S tem so skrbeli za ohranjanje in širjenje slovenske besede med podeželskim ljudstvom in imajo pomemben prispevek pri ohranjanju nesnovne kulturne dediščine. Sicer pa je bilo bukovništvo razširjeno predvsem na Koroškem in na koroško-gorenjsko-štajerskih stičnih območjih. V najstarejšem obdobju so se zapisovalci močno opirali na predloge iz protestantske tradicije, torej na osrednjeslovenski knjižni jezik slovenskih protestantov, kar potrjuje, da je bilo njihovo jezikovno ustvarjanje od samih začetkov povezano s protestantsko knjigo in njenim jezikom.
Vir: Herta Maurer-Lausegger, Koroško bukovništvo skozi čas, str. 36-37, Jezik in slovstvo, letnik 61 (2016), št. 3/4
|
Srečanje Lovra Stepišnika in dr. Josipa Vošnjaka
Pozimi 1861/1862 se je Lovro Stepišnik pred svojim »Zidarskim mlinom« na Zgornji Ložnici spoznal z zdravnikom dr. Josipom Vošnjakom. Pomagal mu je zbirati slovenske knjige za njegovo »mlinarsko knjižnico«. Pri njem v mlinu pa se je spoznal tudi s kmeti, z njihovim življenjem, kar mu je pomagalo pri narodnopolitičnem delu, h kateremu je pritegnil tudi Lovra, ki je med drugim zanj kot slovenskega kandidata agitiral pri deželnozborskih volitvah leta 1867.
Dr. Josip Vošnjak (1834–1911), zdravnik, politik, narodni buditelj in pisatelj. Vir: dLib.si
Dr. Josip Vošnjak se je rodil v Šoštanju. Po šolanju v domačem Šoštanju ter Celju in Gradcu je na Dunaju leta 1857 zaključil študij medicine. Zdravniški poklic je opravljal v Šoštanju, Ljubljani, Kranju, Slovenski Bistrici in Šmarju pri Jelšah. Bil je poslanec v štajerskem deželnem zboru v letih 1867–1878, dunajskem državnem zboru v letih 1873–1885 in kranjskem deželnem zboru v letih 1877–1895.
Dr. Josip Vošnjak je po letu 1860 bival v Slovenski Bistrici in zahajal na Zgornjo Ložnico, še posebej, ko mu je oče kupil hišo in vinograd na Visolah. Leta 1895 se je upokojil in se preselil na posestvo, kjer je živel vse do smrti.
Vošnjakova hiša na Visolah, Vir: Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica, 2024
Dr. Josip Vošnjak je lik Lovra Stepišnika upodobil v osebi Urha Dolinška v romanu »Pobratimi«, ki je izšel v Ljubljani leta 1889 in na to še 1991 pri Prešernovi družbi.
»… z Devinom /sta se/ začela pogovarjati o narodnih stvareh. Mlinar je pripovedoval, da ni nikdar hodil v šolo, in da se je sam naučil brati in pisati, zadnje po tiskanih črkah, zato mu pisava okorno teče. Potem je iz omarice privlekel cel kup knjig, «Drobtinic« in drugih. Dejal je, da bi jih imel še več, ker jih posoja ljudem, ki jih zelo radi berejo. Mislil je že napraviti bralno društvo, pa ne ve, kako. Devin mu je obljubil, da bo sestavil pravila in pomagal s knjigami in časniki.« Josip Vošnjak, Pobratimi, 1991, str. 96-97
Josip Vošnjak, Spomini, 1905
Dr. Josip Vošnjak piše v svojih Spominih o prihodu v Slovensko Bistrico:
»01. decembra 1861, zvečer, sem se pripeljal v Slovensko Bistrico. Da bom tam ostal celih osem let, mi še na misel ni prišlo in vendar je bilo tako. Usoda!« … in se spominja srečanja z Lovrom Stepišnikom: »Nekega dne pa, ko sem imel opraviti blizu Zgornje Ložnice, vasi župnije sv. Venceslja, šel sem mimo takozvanega zidarskega mlina, ki stoji ob ložniškem potoku na vznožju južnega Pohorja. Pred mlinom je stal mlad mlinar in ogovoril sem ga, ker sem se sploh rad spuščal v pogovore s kmeti, da bi se informiral o njih mišljenju. … ga vprašam, ali kaj čita. »Seveda, seveda« je odgovoril in si mencal roke. … Bil je Lovro Stepišnik, tačas tam mlinar.« Josip Vošnjak, Spomini, 1905, str. 106 in 129
Slovenski gospodar (1867–1941) je bil katoliško in konservativno usmerjen tednik za štajersko podeželje.
Narodnopolitično delovanje
Lovro Stepišnik se je udeležil štirih slovenskih ljudskih taborov: 9. avgusta 1868 v Ljutomeru in 6. septembra 1868 v Žalcu. Na Vošnjakovo pobudo se je še 9. maja 1869 udeležil tabora v Vižmarjah pri Ljubljani ter v Ljubljanski čitalnici spoznal dr. Janeza Bleiweisa in dr. Valentina Zarnika. Udeležil se je tudi tabora v Ormožu, 8. avgusta 1869. Leta 1866 se je Lovro Stepišnik udeležil posveta o ustanovitvi poljudnega slovenskega tednika za štajersko podeželje v Celju. Na njegov predlog je list dobil ime Slovenski gospodar.
Društvena knjiga, ki jo je uredil dr. Josip Vošnjak, je sestavljena iz nagovora, pravil Farne knjižnice in seznama članov knjižnice ter zapisnika knjig. Vir: Pokrajinski arhiv Maribor.
Bralno društvo pod Pohorjem in slovenska bukvarnica – prva slovenska potujoča knjižnica
Še preden je Stepišnik spoznal Josipa Vošnjaka, je v svojem mlinu že imel nabor knjig, ki jih je posojal okoliškim kmetom. Vošnjak, ki je podpiral narodno zavest takrat skorajda nepismenega kmečkega prebivalstva, mu je daroval knjige in mu pomagal leta 1863 ustanoviti prvo »Bralno društvo pod Pohorjem« ter knjižnico »Slovenska bukvarnica«.
Do leta 1869 sta imeli sedež v Stepišnikovem mlinu v Zgornji Ložnici, leta 1870 ju je Stepišnik preselil v Slovensko Bistrico, kjer sta delovali približno do leta 1900.
|
Pravila so določala:
prostovoljnost članstva
letno članarino 30 kron
dovoljena izposoja 1 izvoda naenkrat
rok izposoje: 2-3 tedne, ne več kot 2 meseca
lepo ravnanje s knjigo
plačilo nadomestila za izgubljeno oziroma poškodovano knjigo
prepoved izposoje drugi osebi
Zanimivosti:
Da bi pritegnil okoliške kmete k branju slovenskih knjig, jih je naložil v koš in prinesel na njihov dom.
Če ni bilo primerne knjige, jo je Lovro prepisal in tako rokopisno knjigo posodil.
Pravila so določala tudi, da mora član knjigo »prebrati od konca do kraja«. |
Zberka pesmi Jurja Vodovnika, tkauca in mežnarja u Skomru, prvi Pohorski pesnik
Literarno ustvarjanje
Lovro Stepišnik se je ukvarjal predvsem s prepisovanjem, a tudi s pisanjem. Zbiral in popisoval je domoznansko gradivo. Popisoval je vreme, letino, zbiral ljudske vremenske pregovore, zapisoval pohorske ljudske pripovedke, uganke.
Leta 1866 je napisal prvi rokopisni življenjepis potujočega pohorskega pevca Jurija Vodovnika »Zberka pesmi Jurja Vodovnika, tkauca in mežnarja u Skomru, prvi Pohorski pesnik«. Rokopisna knjižica je bila tudi vpisana v seznam knjig »Slovenske bukvarnice« zgornjeložniškega »Bralnega društva pod Pohorjem« pod zaporedno številko 58, z letnico 1866. Vir: Lovro Stepišnik, 150 let prve slovenske potujoče knjižnice na Zgornji Ložnici (1863–2013), 2013–2020
Ženitne ali svatbine navade in napitnice z godčevskim katekizmom iz slovenbistriške okolice na Štajerskem (1884). Maribor: J. Leon.
Na prigovarjanje dr. Josipa Vošnjaka je popisal ženitovanjske običaje v slovenjebistriški okolici. Dva ponatisa sta izšla že leta 1885 in 1888 v Mariboru. Tretji ponatis mu ni uspel, ker je Dragotin Bastiančič leta 1892 v Slovenj Gradcu izdal podobno publikacijo z naslovom »Godčevski katekizem. Ženitne ali svatbine navade in napitnice«, ki se je zgledovala po Stepišnikovi knjigi. Tretji ponatis je leta 1987 ob slovenskem kulturnem prazniku izdala Samoupravna interesna kulturna skupnost Občine Slovenska Bistrica.
Kot dopisnik Slovenskega gospodarja je Lovro Stepišnik pisal o slovenskem pouku za kmetijstvo na ljudskih šolah, o pravilni hrambi žitaric, o skrbi za prosvetljene župane, o enakopravnosti slovenščine v javnem življenju, slovenskem pouku na mariborski kmetijski šoli, o kmetovem napredku.
