Namen javnih spomenikov in spominskih obeležij je oživljanje in ohranjanje zgodovinskega spomina na pomembne dogodke ali osebnosti. Pomen se nakazuje že v sami besedi, saj je zelo tesno povezan z besedo spomin.
Spomeniki so pomembni pri oblikovanju zgodovinske zavesti in identitete posameznika ter družbe. Postavljeni so na dostopnih javnih mestih, nagovarjajo domačine, ki hodijo mimo vsak dan, pa tudi obiskovalce iz drugih krajev. Pogosto pa jih ravno domačini povsem spregledajo, saj tekom let postavitve postanejo samoumevni. Večinoma so izdelani iz najtrših materialov – brona in kamna, vendar še zdaleč niso večni. Na njihovo trajnost vpliva predvsem politična situacija posameznega časovnega obdobja.
V preteklosti so spomenike postavljali vladajoči razredi, pri čemer je bilo za postavitev na javnem mestu potrebno dovoljenje oblasti. Do 18. stoletja so bili javni spomeniki posvečeni vladarjem, svetopisemskim osebam, v 19. stoletju pa so jih začeli postavljati v čast znamenitim sodobnikom in junakom iz preteklosti naroda.
Prvi javni spomenik, posvečen zgodovinski osebnosti v Ljubljani, je bil doprsni kip feldmaršalu Radetzkyu v parku Zvezda (leta 1860). Prvi slovenski figuralni spomenik pa so postavili Valentinu Vodniku. Odkrit je bil leta 1889 pred stavbo liceja, kjer je Vodnik nekdaj poučeval.
Glede na politično situacijo nekega časa, pa se mesto Ljubljana ni srečevalo le s postavljanjem spomenikom, temveč tudi z odstranjevanjem – in sicer od francoske revolucije dalje. Pri nas sta bili usodni prelomnici predvsem konec prve svetovne vojne, ko so bili odstranjeni tisti spomeniki, ki so bili razumljeni kot simboli bivšega habsburškega cesarstva, ter okupacija leta 1941. Takrat so bili odstranjeni vsi spomeniki, ki so bili postavljeni jugoslovanskima kraljema Petru I. in Aleksandru I. Karađorđeviću.
Še najbolje se na naših tleh s spremembami časa spopadajo spomeniki posvečeni literatom. Ker se je naš narod razvijal brez svoje države, sta bila prav kultura oziroma jezik izredno pomembna za bujenje in ohranjanje narodne zavesti. Tako je bila ideja, ki jo je razvila nemška romantika, da se narod poudari skozi jezik in književnost, na Slovenskem zelo dobro sprejeta.
V pričujočem prispevku se bomo tako posvetili spomenikom in doprsnim kipom, ki so na javnih mestih v Ljubljani postavljeni v čast pomembnim osebam slovenske besede. Žal sta med njimi le dva doprsna kipa posvečena ženskima avtoricama.
