Naša hiša na Verdu je bila muzej v malem. Spominjam se, da je bila veža polna svetnikov, kateri so bili skoraj vsi pohabljeni, brez rok, noge ali glave. V salonu, v drugem nadstropju, je bilo polno slik in knjig. Katalog njegove osebne zbirke je štel čez tristo številk: kipcev, slik, risb, cerkvenih rezbarij domačih in tujih mojstrov. Še doma, pred vojsko, se je posvečal tudi slikanju.
Brat Primož ima eno njegovo akvarelo v Bariločah. Bil je preveč kritičen do svoji del in je slikanje opustil, s še večjo vnemo pa se je posvetil umetnostni zgodovini, pisanju, predavanjem, režiranju, maskiranju in igranju.Tudi naravno dolino Matjaževko, v bližini naše hiše, je spremenil v amfiteater, kjer so v njegovi režiji uprizorili več iger.
Prosti čas in delo
Mimo naše hiše teče Ljubljanica. En od izvirov Ljubljanice izvira pod našo hišo in se izteka v glavni tok, ki pride iz Retovja 300 metrov višje. Poleti smo se veliko kopali v njej. Imeli smo tudi splav in se z mami in očetom vozili po krnici. Oče se s kmetijo ni ukvarjal, če pa je delo pritiskalo, smo šli vsi skupaj v senožet.
