Represija - streljanje (1941-1942)

Najmračnejša obdobja nemške okupacije Celja so se dogajala leta 1942. V celjskem zaporu Stari pisker so od 4. septembra 1941 pa do 15. avgusta 1942, skupaj na šestih streljanjih, brez kakršnekoli obsodbe ustrelili 374 ljudi, od tega 325 moških in 49 žensk. Kasneje so likvidacije potekale v mariborskem zaporu in na prizoriščih partizanskih akcij. V poletnih mesecih so svojce ustreljenih talcev pripeljali na dvorišče takratne okoliške šole, kjer so jih po nekaj dneh razdelili. Žene, dekleta in fante, starejše od 18 let, so odpeljali v uničevalno koncentracijsko taborišče Auschwitz, večina od njih se ni nikoli več vrnila. Tragični dogodki so za vedno zaznamovali tudi življenja več kot 650 deklic in dečkov – ukradenih otrok. Otroke in mladostnike pod 18. letom so v celjskem zbirnem taborišču nasilno odtrgali iz varnega naročja mater in prekinili njihova brezskrbna leta odraščanja. Odpeljali so jih v posebna mladinska prevzgojna taborišča v Nemčijo, kjer so jim s strogo nemško vzgojo skušali odvzeti vse, kar bi jih spominjalo na dom in ljubezen do staršev. Dojenčke, ki so bili rasno ustrezni, so preko organizacije Lebensborn oddali v rejo nemškim družinam.