Jožef Rakež se je rodil 31. januarja 1865 v Železni Kapli na Koroškem v preprosti trški družini. Ljudsko šolo je obiskoval v domačem kraju, leta 1876 pa je šolanje nadaljeval na celovški gimnaziji. Prvi razred gimnazije je zaključil z odliko in bil sprejet na Marijanišče, kjer je v tretjem razredu prejel štipendijo Jakoba Pavliča. Zaradi odličnega uspeha je po šestem razredu leta 1882 dobil štipendijo Gašparja Pilata, zadnja leta šolanja pa je nekaj zaslužil tudi s poučevanjem. Leta 1884 je maturiral in se jeseni vpisal na Medicinsko fakulteto Univerze v Gradcu.
V Gradcu so slovenski visokošolci leta 1875 ustanovili Slovensko akademsko društvo Triglav, ki so ga imenovali tudi literarno in zabavno društvo, saj so ga poleg literarnega izražanja namenili tudi zabavi. Ob raznih svečanostih so prirejali slavnostne govore, največkrat pa so člani predavali iz področij svojega študija. Poleg izobraževanja so mladi Slovenci v tujini potrebovali medsebojno povezovanje, ohranjanje slovenske besede in domačega petja, ko so v mladih letih pridobivali svoj značaj, ustvarjali lastno mišljenje ter se kot učitelji in narodni buditelji vračali nazaj v domovino. Kot dejaven član društva se je Jožef Rakež Triglavu pridružil že na začetku študija v Gradcu. Tam je navduševal s svojimi predavanji, tako s strokovnimi s področja medicine, s katerimi je dokazoval svojo visoko strokovno podkovanost, kot s šaljivimi predavanji, ki so odražala njegov smisel za humor. V času študija pa je pod psevdonimom J. R. Mukolovecki izdal šaljive Križevačke statute, ki so pomenili Slovenski zakonik veselemu pivskemu društvu.
Po opravljenem doktoratu leta 1892 je bil dr. Jožef Rakež nekaj časa pomožni zdravnik v deželni bolnišnici v Ljubljani, eno leto okrožni zdravnik v Ljutomeru, 2. septembra 1893 pa je začel svojo življenjsko pot v Šmarju pri Jelšah. Zdravniško delo priljubljenega podeželskega zdravnika je bilo vedno socialno neoporečno. Bil je zdravnik, ki je svoje znanje v dobrem in slabem delil tudi s preprostim človekom. S svojim delom in izkušnjami je bil vzornik in učitelj tudi ostalim zdravnikom predvojnega sreza Šmarje.
Pred prvo svetovno vojno se je skupaj z drugimi narodno zavednimi Šmarčani zavzemal za uporabo slovenskega jezika v uradih in šolah. Več let je sodeloval v krajevnem šolskem odboru in v odboru šmarske Hranilnice in posojilnice, kjer je marsikaterega kmeta rešil pred propadom. V Šmarju pri Jelšah je deloval kot banovinski zdravnik in sreski sanitetni referent do upokojitve leta 1935.
Dr. Jožef Rakež je imel svojo ordinacijo v domači hiši v Šmarju pri Jelšah, ki je stala na mestu, kjer je danes policijska postaja. Poleg dobrega znanja botanike, ki so ga imeli takratni zdravniki, se je v nekaj mesecih prakse v lekarni usposobil za pripravo zdravil in vodenje dobro založene priročne lekarne. Mnoga zdravila je pripravljal sam iz zelišč, ki so rasla na njegovem vrtu ob hiši.
Izven akademskih krogov je bil znan kot izjemen recitator slovenske pesmi. Njegova ljubezen do leposlovja, predvsem do poezije, je bila velika, saj je tudi sam pisal pesmi. V Ljubljanskem zvonu je v letih od 1884 do 1898 objavljal strokovne članke, v Triglavanskih listih nekatere svoje pesmi, razprave in biografije. Objavljal je tudi v Mohorjevem koledarju, leta 1892 je izdal knjižico Oko in sluh. Prijateljeval je z Antonom Aškercem, častil Frana Gestrina in Simona Gregorčiča, za vzornika pa je imel Franceta Prešerna. Dobro je poznal češko, rusko, italijansko in francosko literaturo. Rad je prebiral latinske in grške pisatelje, pesnike ter mojstrsko obvladal tuje jezike. V svojih številnih govorih je večkrat uporabljal latinske citate, s katerimi je lahko tudi odličnega poznavalca jezika spravil v zadrego. Veliko ljubezen dr. Jožefa Rakeža do književnosti nam potrjuje njegova bogata knjižnica, v katero je zbiral in hranil številne prve izdaje velikih slovenskih literatov ter nam na ta način zapustil neprecenljivo dediščino slovenske literarne pomladi.
