“Pred 80. leti so se izgnanci vračali v svojo domovino. Niti predstavljati si ne moremo, kako težke so bile njihove poti. Kaj vse so morali pretrpeti še na poti domov? Pa vendar jih je gnala tako velika želja po vrnitvi, da so zmogli še tako težko pot.”
Iz članka Marije Umek o razstavi ob spominski slovesnosti ob 81. obletnici izgnanstva in begunstva ter 80. obletnici vrnitve, ki jo je organizirala komenska krajevna organizacija Društva izgnancev Slovenije 1941-1945.
Na razstavi smo ohranili besedila v originalu, kot jih je gospa Gabrijela Tavčar zapisovala v težkih trenutkih odhajanja od doma. Zapustila je svoje najdražje, vse, kar ji je bilo sveto. Odpeljali so jo v Coroneo (Trst) in ni vedela , če bo sploh preživela. V težkih trenutkih je našla moč, da si je delala zapiske, ki jih je kasneje večkrat prepisovala. Težko si predstavljamo mlade ženske same, na poti v tujo deželo in domov. Kaj vse so doživele in preživele? Prav zato ohranjamo nespremenjena besedila, da bralec začuti pristnost dogajanja v tistem času. (Marija Umek, Knjižnica Komen, maj 2025)
“Gabrijela Tavčar, poročena Mržek, se je rodila 29. julija 1919 materi Štefaniji Žigon in očetu Jožefu Tavčar na Ivanjem Gradu pri Mačkovih.
Mama Štefanija se je k Mačkovim priženila iz sosednje vasi Zagrajec. Jožef je bil že pred Gabrijelinim rojstvom vpoklican v vojsko. Med vojno se je bolan vrnil domov in zaradi tifusa umrl. Gabrijela pravega očeta ni poznala.
Mačkovo domačijo je prevzel Jožefov mlajši brat Janez, po poklicu mizar. Po pripovedovanju je bil zaljubljen v dekle iz Malega Dola. Štefanija bi tako z Gabrijelo morala zapustiti Ivanji Grad. Janez pa se je s težkim srcem odločil, da zapusti svoje dekle in se poroči s Štefanijo in tako postane tudi Gabrijelin oče.
V zakonu se jim je rodilo še šest otrok: Marica, Milka, Rozina, Bernarda, Mirka in Ivan.
Mačkova družina je bila verna a tudi predana boju proti fašizmu in okupatorjem. Domačija Mačkovih leži na gričku, nasproti cerkve. V njej so partizani imeli varen kraj, oskrbo s hrano in potrebnimi informacijami o gibanju in delovanju okupatorja, tako Italijanov, kot Nemcev.
Gabrijela je bila bistro dekle. Želela si je postati učiteljica, vedno je rada zapisovala dogodke in pesnila. Ko je učiteljica, ki je poučevala v italijanskem jeziku odšla, je sama začela poučevati v slovenščini. Omenjala je celo poznanstvo s Francetom Bevkom, ki naj bi jo usmerjal pri poučevanju v slovenskem jeziku.
Vedno je bila aktivna pri organizaciji mladine v vasi. Njeno tajno ime je bilo Zarja.
Nekega dne so v vas prišli Nemci ravno v času obiska partizanov. Prišlo je do spopada. Nemci so se maščevali tako, da so sedem mladih deklet odpeljali v zapor v Coroneo v Trst: tri Mačkove sestre Gabrijelo, Milko in Rozino, ter sovaščanke Slavko, Zoro, Jožico in Ivanko. Od tam so dekleta odpeljali v Nemčijo, v taborišče v Regensburg. Med bivanjem v taborišču so dekleta vozili delat v bližnjo tovarno avionov.
Sestra Rozina je med bivanjem zbolela za tifusom, zato je bila odpeljana v bolnišnico. Da bi prišla Gabrijela v stik s sestro in lahko komunicirala z osebjem se je učila nemško.
Ko je bil Regensburg bombardiran, je Gabrijela odšla po sestro v bolnico in skupaj so se peš odpravile domov. Iz zapiskov je razvidno, da so na poti velikokrat prosjačile za hrano, včasih tudi iz obupa in hude lakote kaj ukradle.
Dolga, dolga je bila pot domov. Ko so prišle v Gorico je vse mesto plesalo in pelo. Vojne je bilo konec. Iz Gorice so jih domov s kamionom pripeljali partizanski borci.
Po končani vojni se je domov vrnil tudi njen ljubljeni Vilko, ki je bil pred začetkom vojne vpoklical v italijansko vojsko. S tovariši je iz mesta Sassari prišel na Vis in se do konca vojne pridružil NOB.
Iz internacije sta se v požgani Komen vrnili tudi njegova mama Alojzija in sestra Roza, ki sta bili iz Komna odpeljani skupaj z ostalimi prebivalci Komna in okoliških vasi, ki so bile požgane.
Ko se je Vilko vrnil, sta se z Gabrijelo poročila. Rodile so se jima tri hčerke. Ponujeno ji je bilo tudi izobraževanje in mesto učiteljice, kar pa je zaradi skrbi za svoje hčerke zavrnila. Posredno sta njeno željo uresničili hčerki Majda kot učiteljica in Sonja kot vzgojiteljica.
Gabrijela je umrla 8. maja 1998.
Ni rada govorila o času v internaciji in vračanju domov. Njeni spomini so ohranjeni v razstavljenih zapiskih v mali karirasti zvešček.”
Zapisala: hčerka Nadja Hvala
