V tem času se je končevala prva faza izgradnje zasnove turistično-rekreacijskega središča ob bivšem Špičkovem tajhtu, ki so ga poimenovali najprej Škalsko jezero, pozneje pa Turistično jezero. Sobote in nedelje so popestrili redni plesni večeri, zato se je kmalu izrazila potreba po resneje organiziranih ansamblih plesne glasbe. Vrzel so sprva zapolnile različne zasedbe, sestavljene v okviru DPD Svoboda Velenje, ki jih je usmerjal Leopold Planko. Član teh skupin je bil tudi Zvone A. Grebenšek do odhoda na služenje vojaškega roka leta 1957; najprej kot bobnar, pozneje pa kot klarinetist in saksofonist:
«Neke sobote se mi je kot bobnarju v ansamblu Ivana Pirečnika zgodilo zanimivo naključje. Ivu Supovcu se namreč ni ljubilo nositi svojega saksofona domov v Šoštanj, pa me je prosil, naj ga odnesem k sebi. Žilica mi ni dala miru, poskusil sem zaigrati nanj in se takoj zagrel za ta inštrument. Ker mi je kapelnik Franc Taušič navrgel, da brez znanja klarineta ne bom obvladal saksofona in da sta oba inštrumenta steber plesno – zabavne glasbe, sem se kmalu po ustanovitvi mladinskega orkestra DPD Svoboda naučil igrati kar na oba inštrumenta hkrati in opustil bobne. Kmalu se je zgodil še en usodni dogodek … inštrumente za zabavni orkester DPD Svoboda smo kupovali na Tromostovju v Ljubljani; trgovec je igral pri nekem policijskem orkestru, pri katerem je nekaj časa igral tudi moj bratranec Franc Grebenšek, ki je pozneje postal kapelnik Rudarske godbe Velenje. Ta trgovec nam je leta 1956 organiziral angažma na pustni veselici v Mozirju, za katerega je imel pogodbo Slavko Avsenik, a je moral zaradi snemanja v Avstriji svoj nastop odpovedati. Po pogodbi naj bi zaigrali vsaj tri Avsenikove skladbe, priskrbel nam je tudi rokopis not. Harmoniko je igral Jože Šalej. Zaigrali smo pet Avsenikovih zgodnjih skladb, ljudje so jih prepoznali in zaradi velikega navdušenja smo jih tisto noč morali ponoviti kar trikrat.«[1] Mladinski orkester DPD Svoboda je preigraval skladbe, ki so jih predvajale domača in tuje radijske postaje, prvi koncert v Velenju pa je imel leta 1957; mdr. so igrali Granado, prepeval je Jože Oštir, ta nastop pa je bil nekaterim predstavnikom tedanje oblasti sporen zaradi izvajanja zahodnjaških šlagerjev. Orkester DPD Svoboda je imel tudi uspešno štiridnevno turnejo po Gornji Savinjski dolini; igral je v Mozirju, Lučah, Solčavi na Ljubnem in v Celju.
Mladinski orkester je dobil po selitvi v Kulturni dom svojo sobo, vendar so se okoliščine kmalu zaostrile. Družbene razmere v Velenju so se z izgradnjo Novega Velenja spremenile, razvoj novega mesta, ki naj bi bil vzor socialistične gradnje, pa je zahteval drugačno glasbo. Restavracija Jezero je iz Portoroža dobila profesionalni ansambel bratov Geze in Luke Baranja, ki je igral madžarsko in romsko glasbo. Mladinski orkester DPD se je razšel, ostal pa je kvintet Mavrica s pevcema Minko in Jožetom Oštirjem. Del instrumentalnega kvinteta je začel redno igrati v novem Hotelu Paka vse do prihoda orkestra bratov Racz Pal.
V začetnem obdobju se je zabavno – plesna kavarniška glasba razvijala v pojavnih oblikah različnih sestavov in glasbenih žanrov, odvisno od prireditev in priložnosti za sodelovanje na teh prireditvah. Največkrat jih je organizirala DPD Svoboda[2], v okviru svojih programov in dejavnosti, najpogosteje pod glasbenim mentorstvom Leopolda Planka in z izdatno organizacijsko pomočjo Zdenka Furlana, Riharda Beuermanna, Vinka Dermola in Franca Koruna. Za glasbeni pouk sta bili v nadzidku nove kleti ob zgradbi bivše rudarske šole namenjeni dve sobi; ena za posamični pouk novih godbenikov in članov mladinskega orkestra, druga za potrebe mladinskega orkestra oziroma za tečaj zabavne glasbe. V novi knjižnici in čitalnici so se odvijale glasbene produkcije bodočih glasbenikov. Tu je prvi javni nastop izvedel tudi Zvone A. Grebenšek na flavti ob klavirski spremljavi učenke Jane Čede[3]: »V teh okoliščinah sem spoznaval še neko drugo, zelo pomembno glasbeno dejavnost, tj. pisanje not. Tedaj še ni bilo niti fotokopirnih strojev, komponisti so napisali partituro, prepisovalci pa smo morali partituro razpisati po posameznih glasovih v toliko izvodih, kolikor je bilo posamičnih inštrumentov in godbenikov. Za razmnoževanje smo pisali na paus papir in fotokopirali v jamomerstvu premogovnika, kjer so imeli stroje za razmnoževanje. Pri tem delu sem se srečeval s številnimi komponisti in kapelniki in spoznaval zakonitosti glasbene teorije. Vznemirjala nas je tudi filmska glasba, velikokrat smo se zbrali in zaprosili kinooperaterja Branka Ograjenška, naj nas spusti v kino dvorano. Boljše filme – takrat je bil nadvse aktualen Ples na vodi, pa smo gledali oziroma bolj poslušali kar v kabini in si jih prevrteli vsakič znova, vse dokler se nismo naučili igrati filmske melodije. Prvo jazzovsko trobento nam je kupila Mladinska organizacija Premogovnika, njen tedanji predsednik Jože Aljaž je bil namreč eden od jazzovskih navdušencev. Iz tistega časa so tudi sodobni, takrat še bogokletni jazzovski pulti. Izdelali smo jih sami, v sobi za odrom nove kino dvorane, na pomoč pa nam je priskočil Berto Zavolovšek. Pulte smo videli v filmu, izdelali smo jih iz dekorativnega valovitega salonita, odpadki iz montaže novega kulturnega doma, ki je bil v gradnji. Okovje je po svoji predstavi izdelal Janko Špeh, ki je igral trobento.«[4]
Ker so potrebe po kakovostnejših glasbenikih plesno – zabavne glavne postale izrazitejše, sta bila leta 1958 na pobudo vodstva DPD Svoboda v Nižji glasbeni šoli Šoštanj, oddelek Velenje, organizirana glasbena sekcija in »glasbeni tečaj zabavne glas be«, ki so ga vodili Richard Beuermann, Leopold Planko in Marija Treven.
Pod okriljem DPD Svoboda Velenje se je oblikoval tudi kvintet Mavrica s pevko Jotko Mavec, vzklile pa so tudi še druge skupine za različne priložnosti. Novinar Jože Klančnik je Mavrico popeljal na zbor mladine v Vogošće pri Sarajevu, kjer so zaigrali skladbe Slavka Avsenika in nekaj Grebenškovih priredb po notnem zapisu Ljuba Rančigaja. Kvintet Mavrica je leta 1961 igral tudi na prvem Flosarskem balu na Ljubnem v Savinjski dolini in 8. julija 1961 na otvoritvi hotela Paka, kjer je igral kot hišni ansambel do Pipijevega prihoda.[5]
Kvintet bratov Racz[6] je bila prva profesionalna glasbena zasedba v Velenju z zelo širokim repertoarjem zabavne kavarniške, operetne in plesne glasbe. Poleg treh bratov Racz[7] sta v ansamblu igrala še njihov striček in glasbeni mentor, cimbalist Karoly Nakić – Ujko[8] in svak, violinist Džula Varga.
[1] Ustno pričevanje Zvoneta A. Grebenška, 27. 2. 2017.
[2] Delavsko prosvetno društvo, ustanovljeno novembra 1924.
[3] Starosta slovenskih televizijski napovedovalcev, moderatorka in prevajalka na Televiziji Slovenija.
[4] Ustno pričevanje Zvoneta Grebenška, 27. 2. 2017.
[5] Glasbenik Vladislav Racz Pal – Pipi je v Velenje prišel igrat leta 1962 z zasedbo Ansambel bratov Racz, svojo glasbeno pot pa je v Hotelu Paka zaključil leta 2008. Svoj glasbeni arhiv, ki vsebuje več kot 600 skladb, je predal Zvonetu A. Grebenšku.
[6] Bratje Racz so igrali posamezno v različnih krajih Jugoslavije že od svoje rane mladosti, ansambel pa so ustanovili leta 1956 na željo direktorja hotela Metropol v Piranu, Dušana Kovača. Takrat so tudi sklenili, da za zmeraj ostanejo v Sloveniji. Po dveh letih igranja v piranskem Metropolu so igrali še v kavarni Bežigrad –Majcen, leta 1962 pa so prišli v Hotel Paka Velenje, kjer so občinstvo tako zelo navdušili, da so dobili stalen angažma. (Naš čas, 7. junij 1974, št. 21, str. 7).
[7] Štefan Racz Pal – Eči: klarinet in saksofon, Ladislav Racz Pal – Pipi: klaviature, Oto Racz Pal: bobni.
[8] Mojster cimbal je igral na ta narodni panonski inštrument vse življenje, svoj dragoceni inštrument je sklenil podariti mestu Velenje. Bratje Racz so izpolnili njegovo zadnjo željo in jih po njegovi smrti predali v Knjižnico Velenje. (Naš čas, ibidem).
