Skrb za izobraževanje mladih je prisotna pri kakršni koli dejavnosti. Tega so se zavedali tudi alpinisti, ki so v začetnem obdobju mlade poučevali s podajanjem svojih izkušenj.
V petdesetih letih so se začeli pojavljati organizirani alpinistični tečaji in šole, ki vedno obsegajo različna predavanja (vreme v gorah, prehrana alpinista, prva pomoč, nevarnosti v gorah, izrazoslovje, zgodovina alpinizma …) ter plezanje v letnih in zimskih razmerah.
Prve tečaje so pomagali izvesti celjski alpinisti (Ciril Debeljak, Stane Veninšek …). Med prvimi najuspešnejšimi je bil »Plezalni tabor leta 1955«, kandidati so imeli deset dni predavanj, sledilo je plezanje v steni Laneža in Raduhe. Za zaključek so šli na Okrešelj in Kamniško sedlo. Ta tečaj je bil pomemben za nadaljnji razvoj alpinistične dejavnosti v Mežiški dolini.
V naslednjih letih se je pri AO Ravne izšolalo nekaj alpinističnih inštruktorjev, ki so potem samostojno vodili tabore in tečaje.
Mnogo mladih kandidatov je prihajalo iz »planinskega krožka«, ki ga je na Gimnaziji Ravne na Koroškem organiziral prof. Stanko Lodrant (od leta 1950 naprej). Ta je dijakom približal ljubezen do gor in iz njihovih vrst so se razvili uspešni alpinisti: Peter Ficko, Drago Zagorc, Marjan Lačen, Branko Verbole, Rok Kolar, Irena Komprej, Irena Krivograd, Janeta Kodrin in drugi.
Sedemdeseta leta 20. stoletja pa so bila zapolnjena z rednimi alpinističnimi tečaji in šolami, ki so jih pripravili vsi obstoječi klubi, saj so vsi imeli že izobražene alpinistične inštruktorje.
Pri AK Ravne je bil gonilna sila vzgoje mladih Engelbert Vravnik v letih 1972–1980, pri AO Črna pa Igor Radovič v obdobju 1980–2014. S svojim delom sta pripomogla h kakovostnemu razvoju alpinizma na Koroškem, saj se je iz njunih »učencev« razvilo mnogo vrhunskih alpinistov.
Vsi odseki so v dolini uredili »plezalne vrtce« s krajšimi stenami, namenjenimi za redne treninge. Plezališča so pri Votli peči, na Selah in pod Kalvarijo v Radljah ob Dravi ter Kot nad Prevaljami, Burjakove peči v Topli in Matvoz nad Črno na Koroškem. Prve izkušnje v gorskih stenah si alpinisti največkrat nabirajo v Šmohorici na Uršlji gori, v Lanežu in Raduhi.
Pot do naziva alpinist je dolga in zahtevna, kar je prav zaradi tveganja pri dejavnosti. Po končani alpinistični šoli kandidati opravijo interni izpit in postanejo mlajši pripravniki. Po letu dni pripravništva ponovno opravijo interni izpit, da postanejo starejši pripravniki. Po koncu tretjega leta pa lahko opravijo izpit za alpinista pred republiško izpitno komisijo.
Za inštruktorja alpinizma lahko opravlja kandidat izpit po triletnem alpinističnem stažu, nato pa mora za podaljšanje licence najmanj vsaka tri leta opraviti licenčni seminar.
Alpinistične šole in tečaje se redno organizirajo tudi danes. Vsi alpinistični klubi na Koroškem se zavedajo pomembnosti izobraževanja mladih. V zadnjih letih pa opažajo nov trend. Po alpinistično znanje prihajajo starejši posamezniki v želji po plezanju in nabiranju izkušenj od starejših alpinistov.
