Avtor prvouvrščene zgodbe Metka in Bine iščeta štalco je Albin Potisek iz Hrastnika. Žirija je poudarila, da je pripoved celovit in zrel domoznanski zapis, ki na pretanjen, obenem pa zelo dostopen način beleži življenje v rudarskih kolonijah Trbovelj in Hrastnika ter več-desetletno reševanje stanovanjskega vprašanja.
Avtor skozi prostorsko umeščene življenjske opise ustvarja dragocen dokument lokalnega okolja, ki ponuja vpogled v bivalno realnost rudarskih družin.
Glede na domoznansko vrednost in lokalni kontekst dosega besedilo najvišjo oceno. Kraji niso le kulisa, temveč pomemben, če ne že kar ključen element pripovedi. Omemba rudnika, Strojnih tovarn Trbovlje, centralnih rudniških delavnic, kolonij in blokovskega naselja jasno umešča dogajanje v specifičen prostor. Avtor zanesljivo vodi bralca skozi prostorske in družbene premike – od utesnjenih kolonij brez kopalnice do sodobnejših stanovanj – in tako zapiše pomemben del lokalne bivalne in socialne zgodovine.
Besedilo odlikujeta pristnost spomina in dosledna časovna umestitev. Pripovedovalec niza spomine od otroštva do starosti in jih fiksira z jasnimi časovnimi sidri, kot so omemba zadnje rudarske kolonije, ki je bila zgrajena leta 1956, predvojaške vzgoje, Jazbinškovega zakona itd. Intimne podrobnosti kot so npr. kopanje v pocinkani kadi sredi kuhinje, topli tuš v rudniški kopalnici in Pips, ki so ga poleg solnice imeli na kuhinjski mizi, da bi se ubranili pred sostanovalkami – nadležnimi osami, dajejo zapisu verodostojnost in sugestivnost, ki bralca hitro prepriča, da gre za pristne, osebno doživete dogodke.
Edinstvenost perspektive je ena najmočnejših kvalitet zgodbe. V ospredju je rudar, mojster na svojem delovnem mestu in družinski človek, ki se z nostalgijo ozira na svojo pot »od kolonije do kolonije«. Temeljna in najbolj intimna premisa avtorjevega razmišljanja je spoznanje, da pravi dom ne more biti najemniško stanovanje. Ker doma, v katerem je bil avtor rojen, danes ni več, vzbuja občutek ne-zakoreninjenosti v njem tiho željo po lastni hiši oz. »štalci«, ki se bo, kakor napeljuje zgodba, morda uresničila v bližnji prihodnosti.
Besedilo je tudi izrazito kulturno in družbeno relevantno, saj obravnava različne vidike stanovanjske problematike v Jugoslaviji: politiko in vlogo podjetja kot delodajalca in skrbnika stanovanj, življenje v delavskih kolonijah, solidarnost med rudarji. Dotakne se tudi odnosov v razširjeni družini oz. tako imenovanega življenja »v partiji« in napetosti med generacijami, hkrati pa slika razvoj vrednot – od skromnosti in pripravljenosti na življenje v skupnosti k individualizaciji in težnji k selitvi »na svoje«.
Zgodbo Metka in Bine iščeta štalco odlikuje izbrušeno in tekoče besedilo, v katerem avtor spretno prepleta pripoved in refleksijo. Zgodba ima jasno dramaturgijo, zasnovano kot vseživljenjsko iskanje »pravega doma«, polno zanimivih epizod in prepoznavnih motivov. Jezik je bogat, a razumljiv, opisni prizori so živi in slikoviti. Vse to zgodbo uvršča med najizrazitejše prispevke natečaja in jo umešča na prvo mesto.
(Utemeljitev žirije, 2025)
