Konec 4. tisočletja pred našim štetjem so se tudi ljudje naših krajev srečali s prvimi bakrenimi predmeti, ki so jih najverjetneje s seboj prinesli iskalci bakrove rude. Njim gre pripisati tudi širjenje talilnih veščin. Bakreni dobi je konec 3. tisočletja pred našim štetjem sledila bronasta doba. Začela se je uporaba preprostega rala, s katerim se je močno izboljšalo poljedelstvo. Obdelovanje zemlje je bilo poleg živinoreje, reje drobnice in prašičev še vedno najpomembnejša gospodarska panoga.
Za vasi v bakreni dobi je bilo značilno, da so jih zaradi varnosti gradili ob rečnih rokavih in na strmih pomolih nad vodnimi strugami, na težko prehodnih, zamočvirjenih zemljiščih in gričevnatih vzpetinah. Nekatere so celo obdali z nasipi iz zemlje in kamenja.
V zgodnjem obdobju bronaste dobe je bila Slovenija slabo poseljena. To se je spremenilo v drugem delu pozne bronaste dobe. Najpomembnejša pridobitev tega obdobja je bron kot nova kovina. Bron je zlitina bakra in kositra. Medtem ko so nahajališča bakra dokaj pogosta, je kositra sorazmerno malo. Nahaja so na prostoru današnje Češke in na atlantski obali, od Portugalske do Britanije. Pri iskanju kositra je bilo potrebno premagati velike razdalje. Bronasti izdelki so bili iskano, luksuzno blago. Zamenjevali so jih za zlato, srebro, krzno, baltski jantar, sol …
Najzgodnejši bronasti predmeti na potek vsakdanjega življenja najverjetneje niso imeli posebnega vpliva, pač pa je pojav brona močno pospešil trgovanje na velike razdalje. Nove zvrsti napadalnega in obrambnega orožja, meči, čelade in oklepi, so bile ključnega pomena pri spopadih za oblast in nadzor nad prostorom. Kontrola nad rudišči, proizvodnja in trgovina z izdelki so omogočali posameznikom strniti v svojih rokah veliko družbeno moč. Nova razmerja se najbolje odražajo pri nastanku naselij na gričih in ob pokopih pomembnih posameznikov z orožjem kot vidnim znakom družbene moči in oblasti. Bronasti meči, sekire in kovinsko posodje so bili odkriti samo v najbogatejših grobovih bojevnikov. Izkoriščanje bogatih ležišč bakra in izdelovanje bronastih predmetov ter trgovanje z njimi je pospešilo oblikovanje tedanje vojaške družbene elite.
V pozni bronasti dobi se je v Evropi spremenil način pokopavanja umrlih. To je bil odraz velike družbene spremembe in s tem tudi spremenjenega dojemanja sveta tedanjega človeka. Trupla so vsepovsod začeli sežigati, pepel pa shranili v keramični posodi, žari, in jo skupaj z nakitom ter drugimi osebnimi predmeti in darovi umrlemu zasuli v grobno jamo. Začela se je uveljavljati kultura žarnih grobišč.
Na slovenskem prostoru se v času bronaste dobe kažejo opazne razlike med primorskim in celinskim prostorom. Medtem ko na Ljubljanskem barju še živijo koliščarji, pa na Krasu in obalnem pasu že zgradijo prve vasi na gričih in jih obdajo s kamnitimi nasipi. Sčasoma naselbine na gričih zgradijo tudi v osrednji in vzhodni Sloveniji.
Na Gorenjskem naselbin iz bronaste dobe ne poznamo tako dobro. Nekatere vasi so zgradili na gričih, druge na umaknjenih in težko dostopnih rečnih terasah. Posebnost bronaste dobe so številne zakladne najdbe bronastih predmetov. Na slovenskih tleh jih je bilo odkritih več kot štirideset. Med temi predmeti najdemo meče, srpe, sulične osti in posodje, nakita pa razen redkih izjem skorajda ni. Tudi zato sklepamo, da so zakladi in njihov zakop obredje moškega sveta. Najverjetneje so to bile zaobljubne daritve, čeprav ni nemogoče, da so bili predmeti z zakopom izročeni v varstvo duhovom umrlih prednikov, prebivalcem onstranstva, da bi imetje varovali za bodoče rodove. Ker pa so livarji v tem času popotovali iz kraja v kraj, gre pri nekaterih zakladnih najdbah gotovo tudi za metalurške in trgovske zakope blaga, ki kdove zakaj niso bili nikoli več odkopani. To še posebej velja, če so med predmeti kosi surovega brona in izdelki z livarskimi napakami, ki so služili kot surovina. Taki zakladi so bili odkriti npr. v Dragomlju, na Bledu, v Mengšu in na Jelenovem klancu v Kranju.
V čas med pozno bronasto in starejšo železno dobo sodi zakladna najdba z Jelenovega klanca v Kranju. Tu so leta 1998 izkopali 420 bronastih predmetov, težkih več kot 18 kilogramov. Ker so predmeti močno razlomljeni, bi to lahko pomenilo, da jih je livar začasno zakopal kot surovino, namenjeno taljenju in ponovni livarski predelavi. Iz nam neznanega razloga pa se nikoli več ni vrnil ponje. Ponuja pa se še druga, morda verjetnejša razlaga. Ker so bili predmeti zakopani v niši v skalnem spodmolu in ker so istočasno našli še redke keramične živalske figurice ter okostje novorojenčka v neposredni bližini, je možno, da ima zaklad obredni značaj oziroma je ostanek skrbno shranjenih kultnih, morda zaobljubnih daritev prebivalcev Kranja v času začetkov železne dobe.
Prav posebnega pomena pa so zakladi nakita in orožja v vodah rek, jezer in močvirij. Te najdbe razlagamo kot sled obrednih darovanj, odlaganj dragocenih predmetov na težko dostopnih, svetih krajih neznanim božanskim silam. Z Gorenjske je znanih več tovrstnih najdb. Ena zadnjih je iz leta 2006, ko so v bližini izliva Jezernica v Blejsko jezero pri Mlinem ob zaščitnih arheoloških raziskavah Blejskega jezera odkrili zelo dobro ohranjen meč iz bronaste dobe. Najbrž ne bomo nikoli izvedeli, zakaj je meč končal v jezeru. Iz njegove lege v mulju na jezerskem dnu, ki je ležal le dober lučaj od brega, sklepamo, da ni bil izgubljen slučajno. To domnevo potrjuje tudi najdba enako starega bronastega meča, ki je bil odkrit leta 1979 na istem mestu v jezeru in je danes shranjen v Narodnem muzeju Slovenije. Oba meča sta z začetka pozne bronaste dobe in sta brez poškodb na rezilu, kakršne nastanejo ob bojevanju. Sta morda zaobljubni dar za posebej pomembno zmago v boju? Ali pa dar neznanim božanskim silam, podobno kot še tudi danes vržemo v vodnjak droben novčič v upanju, da se nam izpolni tiha želja?
Besedilo povzeto po: Verena Vidrih Perko: Železna nit: sprehod skozi arheološko preteklost Gorenjske: vodnik in katalog stalne arheološke razstave Železna nit. V Kranju: Gorenjski muzej, 2011, str. 20–23.
