Pripovedoval je Janez Lovšin, po domače Nežen iz Goriče vasi, rojen leta 1941. Živi v Goriči vasi. Gospod je bil v času snemanja star 72 let. Pogovarjal se je Nejc Lovšin, takrat učenec 8.c razreda OŠ dr. Franceta Prešerna.
Igrali smo se, dokler smo bili majni
Poleti smo se igrali zunaj na dvorišču in na vrtu. Pred šolo, prva dva razreda, smo se še lahko igrali, potem pa smo že morali pomagati staršem pri delu na kmetiji. Kaj smo se igrali? Igrali smo se gnilo jajce, boj med dvema ognjema. Potem ko smo bili malo starejši, smo pa že nogomet igrali. Žogo smo imeli iz cunj, ker druge ni bilo. Spomladi, ko so bile leskove in vrbove veje mežene, smo si naredili piščalke.
Igrač, igrač pa ni bilo. Ni jih bilo v trgovini niti doma in tudi denarja zanje ne. Deklice so same šivale punčke iz krpic, ostankov blaga. Šivale so tudi oblekice in oblačile svoje punčke iz blaga. Fantje so se pa rajši skrivali.
Brali smo samo tisto, kar smo se morali naučiti za šolo. Nismo imeli nobenih knjig, morda je kdo kasneje, ko je bila knjižnica, odšel tja kaj iskat. Drugače pa za branje niti ni bilo časa. Jaz se nič ne spomnim, da bi kaj bral.
Pripovedke in različne bajke so starejši pripovedovali ob zimskih večerih in ko se je ličkala koruza dolgo v noč, tja do polnoči, enih zjutraj, takrat so pripovedovali, da nismo zaspali.
Neka ženska, Fajfarjeva Marjana, je k nam prišla pomagat ličkat. Pa nam je povedala eno pripovedko, samo jaz se tega ne spomnim točno. Vem samo, da je rekla: »Veste, je bilo začarano«. Je rekla, da je bilo rečeno: »Skala efise, odpri se.« To sem si zapomnil.
Krvavo stegno
Strašili so nas zato, da smo se bali in da smo bili bolj pridni, da nismo bili poredni. Zvečer, ko se je naredila tema, so rekli: »Če ne boš priden, te bo krvavo stegno vzelo.« Otroci smo se tega bali.
Zimski dnevi in večeri
Obutev je bila zelo slaba. Največ smo bili v hišah pa okoli kmečkih peči. Ven smo tudi šli, ampak nas je zeblo, ker nismo bili oblečeni kot je treba. Hrana je bila slaba. Vse je bilo zelo skromno.
Za v šolo je bilo ravno tako. V šolo smo hodili vsi otroci peš, v vsakem vremenu. Tako ali drugače smo se morali pretolči do šole. Ker ni bilo denarja, nismo bili oblečeni in obuti tako, kot se spodobi. Pozno jeseni je bilo. Ko smo bili v šoli, je začelo deževati in snežiti. V šoli smo bili nekateri bosi, skoraj ena tretjina nas je bila, pa je učiteljica hodila po razredu gor in dol ter pod mize gledala, kdo je bos. Tistim, ki smo bili bosi, je rekla, da naj gremo kar domov. Potem smo tekli domov kar bosi po snegu.
Takrat nismo imeli sank, smuči tudi ne. Drsali smo se samo takrat, ko smo si sami naredili malo ledu, tako da smo polili malo vode. Nastala je ledena ploskev dolga dva do tri metre. Pa nam niso dovolili, da bi se drsali, ker so se bali, da bomo uničili čevlje za v šolo.
Tudi sanke smo naredili sami. Dve deski sem malo spredaj odrezal pa pribil, da sem se zapeljal kakšnih deset metrov. To je bilo naše zimsko razvedrilo. Mogoče smo naredili še kakšnega sneženega moža, drugače smo se pa ob pečeh greli. Ker pa so bili večeri dolgi, smo starše ali pa dedke poslušali, kako so oni živeli in kako je bilo v starih časih. Tako smo preživljali dneve in večere.
Kašče so bile iz lipovega lesa
Ob večerih smo ružili koruzo, ki je visela ob hišah. Imel sem ročni ružilnik. Čez noč smo potem koruzo dali na peč in pustili, da seje posušila. Mi pa takrat nismo mogli na peč. Oče je potem suho koruzno zrnje pospravil v škaf ali v kakšno vrečo in jo odnesel v kaščo. Kašča je bila prostor, kamor smo čez zimo shranjevali koruzo in pšenico. To smo potem celo leto mleli za kruh in žgance.
Kašče so shrambe. Kašča je narejena iz lipovega lesa, mehak les je to. Če je miška ali podgana hotela priti do koruze, je zagrizla v lipov les, ta pa se ji je zatikal med zobe. Če bi bil les trd, bi ga pa z lahkoto sklestila. Kašča je imela več predelov. V enem predelu je bila koruza, v drugem pšenica, v tretjem ječmen za ričet, v četrtem je bilo seme detelje. V kašči je bilo samo zrnje. Klet je bila v zemlji in je bila bolj vlažna. Tam smo hranili krompir, korenje, peso za pujse, jabolka, skoraj vse za preživetje. Vsaka kmetija je takrat morala imeti klet, kaščo, skedenj in hlev. To si moral imeti, da si preživel živino in družino. Pa mleko si dobil od krave. Kmetija je imela tudi prostor za dva pujska, ki ju je gospodinja celo leto krmila. Poleti s travo, kasneje s pridelki z njive: s krompirjem, peso, korenjem in kolerabo. Pa tudi kuhalo se je za pujse, da so postali debeli. Potem smo imeli mast, slanino pa še malo mesa.
Miklavž
Vsake stvari, ki smo jo dobili, smo se razveseli. Takrat je bila revščina. S trgovine nismo nič dobili, ker ni bilo denarja. Miklavžu smo nastavili pehar, kakšnih krožnikov ali lesenih krožnikov takrat ni bilo. V pehar smo dali listek, kjer je pisalo: jaz bi rad to in to. Naše želje so se zelo redko izpolnile. Dobili smo jabolka, krhlje, suhe hruške. Mama pa je naskrivaj spekla kakšne navadne piškote, bolj malo jih je bilo, pa par bonbonov. Zgodilo se je tudi, da sem dobil kakšen zvezek in radirko. Če si bil pa poreden, si dobil še leskovo šibo. Tista šiba je morala biti spravljena dolgo časa, nihče je ni smel premakniti, kajti drugače bi ga Miklavž kaznoval. He-he-he.
Z Miklavžem so po vasi hodili tudi parkeljni, pet do deset jih je bilo in dva angelčka. Angelčka sta nosila pleteno košaro, kjer so bili piškoti in bonboni, drugega ni bilo. Miklavž je hodil po hišah in to delil otrokom. Bonbone in piškote so darovali vaški fantje, ki so bili oblečeni v par- keljne. Tu starši niso nič prispevali, ker niso imeli.
Božič
Na božični večer se je zbrala vsa družina. Mama in oče sta pripravila žerjavico in jo dala v posodo. Iz smrekove smole sta naredila kadilo, vzela sta še vejico in blagoslovljeno vodo. Zvečer smo blagoslavljali vse prostore, klet, skedenj, hlev in kaščo. Ko se je vse blagoslovilo, smo v kmečki hiši klečali okrog mize in molili rožni venec. Po molitvi je bila večerja, ki je bila vseeno malo boljša kot ponavadi, ne samo kruh pa mleko. Za priboljšek je bila rožičeva potica pa čaj ali kava. Potem smo se pa zmenili, kdo gre k polnočni maši in kdo ne. Kdor je ostal doma, je pazil na mlajše otroke. Starejši so odšli k polnočni maši. Za božič je bilo malo boljše razpoloženje, zato ker je bilo malo boljše za jesti. Ni bilo pa razkošja.
Seveda smo delali tudi jaslice. Jeseni, preden je zapadel sneg, smo odšli v gozd po mah. Nabirali smo ga v Mali gori, je bilo najbližje. Vzel si košek za krompir pobirat, pa si ga lepo noter zložil. Peš smo šli, ni bilo kolesa, avta, mopeda, vse peš. Potem si ga moral še posušiti nekje.
Par dni pred božičem, preden so se jaslice naredile, sem šel v gozd po smrečico pa sem jo odsekal v tistem snegu. Večinoma sem jaz hodil, ko sem bil mlajši. Smrečico sem tudi jaz postavil, da je stala. Potem so sestre in mama okrasile božično drevesce. Takrat ni bilo nobenih okraskov. Dobiti je bilo treba srebrne ali zlate papirčke, take v katere je bila zavita čokolada ali kaj podobnega. Sestre, ki so bile mlajše od mene, so narezale kolerabo ali pa krompir na kocke in to zavile v papirček in navesile na drevesce. Pa malo vate. Drugega ni bilo. Zvezdo severnico smo na trd papir narisali pa izrezali in na vrh smrečice privezali. Vsako leto smo to naredili, če bi obesili kakšen bonbon, verjetno ne bi ostal dolgo, bi ga hitro pojedli, prvi dan bi izginil. Danes je to vse drugače. Vse je bilo skromno, ampak nam je bilo pa v veliko veselje!
Včasih se spomnim, so bile vse ovčke s papirja izrezane, take sličice so bile to. Ampak so bile tako izrezane, da si videl ovčko. Če si pa pogledal od blizu, si pa papir na vrhu videl. Je bil Jezušček tak pa sveti Jožef in Marija tudi. Vse iz papirja lepo izrezano. Zadaj so bile prilepljene lesene palčke pa v mah zapičene, tako da je stalo, da se ni prevrnilo. Jaslice iz papirja so bile za vedno, po božiču smo vse pospravili v škatlo. Nekdo je naredil tak hlevček kot votlino, v njej so stali Jezušček, Marija, sveti Jožef pa osliček in kravica.
Poleti leseni vozovi, pozimi pa sani
Poti se takrat, ko sem bil jaz majhen, ni plužilo. Dokler ni bilo snega, so vse prevažali z lesenimi vozovi, šinarji se jim je reklo. Z njimi se je vozilo s polja, iz gozda pa drva ¡n hlode. Konji so sani vlekli prav tako kot vozove, ceste so morale biti zasnežene. S sanmi so iz Velike in Male gore vozili drva in hlode. Da pa se ni na saneh les izrabil, so morali dati pod sanke šine. Sneg se je večinoma samo potlačil, da so sani lahko drsele. Ni se plužilo, saj tudi plugov ni bilo. Takrat seje moralo vse na roke kidati, si moral lopato prijeti v roke pa kidati. Če je bilo veliko snega, so sneg s streh starih hiš in skednjev zmetali dol, da se ni streha udrla. Če pa so bile strehe strme, so sneg kar z vrvjo žagali, da je zdrsnil s strehe.
Leseni plugi, ki sojih vlekli konji, so prišli na ceste šele po drugi svetovni vojni, okoli dvainpetdesetega, petinpetdesetega leta. Plužili so samo cesto Ljubljana-Kočevje in Ribnica-Loški Potok. Komunale takrat ni bilo, tako da so se občine zavzele, da so poti splužili od občine do občine. S plugi so delali furmani, kmetje, saj kadar je bil visok sneg, niso mogli v gozd. Pluženje so dobili plačano.
Staro kolo sem popravil
Martinin ata, Nežen, mi je dal staro kolo, ki sem ga popravil. Drugega ni bilo. Plaščev, ki so na platiščih, se takrat ni dobilo. Plašč je bil počen, sem praznega povil z vrvjo, okrog in okrog tudi čez platišče. Vrv je morda zdržala štiri, pet dni. Potem sem moral spet spustiti zračnico, da je ni razneslo. Pa spet lepo povil. Takole sem se trudil.
Vajenci na Žičnici
Učit sem se hodil za strojnega ključavničarja tja, kjer je bila včasih Žičnica. Ob šestih sem moral biti tam. V prvem letniku nismo nič v delavnici delali. Vajenci smo pospravljali, pozimi kurili peči, po žaganje smo hodili pa na Inles. Dali so nam voz pa konja. Stric iz Goriče vasi mi je rekel: »Pojdi po konja tja pa tja!« Eno dopoldne smo na Inlesu izpod žage otroci nosili žaganje. Najprej smo morali zjutraj, kadar je bilo mraz, napolniti peči, take iz bencinskih sodov, daleč smo nosili žaganje, kole je bilo treba dati noter v sode in jih potem dvigniti na rame. Pa tako majhni otroci! Napolniti, zakuriti, da je bilo že toplo, ko so prišli v službo pomočniki. Tako je bilo varstvo vajencev! Takrat ni bilo nobene stvari. Voziček, tak na štirih kolesih, tak kot ga imajo cigani, z lesenimi kolesi, ne z gumijastimi.
Tega ne bom nikoli pozabil, tam proti Ambrožiču je bil včasih ozek mostiček, tri metre širok. Je bil samo za pešce in kolesarje. Prej je bil most pri gradu glavni. Mi smo pa tukaj, pri Ambrožiču, vozili kisikove bombe in železo z železniške postaje, da so lahko delali v delavnici. To smo vse vajenci speljali. Pred mostom je bil klanec. Pa smo šli trije, štirje, pa vseeno nismo mogli poriniti. Potem smo polovico železa zmetali dol, voziček porinili čez most in razložili, kar je bilo gor. Potem smo šli spet na drugo stran po preostalo polovico in jo naložili. Zapeljali čez most in doložili še tisto, kar smo prej razložili. Ali pa kakšne manjše stvari, ki so jih v podjetju naredili, smo morali odpeljati na železniško postajo. To smo vse vajenci z vozičkom zvozili.
