Eno najpomembnejših prizorišč merjenja moči med nemškim in slovenskim narodnim taborom je bila šola. Po pomladi narodov leta 1848 in postopni preobrazbi nacionalnih gibanj v množičen pojav je bilo vse manj mogoče brezkonfliktno narodno sožitje predmarčne dobe, ki ga v svojih spominih opisuje Josip Vošnjak (1834–1911), slovenski politik, zdravnik in pisatelj iz Šoštanja: »Učni jezik je bil nemški, a s kmetskimi otroci, ki so govorili le slovensko, je učitelj tudi slovensko govoril. Mi iz trga smo večinoma že od doma znali nemško. V naši hiši smo med seboj navadno nemško govorili, toda znali smo tudi slovensko. Čutili pa se nismo ne za Nemce, ne za Slovence, ker se za narodnost sploh nikdo ni menil do l. 1848, in nam je jezik bil le sredstvo, da se sporazumemo med seboj in z drugimi.«
Za sredino druge polovice 19. stoletja zadnja trditev gotovo ne velja več. Nacionalni boj je tedaj že začel odločilno opredeljevati politični vsakdan večnarodnostne monarhije. Sprememba se je kazala v ustanavljanju najrazličnejših društev, ki so pri nacionalnih gibanjih postala sredstvo organiziranja množic in sledenja nacionalnim ciljem. Društva so izvajala narodno politiko pod plaščem tako imenovanega narodnoobrambnega dela. V pahljači nacionalnih društev je najvidnejša vloga pripadla šolskim društvom, saj je v boju za »nacionalno posestno stanje«, z drugimi besedami, priznano narodno ozemlje, vprašanje učnega jezika pridobilo ključno vlogo. Poglavitni pomen za utrjevanje ali vcepljanje zavesti o pripadnosti določenemu narodu so imele osnovne šole in kot njihova predstopnja otroški vrtci. Tako se je poleg merjenja moči glede jezika topografskih napisov ali narodnostnih uradnikov pomemben del narodnega boja odvil na področju šolstva.
Po črki zakona o društvih iz leta 1867 so v avstrijski polovici črno-žolte monarhije vzniknila številna nacionalna šolska društva. Nemško šolsko društvo Deutscher Schulverein se je sčasoma uveljavil kot eno najdejavnejših in najštevilčnejših društev v širokem spektru nemških nacionalističnih organizacij. Schulverein je bil, kot pojasnjuje dr. Andrej Vovko v geslu za Enciklopedijo Slovenije, nemška zasebna šolska organizacija v Avstro-Ogrski, ustanovljena leta 1880 na Dunaju. Formalno naj bi zagotavljala šolanje nemškim otrokom v njihovem jeziku tam, kjer tega niso omogočale javne šole, dejansko pa je s svojimi vrtci in osnovnimi šolami imel namen ponemčiti češke in slovenske otroke ter s tem utrditi in zavarovati prevlado nemštva v avstrijskih deželah. Društvo je ustanavljalo in vzdrževalo lastne varstvene in šolske ustanove. Vanje je vabil s ponujanjem raznih ugodnosti, a tudi pritiski na starše, ki so bili ekonomsko odvisni od nemških podjetnikov. Poleg tega je finančno podpiral gradnjo javnih poslopij, vendar pod pogojem, da bo pouk v novi šoli v nemškem jeziku. V prizadevanju za nemško šolo in nemščino kot učni jezik je, kakor beremo v ustanovnih pravilih Schulvereina, deloval »zlasti tam, kjer ni mogoče ustanoviti nemške šole z javnimi sredstvi«, in »pospeševati stremljenja prebivalstva, da bi dobilo in obdržalo nemško šolo«. V praksi je to pomenilo, da je Sculverein svoje delovanje usmeril zlasti na jezikovne meje monarhije in na nemške jezikovne otoke. Na jezikovno mešanih območij na Kranjskem, Koroškem in Spodnjem Štajerskem je vzpostavil gosto mrežo krajevnih organizacij. Tako je leta 1884 Schulverein na Slovenskem imel 14, naslednje leto že 25 podružnic.
Koroški zgodovinar dr. Werner Drobesch v referatu o nemški in slovenski kulturi na Slovenskem pojasnjuje, da je bilo glavno poslanstvo Schulvereina na začetku zgolj ohranjanje nemštva, s ciljem preprečiti procese integracije in asimilacije nemških jezikovnih otokov v nenemški okolici. Toda že v drugem desetletju obstoja, v devetdesetih letih 19. stoletja, je nemškonacionalna ideja društva prevzela obliko skrajnega in osvajalnega nacionalizma, s katerim je utemeljeval svoje »narodnoobrambno delovanje« na področju šolstva. Društvo je tedaj storilo dokončen prehod od zmernega k agresivnemu nemškemu nacionalizmu s pangermanskimi, antisemitskimi in protiklerikalnimi podtoni in psevdoreligioznemu češčenju nemštva. Društvo je bilo odločeno v habsburški večnarodnostni in večjezični monarhiji, tako navaja Drobesch, nemštvo braniti, utrjevati in dograjevati z odločnim in načrtnim delovanjem v smeri ponovne pridobitve domnevno ogroženega oziroma izgubljenega nemškega ozemlja.
Nemške šole pod okriljem Schulvereina prvenstveno niso bile namenjene otrokom, katerim je nemščina predstavljala materni jezik, pač pa otrokom iz mešanojezičnih zakonov in slovensko govoreči mladini. Društvo je podpiralo nemške osnovne šole in otroške vrtce z denarnimi in materialnimi sredstvi (učni pripomočki in učila, nakup knjig). Dodatne podpore so bili deležni otroci iz socialno ogroženih družin, društvo pa se je posluževalo tudi denarnega nagrajevanja učiteljev. Pomembna je bila vloga potujočih »šulferajnskih« učiteljev, ki so tudi v prostem času služili nemški nacionalni agitaciji. Društvena blagajna se je poleg prispevkov članov in simpatizerjev polnila še s prodajo dopisnic, voščilnic, razglednic, telegramov, vžigalic in vizitk. Društvo je vabilo k nakupu narodnih kolkov, da bi na ta način zbrali denar za še posebej pomembne projekte. Vse našteto je imelo tudi močan propagandni učinek. Z zbranimi sredstvi, ki so šla v stotisoče kron, in razvejano organizacijo, je mogel Schulverein na Slovenskem uspešno delovati proti temu, kar so nemški nacionalisti imenovali »slovenizacija« in »slovensko izpodkopavanje« na šolskem področju z zahtevami po ohranitvi ali uveljaviti slovenščine kot učnega jezika. Po obdobju konsolidacije se je društveno življenje razširilo tudi na področje zunaj šole. Ustvarilo je kulturno ponudbo z ljudskim predznakom, kot npr. filmske predstave z »nacionalnimi« temami (Martin Luther, Friderik Veliki, francosko-pruska vojna leta 1870/71 ipd.), »nacionalne« družabne in bralne večere in tako imenovane »spominske proslave«, posvečene velikim osebnostim nemške zgodovine. Prireditve Schulvereina so postale osrednje manifestacije nemštva.
Do razpada Avstro-Ogrske ob koncu 1. svetovne vojne je Schulverein na slovenskem Štajerskem podprl izgradnjo 26 osnovnih šol in zgradil 17 svojih šol. Tega leta je vzdrževal 13 nemških šol in 6 vrtcev, več kot 100 šolam pa je dajal redne podpore. Prvenstveni cilj društva je bila ugasnitev utrakvističnih (dvojezičnih) šol in pridobitev pravice javnosti in javnega financiranja za društvene šole. Slednje je bilo doseženo leta 1912, ko so vse društvene šole na področju današnje Slovenije dobile pravico javnosti. Že prej, na prelomu stoletja, je društvo v slovenskem prostoru delovanje in sredstva osredotočilo na ustanavljanje in podpiranje nemškega šolstva med Špiljem (Spielfeld) in Mariborom ter na Kočevskem. Na ozemlju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je bil po letu 1918 Schulverein z ostalimi podobnimi organizacijami razpuščen, njegovo premoženje pa podržavljeno.
Odločno nasprotovanje prizadevanju Schulvereina za potujčenje slovenskih šolarjev prežema dopis »iz južnega Štajerja«, objavljen 31. avgusta 1882 v Slovenskem gospodarju: »Kakor je trtna uš vinogradom, to je hujskovalni prusko-nemški “Schulverein” slovenskemu ljudskemu šolstvu. Znano je, kako ovo društvo naše šolstvo čedalje bolj izpodjeda. “Schulverein” je volk v ovčji preobleki, politična zvijača, s katero upajo naši sovražniki polagoma svoj cilj doseči. Ta cilj je: ponemčenje naših ljudskih šol. Vsi drugačni izgovori so puhli in prazni.« Rdeče črte so bile zarisane že v začetku, prav tako je bil napovedan prenos nacionalnega boja na šolsko področje: »”Schulvereina” ne bomo mogli popolnoma zatreti in tudi treba ni! Nemci imajo postavno pravico staviti in podpirati nemške šole, a to le za – nemško deco. Ali pa na ta ali oni način zvabljajo slovenske otroke v svoje šole, da bi jih ponemčevali, tedaj segajo v naše postavne pravice in kalijo narodni mir.«
Poslanstvo Schulvereina je na področju šolstva in vzgoje dopolnjevalo nemško nacionalno društvo Südmark (ustanovljeno leta 1889) z odkupi zemlje od povečini bankrotiranih slovenskih kmetov in naseljevanjem Nemcev na njihove domačije ter s finančno pomočjo nemško opredeljenim kmetom in obrtnikom. Kot odgovor na delovanje Schulvereina je bila leta 1885 ustanovljena slovenska zasebna narodnoobrambna organizacija Družba sv. Cirila in Metoda, ki je imela v Brežicah moški (od leta 1890) in ženski (od leta 1908) podružnični odbor – dve od skupaj 336 podružnic v obdobju 1885–1918 (potem ko je Družba sv. Cirila in Metoda dokončno prešla v liberalne roke, je bila leta 1910 ustanovljena nova narodnoobrambna organizacija, katoliška Slovenska straža). Poslanstvo Družbe sv. Cirila in Metoda je bilo identično nemškim in italijanskim zasebnim šolskim društvom, to je ustanavljanje in vzdrževanje lastnih otroških vrtcev in osnovnih šol ter podpiranje javnih slovenskih šolskih ustanov in učiteljev, ki so na narodnostno mešanem ozemlju delovali v slovenskem duhu. Ker pa je bila finančno veliko skromnejša, je bilo njeno delovanje omejeno v najbolj narodnostno ogroženih krajih na severni in zahodni slovenski narodni meji. Na osnovi dostopnih virov ni znana pobuda za ustanovitev cirilmetodijske osnovne šole v Brežicah, a tudi če bi se to zgodilo, bi zagotovo naletela na zagrizeno nasprotovanje nemškutarske občinske oblasti.
Učiteljski tovariš, stanovsko glasilo narodno zavednih slovenskih učiteljev, je 18. decembra 1908 objavil tale zapis: »Nemci napenjajo vse moči, da bi uničili Slovence. Vsakemu je najbolje doma, kdor ga ima. To našo grudo nam hočejo Nemci v svoji pohlepnosti odvzeti, pomaga pa jim pri tem c. kr. Vlada, ki ravna z nami kakor mačeha. Nemci so si ustanovili dve mogočni organizaciji, ki imata edini namen, jemati nam zemljo in jezik. To sta nemški društvi “Schulverein” in “Südmark”. Taka nam nasprotna društva podpira država, ki stoji na stališču enakopravnosti, posebno “Südmarko” podpira zdaj s tem, da dovoljuje izdajo »Südmarkinih” srečk. S kako požrtvovalnostjo delajo in nabirajo Nemci prispevke za svoja obrambna društva, nam kaže statistika članov in dohodkov samo za 1. 1907 nemških obrambnih društev v avstrijski polovici.« Iz nadaljevanja zapisa ugotovimo, da slovenskemu narodnemu gibanju prav tako ni manjkalo podjetnosti pri zbiranju prostovoljnih sredstev (ker na pomoč države pač ni moglo računati), razberemo pa tudi poglavitne ovire do še večjih uspehov pri nevtralizaciji dejavnosti nemških nacionalnih društev: »Iz statistike je razvidno, da je izmed približno 10 milijonov avstrijskih Nemcev vsak 33. Nemec član kakega obrambnega društva in da pride na vsakega člana približno 4 K [avstro-ogrska krona] na leto. Na ta način so nabrali lepo vsoto 1,136.366 K v enem letu. Posnemajmo jih tudi mi! Ako bi bil vsak 33. Slovenec član Ciril-Metodove družbe, bi imela družba vsako leto 45.454 članov in ako vsak plača na leto 4 K, bi se vsako leto nabralo 181.816 K. Posnemanja vredno je tedaj ravnanje po zgledu Nemcev samih. Ne moremo zahtevati, da bi dal vsak na leto 4 K in to tudi ni vsakemu mogoče. Ali toliko more vsak, da postane član te ali one Ciril-Metodove podružnice, da plača onih par vinarjev članarine, da rabi namesto drugih, izključno le družbine vžigalice, cikorijo, milo, da se naroči na družbin list “Branik” (2 K 40 v na leto), kar je dolžnost vsakega Slovenca. To so malenkosti, ki jih vsak lahko stori in ker ga nič več ne stane.« O prodornosti in prepričljivosti propagande v prid delovanja tako imenovanih narodno-obrambnih društev pričuje podatek iz knjige ddr. Igorja Grdine Med zemljo in zvezdami. V programsko-avtobiografski knjigi Mein Kampf je Adolf Hitler zapisal, da so bili prispevki za Südmark njegovo prvo politično dejanje.