Kuharjevi so stanovali v stari kmečki hiši pri Prežihu kot najemniki dobrih deset let, v letih od 1900 do 1911, Voranc torej od svojega osmega do osemnajstega leta. Tu se ga je po tedanji šegi prijelo ime te domačije: Prežihov Voranc (Lorenc, Lovrenc, Lovro). To ime je kasneje vzel za svoj pisateljski psevdonim.
Prva mu je vzburila pisateljsko domišljijo mati, ki je imela izjemen spomin, neverjeten smisel za kmečko tradicijo, znala pa je tudi čudovito pripovedovati. Od nje je Voranc podedoval ljubezen do vsega starosvetnega, smisel za ljudsko poezijo, šege ter običaje in za posamične usode okoliških ljudi. Od matere je prevzel tudi narečne osnove hotuljske okolice in kmečkega besedja materine mladosti.
Ponemčevalna – utrakvistična – dvojezična šola Vorancu ni bila ljuba, četudi je kot otrok narodnozavednega, a bolj konservativnega očeta Kuharja obiskoval dopolnilne ure slovenščine. Med učitelji je bil Vorancu najbolj pri srcu narodnozavedni učitelj Franc Aichholzer, ki mu je posojal knjige, pozitivno pa je nanj vplival tudi takratni hotuljski župnik Stingl, slovansko usmerjen in zelo izobražen Čeh.
Vorančevo najbolj pogosto in vedno dosegljivo branje so bile slovenske povesti iz Mohorjeve zbirke Slovenske večernice v očetovi knjižnici, koroški tednik Mir in družinski mesečnik Domači prijatelj, ki ga je mati prejemala iz Prage skupaj z Vydrovo žitno kavo. Mladi Voranc se torej ni mogel veliko šolati ob literarni teoriji, ampak so predvsem trde življenjske izkušnje kalile njegovo človeško moralno držo in pokončno politično naravnanost, ki jima je ostal zvest do konca.
Pri Prežihu je začel Voranc pisati; tu je dočakal objavo svoje prve črtice Petkov Cenc (psevdonim Ivan Wastl) v mesečniku Domači prijatelj (1909), ki ga je urejala Zofka Kvedrova. Pisateljica ga je v Listnici uredništva tudi spodbujala in mu svetovala. Bila je torej njegova prva in edina literarna mentorica, ki je takoj zaslutila njegov talent in ga začela pravilno usmerjati.
Prvo objavo nasploh pa je mladenič doživel že 17. aprila istega leta, ko mu je v Miru izšel podlistek oziroma kratka črtica V tujino (psevdonim Črt).
Oče je Vorancu zgodaj zaupal vsa pomembna dela v hlevu. Sam piše v noveli Jirs in Bavh:
»Z desetimi leti sem bil že za krmilca, kmalu sem bil za volarja, za kravarja, dokler niso sploh vsa hlevska dela prešla name. Hlev torej ni bil zame samo torišče truda in dela, temveč mi je postal tudi dom tihe, mladostne sreče, prepreden s tajinstvenimi sanjami in poln zlatih načrtov in skritih upov, ki so medleli skozi zatohlo soparo kipečega gnoja. V hlevu sem s seboj nemoteno prebavljal dogodke dneva, prisluškoval utripanju tihih in blestečih želj, ki so se kopale za odmevi hlevskega življenja, in delil veselje in žalost z živino s tako zaupljivostjo, kakršne še nikdar do nobenega prijatelja nisem imel. Živina je razumela vsako mojo slutnjo, vsako bol je sočutno vsrkala, na vsak moj vrisk odgovarjala …«
Kot prvorojenec je moral Voranc trdo delati na domu in služiti denar za preživljanje tudi s tesarjenjem. Zato je bil tudi njegov prvi »izlet« v svet jeseni leta 1910 povezan z željo po zaslužku. Domačim bi bil rad pomagal do lastne zemlje, pa so ga že v Trstu zalotili in sanj o obljubljeni deželi Ameriki je bilo konec. Brezposelnost ga je hitro prignala nazaj domov.
Prežihov svet morda ni najbolj rodoviten in ne najbolj lagoden, je pa najlepši hotuljski svet, blago nagnjen proti jugu in proti vasi, razgrnjen na soncu in zazrt proti Uršlji gori. Na Preškem Vrhu so se Vorančevi starši ustalili. Na tem gruntu z več kot tridesetimi hektarji zemlje že od leta 1888 ni bilo več kmečkih lastnikov. Na njem so gospodarili tuji gospodje, ki na tej zemlji niso živeli. Kar je bilo negozdnega, so dajali v najem, gozd pa so držali zase in iskali v njem svoj dobiček. Tedaj ko so Kuharji prišli k Prežihu, so bili lastniki italijanski lesni trgovci. Ob košatem hlevu z gumnom in parno je stal preprost, nizek kmečki dom, ki tak stoji še zdaj, gospodarsko poslopje pa so v zadnjih letih prenovili in preuredili.
Pri Prežihu sta se rodila Vorančeva brata IVAN KUHAR (30. 12. 1904–26. 6. 1944), razgledan kmet in pisec Hotuljske ovseti, in AVGUST KUHAR (23. 8. 1906–17. 10. 1964), strokovnjak za racionalizacijo in varstvo pri delu, širok ter zelo pismen kulturnik in dolgoletni urednik Koroškega fužinarja, razgledov ravenskih železarjev. Kuharji so bili znana in spoštovana družina. Čeprav so bili le najemniki na tem gruntu, je ime po zemlji in domačiji veljalo za starša in za štiri Prežihove fante. Oče Kuhar je bil kmet z dušo in srcem. Voranc je pogosto čul očetove vzdihe: »Ah, ko bi ta zemlja, ki jo obdelujem, bila moja, bi delal s čisto drugačnim veseljem …«
