Korenine gledališke dejavnosti v Mežiški dolini moramo zagotovo iskati v ljudskem igranju, ki je bilo konec prejšnjega in v začetku tega stoletja eden najbolj pristnih in zgovornih utripov kulturnega življenja prebivalcev naše doline. Zaradi neljubega spoznanja, da nam primanjkuje avtentičnih arhivskih virov (prijave gledaliških iger, fotografij, gledaliških plakatov, drugih pisanih dokumentov ipd.), še živeče priče pa tudi ne morejo (znajo) dati absolutno zanesljivih podatkov, je prve gledališke začetke v naši dolini težko do leta natančno določiti. Tako lahko le sklepamo, da so v dolini zaživeli »ljudski odri« že konec prejšnjega stoletja, ta dejavnost pa je čisto zanesljivo potrjena za Črno in Ravne na Koroškem za prva leta tega stoletja.
Povod za razcvet domače gledališke dejavnosti so gotovo dale zamejske koroške ljudske gledališke skupine, ki so v začetku tega stoletja (nekako med 1905 in 1907) prihajale iz Globasnice gostovat v Črno in na Ravne (takratni Guštanj), v Šentanel pa so menda prihajali na gostovanje tudi igralci iz Pliberka.
Gledališka dejavnost se je v obeh naših krajih takoj »prijela«. V Črni so igralci nastopali v plesni dvorani pri Geršaku, leta 1908 pa so navdušeni domačini sami izdelali zložljiv oder, ki so ga postavili v Drofelnikovi gostilni. Marjan Kolar piše v prispevku »Iz gledališke preteklosti Mežiške doline« (v: III. okrajna dramska revija, Ravne na Koroškem, 26. IV. – 29. IV. 1961), da se je Šanclov Zepi (Jože Gradišnik) še spomnil, da so v letih od 1905 do 1907 igralci iz Globasnice pod Hojnikovim vodstvom gostovali v Črni. V plesni dvorani pri Geršaku so se domačinom predstavili z Lurdsko pastirico in igro Ne kliči vraga. Ko so Črnjani že imeli zložljivi oder, so okoli leta 1908 pri Drofelniku uprizorili igro Tri tičke in burko Kmet in fotograf, ki ju je vodil Šenk. Razgoršek in Šenk sta v teh letih postavila na oder še veliko drugih iger, med njimi tudi Sanje, Doktor Vseznal in njegov sluga Stipko Tiček, Turški križ, Divji lovec, Čašica kave in Zloba in zvestoba. Črnjani so lahko uživali ob ogledu najbolj priljubljenih iger vse do leta 1910. Tega leta je izbruhnil v Črni velik požar, ki je upepelil tudi Drofelnikovo gostilno in zložljivi gledališki oder v njej. Črnjani so seveda igrali naprej, čeprav nimamo podatkov, kje so imeli predstave do aprila 1911. Časopis Mir nam ponuja za leto 1911 te podatke:
– na Tri kralje 1911. leta: Čašica kave in Pri gospodi,
– prvi teden februarja 1911: Tri tičke in Stipko Tiček,
– 2. 4. 1911: igri Sanje in Sv. Cita (na novem odru),
– 2. 12. 1911: igra Turški kri.
Črnjani so torej oder pri Drofelniku obnovili in igrali naprej. Znano je, da so leta 1913 predstavili gledališkim zaljubljencem igro Mlin pod zemljo. Leta 1914 so oder na novo postavili na skednju pri farovzu v Črni. Na tem mestu je bila pozneje črnjanska kino dvorana. Igralci iz Črne so v tem obdobju igrali pod pokroviteljstvom Slovenskega krščansko-socialnega delavskega društva, leta 1911 pa so ustanovili svojo igralsko sekcijo tudi socialdemokrati, ki so imeli predstave pri Krulcu, žal pa ni nič znanega o njihovih gledaliških uprizoritvah.
Guštanjski igralci so se 22. 1. 1911 v gostilni »Tolstovrška slatina« predstavili z igro Trije tički, nekaj pozneje istega leta pa še z igro Če študent na rajžo gre. 8. 9. 1911 je bila v tej gostilni velika slovenska veselica, pri kateri so igralci uprizorili igro Kmet Herod ali Gorje mu, ki pride dijakom v roke. O drugih igrah Mir ne poroča.
Tudi na Prevaljah so v teh letih igralci Slovenskega krščansko-socialnega delavskega društva oživili gledališko dejavnost. časopis Mir poroča, da so se prevaljski igralci na velikonočni ponedeljek leta 1911 predstavili z narodno igro Divji lovec. Ista gledališka skupina je 10. 9. 1911 predstavila igro »Posestrimi«. 23. 12. 1911 so Prevaljčani uprizorili igro »Na Betlehemskih poljanah«, ki jo je vodil gospod Abraham . Pustno nedeljo leta 1912 so igralci popestrili z igrama Nemški ne znajo in Ne kliči vraga. Na velikonočno nedeljo leta 1914 pa so pri Šteklu na Fari igrali Dve materi.
Taki so bolj skopi podatki o prvih začetkih gledališke dejavnosti v Mežiski dolini. Več jih, žal, ni ohranjenih. Gledališka ustvarjalnost se je v obdobju 1. svetovne vojne umaknila političnim interesom in intrigam, ponovno pa je zaživela z letom 1919.
