Težko bi bilo govoriti o organiziranem kulturnem življenju v Hrastniku pred letom 1900. Razen rudarske godbe, ki je nastopala na raznih proslavah in na zabavnih prireditvah, so bili morda še kakšni nastopi šolskih otrok v zabavo nemški gospodi. Lastniki hrastniške industrije Nemci so navajali slovenske delavce k ponižnosti in jim zato priporočali cerkev. Tudi sami in njihove družine so se v kočijah udeleževale cerkvenih opravil. Več desetletna stremljenja najnaprednejših delavcev po lastni proletarski kulturi so se uresničila šele pozneje (Brečko S., 1978, str. 67).
Dol je bil v pogledu društev časovno pred Hrastnikom, s katerim je bil sicer vedno tesno povezan. Že leta 1892 so na Dolu ustanovili Bralno društvo, ki je skrbelo za gradivo in prirejalo igre in prireditve. Hrastniško nemško gospodo je društvo močno bodlo v oči (Orožen, J., 1958, str. 718). Čez dvajset let (1912) so na Dolu ustanovili Katoliško prosvetno društvo, ki je imelo knjižnico in prirejalo igre in podobne prireditve (Orožen, J., 1958, str. 719).
Prvo ustanovljeno društvo v Hrastniku je bilo gasilsko društvo (1891), kasneje so sledila druga društva. Glavno podporo so imela v Roševi hiši. Kot že omenjeno, je imela ta hiša za sabo že staro narodno tradicijo. Že za časa Mihaela Roša so se ob nedeljah ustavljali v njej kmetje, da bi čitali »Novice«. Ferdinand Roš je kot trboveljski župan skrbel za to, da je slovenščina dobila v javnem življenju ustrezno mesto, pri tem se je opiral na ves slovenski živelj, kajti cepitev po svetovnem nazoru je nastala šele 1906. Tedaj so že nastopali Ferdinandovi sinovi. (Orožen, J., 1958, str. 716).
Na društvenem področju je postalo zlasti živahno, ko je leta 1900 prišel na bližnji Dol in leta 1906 v Hrastnik za učitelja Miloš Roš. Prvo izmed društev, ki jih je ustanovil, je bila Narodna čitalnica. Imela je sedež v nizki Roševi hiši na bregu na levi strani potoka (opomba avtorice: nasproti današnjega parkirišča pri Sparu oz. Portopuba). Čitalnica ni skrbela samo za čtivo, ampak je prirejala tudi gledališke igre (npr. znano humoresko Ata Žužamaža) in druge kulturne prireditve, najprej v Roševem kozolcu, nato v Delavskem domu (opomba avtorice: zgrajen 1904, imenovan tudi Konzum). Miloš je mnoge igre priredil sam, režiser pa je bil njegov brat Jožef, tudi učitelj (Orožen, J., 1958, str. 716).
Po Narodni čitalnici je ustanovil še druga društva: Pevski in tamburaški zbor, Godalni orkester, Strelski klub, Kegljaški klub, Lovsko društvo Jelenca, Slovensko delavsko podporno društvo, Sokolsko društvo, Podružnica Ciril-Metodovega društva za Hrastnik-Dol, Ženska podružnica Ciril-Metodovega društva za Hrastnik-Dol.
Nemci, ki so ustvarjali svoj most proti Jadranu, so proti slovenskemu gibanju uporabljali ne samo podobne družbene protiakcije ampak tudi socialni pritisk in gospodarski bojkot. Zlasti nasilni so bili v Spodnjem Hrastniku, pri kemični tovarni in steklarni. Delavcem so grozili, da jim odvzamejo košček kruha in so jim ga tudi jemali. Roša, Meketa, Hofbauerja, Dernovška in druge, med njimi manjše obrtnike, pa so skušali oškodovati s konkurenčno dejavnostjo. Njihova dejavnost je bila nevarna tudi na področju vrtca in šole, zanemarjali niso niti tiska, zlasti časopisja (Orožen, J., 1958, str. 717).
