Rodil se je 21. 6. 1804 na Dunaju kot prvorojeni in edini sin odvetnika. Po končani akademski gimnaziji se je vpisal na Dunajsko univerzo, kjer je študiral filozofijo. Tri leta kasneje je na očetovo željo vpisal študij prava. Svoje prve pesmi je začel pisati že v gimnaziji, v času študija pa je pod psevdonimi objavljal svoja dela v vidnih nemških časopisih, za kar je prejel tudi priznanja in pohvale javnosti. Velika prelomnica v njegovem življenju je bila nenadna smrt njegovega očeta leta 1823. Ob tem se je drastično spremenil tudi njegov materialni položaj, saj je oče umrl brez vsake dediščine in premoženja. Tako je Seidl, ki je pred tem živel lahkotno življenje dunajskega študenta, naenkrat ostal brez vseh financ, preživljal pa se je tudi kot zasebni učitelj, pesnik, odrski avtor ter koncertni in gledališki kritik.
Leta 1826 je postal urednik almanaha Aurora, s katerim je deloval v samem centru intelektualnega življenja v takratni Avstriji. Takrat je vzpostavil tudi prve stike z Anastasiusom Grünom oz. Grofom Auerspergom, s katerim je prijateljeval, predvsem v času svojega bivanja v Celju. Kljub temu da so ga pestile finančne težave, se je precej posvečal dunajskemu družabnemu življenju. Veliko časa je prebil v znanih dunajskih kavarnah in drugih zbirališčih pisateljev in umetnikov.
V želji, da bi si izboljšal svoj gmotni položaj, se je poleg študija izobrazil še za profesorski poklic in leta 1827 dobil naziv profesor gramatike in humanističnih predmetov. Pri pridobitvi službe profesorja je imel kar nekaj težav, saj se je neuspešno potegoval za profesorska mesta na Moravskem, v Šleziji in Ljubljani. Sreča se mu je nasmehnila šele leta 1829, ko je bil izbran za profesorja na celjski gimnaziji. Nova zaposlitev mu je prinesla predvsem finančno stabilnost in možnost, da se je poročil s svojo zaročenko Therese Schlesinger.
Po prihodu v Celje se je posvetil predvsem družinskemu življenju, romantična podeželska okolica Celja, pa je bila navdih njegovi pesniški ustvarjalnosti. V enajstih letih njegovega bivanja v mestu ob Savinji je Seidl spisal svoja najpomembnejša literarna dela ter zaslovel kot pesnik, raziskovalec in učitelj.
Nemoteno je objavljal svoja dela v časopisih in urednikoval Auroro ter pospešeno pisal tudi samostojna dela. Zanimal se je za zgodovino in ljudsko izročilo Celja in njegove okolice, še posebej so ga pritegnili ostanki iz rimske dobe. Po osmih letih mirnega in idiličnega življenja v Celju, si je zaželel vrnitve v katero od večjih mest monarhije, zato je leta 1837 zaprosil za prestavitev v Gradec ali Brno. Njegova prošnja žal ni bila uslišana. Želja po vrnitvi v velemestni svet je imela tudi moralno-finančne razloge, saj se je čutil obvezanega, da sebi in svoji družini najde uglednejšo in boljše plačano službo. V želji, da bi Seidlu priskrbeli ugledno službo, v kateri od metropol habsburške monarhije, so se njegovi prijatelji lotili drzne potegavščine. Januarja 1840 so brez njegove vednosti v vseh večjih časopisih po državi v obliki nekrologov objavili vest o njegovi smrti, da bi javnost opozorili nanj. Nekaj dni kasneje pa so v časopisju objavili vest, da je šlo le za potegavščino in da je Seidl dobrega zdravja ter da še naprej opravlja delo profesorja v Celju. Potegavščina je kmalu obrodila sadove in Seidlu so štiri mesece po lažni vesti o njegovi smrti ponudili mesto kustosa dvorne zbirke novcev in starin. Tako se je Seidl po enajstih letih življenja v Celju ponovno vrnil v rojstni Dunaj. Svojega celjskega obdobja se je vedno spominjal kot zelo srečnega, saj mu je bilo dano, da je prva leta svojega zakonskega življenja preživel v mirnem in idiličnem okolju, ki ga je Celje ponujalo. Po vrnitvi na Dunaj pa se je bolj kot literaturi posvečal znanosti in šolstvu. Takratna širša javnost pa ga je poznala predvsem kot pisca avstrijske državne himne »Bog ohrani, Bog obvari Nam Cesarja, Avstrijo!« (»Gott erhalte, Gott beschütze unsern Kaiser, unser Land!«), ki je ostala v veljavi vse do razpada države leta 1918.
