Kmetijstvo je bilo najpomembnejša gospodarska dejavnost in najbolj pomemben vir preživetja.
Delo na njivi je bilo naporno, ampak potrebno, ker je zemlja dala pridelke za družino in prodajo. Orno zemljo so kmetje obdelovali v obliki mešane kulture: pšenica, oves, rž, ječmen, ajda, fižol, repa, zelje in kasneje tudi krompir in koruza. V družini so sobivale in si med seboj pomagale tri generacije.
Domače živali so bile zelo pomemben del vsakodnevnega življenja. Do konca 18. stoletja je prevladovala ovčereja, (ovce so dale mleko, meso in volno). Kasneje, v 19. in 20. stoletju, je bila bolj prisotna govedoreja. Kmetje so imeli tudi prašiče in piščance za meso in kokoši za jajca. Na vrhu lestvice domačih živali pa je bil vol, ki je služil kot dragocena delovna moč. Vol je vlekel jarem in tako pomagal kmetu, da je na ta način lažje obdeloval zemljo za setev.
Vol je bil vlečna žival, ki so si jo lahko privoščile samo bolj bogate kmečke družine. Po spominih domačinov, okoli leta 1960-1970, so imeli vola vsaj trije kmetje: Adolf Furlan Kovačev, Drago Petelin Britәšn in Edvard Buda Bjeljev. Izjema za celo okolico so bili Mәrtinәvi, ki so za oranje imeli en par konj. Takrat je bilo trdo življenje, ampak domačini so med seboj sodelovali. Večji kmetje so orali za druge kmete, ki so z dnino vračali uslugo z delom ali s plačilom.
Zaradi gospodarskih sprememb je kmetijstvo zapadlo v krizo. “Da bi omejili posledice kriz in ujm ter ponovno zagnali kmetijstvo, so se pričeli kmetje združevati. Predvsem od konca 19. stoletja so tako v večjih kot manjših krajih pričeli ustanavljati zadruge in različna gospodarska društva. Namen društev je bil prilagoditev članov na nove razmere in specializacija, kar je posledično pripeljalo do večje konkurenčnosti na trgu.” (Seručnik, 2011, str. 201)
“Posebna mojih časov je bila pojava koloradskega hrošča, ki ga prej v naših krajih ni bilo. V našo državo je prišel z uvoženim krompirjem in se je hitro širil. Da bi ga čim prej zatrli, se je moral iz vsake hiše nekdo na nedeljo ob deseti uri, udeležiti pobiranja hroščev in njegovih ličink, po njivah poraslih s krompirjem. Škropivo za uničevanje koloradskega hrošča je prišlo na tržišče šele kasneje. Veliko škodo so povzročile predvsem požrešne ličinke, ki jih je bilo treba vztrajno pobirati. Manjše smo kar zmečkali med krompirjevimi listi, brez uporabe zaščitnih rokavic.” (Lučka Kukanja-Rudež)
“V jeseni, ko je bila koruza za spraviti, so se starši dogovorili in se dobili zvečer v skednju od Švagljevih in se lotili ličkanja koruze. Mi mulci smo medtem imeli nočne igre, igrali smo se Indijance in kavbojce. Je bila prava druščina.” (Pripovedoval je Goran Ščuka Skoničerjev, roj. 1962, Tomačevica.)
“Vsi otroci smo pasli in se medtem igrali s kamenčki.” (Neva Petelin, roj. 1946, Tomačevica.)
