“Rodil sem se leta 1936 v hrvaškem Zagorju v okolici Varaždina. V Litostroju sem se zaposlil kot tretja generacija vajencev Industrijsko kovinarske šole (IKŠ). V Ljubljano sem prišel leta 1950, ko sem bil star 13 let. V IKŠ so me pri vpisu spraševali, kaj bi se učil, katera smer bi me zanimala.
Gledal sem jih kot tele v nova vrata in jim rekel, naj oni povedo. Takrat so bili v IKŠ razpisani programi za modelne mizarje, šlosarje (ključavničarje), strugarje in livarje. Izkazalo pa se je, da so razen livarstva ostale smeri pravzaprav že zasedene, zato nisem imel izbire. Rekli so mi torej, da se bom učil za livarja. Takrat nisem vedel, kaj to pomeni. Profesor mi je na kratko razložil postopek vlivanja sive in jeklene litine in vpisal sem se na livarstvo.
V šoli je bil velik problem slovenščina. Zaradi neznanja jezika je bilo na začetku šolanja kar hudo, saj nisem razumel snovi. Sčasoma pa sem se privadil in mi je bilo v šoli čedalje lepše in boljše. Takrat je bil direktor Litostroja Pečar, njegova žena pa je bila učiteljica slovenščine v IKŠ. Pri učenju jezika mi je precej pomagala, pomagali pa so mi tudi vzgojitelji v internatu, v katerem sem stanoval.
Triletno šolanje sem uspešno dokončal z zaključnim izpitom v proizvodnji – izdelati sem moral formo za železno kolo – nato pa sem se zaposlil v livarni sive litine. Kot slušatelj IKŠ sem se namreč obvezal, da bom po zaključenem šolanju delal v Litostroju pet let. V tem času sem stanoval v Litostrojevem samskem domu na Djakovićevi, na katerega ohranjam lepe spomine. V domu smo imeli zjutraj fruštek (zajtrk), potem smo pa šli delat v hale, v livarno pa tako naprej. Zvečer pa smo se nagnetli okrog edinega televizorja v samskem domu in gledali program.
Med delom v livarni pa me je zaradi slabih pogojev dela zvilo. Med vlivanjem gusa (litega železa) smo bili delavci izpostavljeni hudi vročini, ker pa je bila dolga hala odprta na obeh straneh, je čeznjo vlekel tudi prepih. Pri devetnajstih letih sem bil od tega čisto zvit, da me je z injekcijami zravnal dr. Klar, zdravnik v Litostrojevi ambulanti, delo v livarni pa mi je bilo odsvetovano. Ker mi drugega ni preostalo, sem šel k vojakom.
Pri vojakih sem naredil šoferski izpit, potem sem bil pa napoten v generalštab v Beograd, kjer sem postal šofer generala četrte divizije. Bil je poročen s hčerko nekega majorja prvoborca in je imel z njo dva otroka. Pred Beogradom je služboval v Novem mestu, kjer je poveljeval novomeškemu okraju. S službenim vozilom sem generalovo družino prevažal tudi na izlete. Sicer sem kot vojak šofer dobil v kasarni suho hrano, vendar sem vedno jedel skupaj z družino na generalov račun. Z generalom sva bila res prijatelja in je cenil moje delo. Proti koncu služenja vojaškega roka mi je predlagal, da ostanem kot poklicni šofer, vendar sem odklonil, saj sem se želel vrniti domov. Kasneje sem ga znova srečal na Reki, kjer sem bil na službeni poti. Takrat je bil že upokojen.
V času služenja vojaškega roka sem bil enkrat na Maršalovem dvoru v Dedinju, ko je Tito priredil sprejem Naserju in nekim drugim politikom. Zgoraj so imeli banket, pa je Tito prišel tja dol, kjer smo šoferji čakali svoje generale. Rekel je: »Fantje imamo pijačo in prigrizke. Kar ne morete pojesti in popiti, odnesite s sabo, jutri vam bo prav prišlo!« Enkraten je bil!
Po vojaščini sem delo nadaljeval v Litostrojevi jeklolivarni, kjer sem vozil viličarja. Prevažal sem tudi sode z nafto iz enega konca Litostroja na drugega. V tem času sem se oženil in čeprav je bila tudi žena zaposlena v Litostroju, delala je v računovodstvu, nisva premogla dovolj denarja za nakup svojega stanovanja – teh je pa tako ali tako primanjkovalo.
Tako sem leta 1960 odšel na delo v Nemčijo. Najprej sem delal v Essnu v livarni, nato pa sem šel v steklarno, kjer smo proizvajali steklenice za pivo, Coca-Colo, Pepsicolo itd. Že čez dve leti sem se vrnil domov, ker se nama je rodil prvi sin.
Želel sem se vrniti v Litostroj, vendar me niso sprejeli, zato sem našel službo v IMP-ju. Če sem v Litostroju bil od začetka šolanja pa do menjave službe 10 let, sem v ljubljanskem IMP-ju delal dolgih 30 let. Kasneje je tudi žena zapustila Litostroj, nekaj časa je delala v Avtoobnovi, potem pa na Tehnični založbi Slovenije. Leta 1964 se je rodila hčerka, zato sva z ženo pričela iskati primerno stanovanje. S kreditom, ki sem ga vzel v Novi mariborski banki in denarjem, ki sem ga zaslužil v Nemčiji, sva kupila stanovanje v stanovanjskem bloku ob Celovški, v katero sva se vselila leta 1968.
To je bilo dvosobno stanovanje v drugem nadstropju, veliko 56 m2, ki naju je stalo osem milijonov starih dinarjev in pol. Edino kuhinja je bila že opremljena, ostali prostori pa so bili prazni. Postopoma sva kupovala pohištvo, spalnico, omare itd. Ker nama je kmalu začelo primanjkovati denarja, sem se odločil, da grem spet v Nemčijo, tokrat v DDR. Plača je bila zelo dobra, znašala je trikratnik moje plače v Jugoslaviji.
Po dveh letih sem se znova vrnil domov in sem lahko v banki do konca odplačal preostali znesek kredita, ki je takrat znašal le še milijon in pol dinarjev.
Moja tretja pot v Nemčijo z IMP-jem me je vodila na gradbišče prašičje farme Schweinemast- und Zuchtanlage Lichterfelde v kraju Lichterfelde, ki leži kakih 50 km severovzhodno od Berlina. Ko sem prispel tja, je bilo bodoče gradbišče še poraščeno z borovim gozdom. Drevesa smo posekali in po enem letu in pol je bila farma postavljena. Sestavljalo jo je 46 hlevov, ki so bili povsem avtomatizirani. Spominjam se, da smo tja z Brnika peljali z letalom 2000 prašičev iz Ihana za razplod. [Na spletni strani Die Wirtschaftsgeschichte von Eberswalde 1945 bis 1990 je zapisano: »Plemensko populacijo so še povečali z letalskim prevozom 9000 prašičev iz kmetijskega kombinata “Emona” v Ljubljani februarja 1970.«] Farma je zagotavljala meso za bližnjo tovarno mesnih izdelkov Schlacht- und Verarbeitungskombinat Eberswalde. Ta kombinat za vzrejo prašičev so kasneje, po združitvi obeh Nemčij, likvidirali.
V IMP-ju sem bil šofer, skupaj nas je v tem podjetju delalo osem šoferjev. Jaz sem bil dodeljen električarjem, s katerimi sem iz Ljubljane vozil v Berlin, kjer je IMP delal na stanovanjskih objektih. Upravljal sem Mercedesov šestnajsttonski tovornjak, ki je premogel 320 konjskih moči in je lahko prevažal desettonski tovor. Na Autobahnu je bila leva špura moja, čeprav bi moral s tovornjakom voziti po desni. No, potem pa so me enkrat policaji dobili in sem moral plačati kazen, kar me je spametovalo in sem odtlej peljal po predpisih.
Kasneje sem delal tudi v Iraku, kjer je ljubljanski IMP v puščavi blizu Bagdada gradil vojaški aerodrom. Tudi tukaj je bil zaslužek zelo dober, razmerje z našo plačo je bilo podobno kot v Nemčiji, 1:3. V tem času je bil drugi otrok na poti, hčerka, in je ostala žena sama doma. Ko je rodila, sem prišel na dopust domov.
…
V Litostrojevi livarni sem delal kot formar, z livarskim peskom sem oblikoval forme, tj. kalupe za ulitke. Forme so bile sestavljene iz več prilegajočih se delov. Koliko časa smo potrebovali za oblikovanje forme je bilo odvisno od kosa, ki smo ga ulivali. Če je bil to večji model, smo delali formo tudi od par dni do celega tedna. Forma je šla nato v sušilnico, kjer se je nekaj časa sušila. Sledilo je sestavljanje forme in priprava za ulivanje. Najprej smo morali pripraviti livarsko jamo, nato smo v njej v posebnih okvirjih sestavili formo, v katero smo morali vstaviti jedro.
Vse skupaj smo morali tudi primerno obtežiti, da ne bi pritisk vročega železa formo dvignil. Na koncu smo morali z livarskim loncem vliti v kanale za dotok (napajalnike) staljeno železo. Istočasno se je vlivalo litina na dveh koncih. Včasih se je zgodilo, da je vroča litina prebila odprtine za odvod zraka in je steklo pet ton gusa v zemljo! V enem tednu smo morali narediti že druge forme z drugače speljanimi odzračevalnimi kanali. V livarni sive litine smo imeli dve mostni dvigali lastne izdelave, s katerimi smo vlivali litino. V manjši livarni barvnih litin, tj. bronolivarni, ki je bila prizidana k livarni sive litine, je delovalo manjše mostno dvigalo, ki smo ga upravljali sami.
Ko se je odlitek ohladil ga je bilo treba izkopati iz jame. Obdan je bil z žičniki in izrastki napajalnikov. Vse to so v čistilnici odbili s pnevmatskimi dleti, odlitek speskali in preverili poroznost in ustreznost. Šele nato je lahko šel v obdelovalnico na karuzel, veliko stružnico z vrtečim podstavkom. Tako smo ulivali dele za kaplanove turbine, lopute za hidroelektrarne, grede za ladje itd.
Delo v livarni je bilo zelo naporno. Med ulivanjem se je dogajalo, da so z zrakom skozi odzračevalni kanal bušnile v zrak žareče kroglice železa. Zaradi tega smo nosili ohlapne obleke in cokle – če si dobil tako kroglico za vrat, da se je čim prej skotalila po celem telesu pa skozi hlačnico ven. Opekline po telesu so bile precej pogoste, to je bil res težek poklic. Pozimi te je zeblo, ker si v jami delal; med dvema loncema tekočega gusa si bil ves vroč, preostali prostor pa je bil mrzel in prepišen. Hvala bogu, da sem šel kmalu ven iz livarne.
Malico smo delavci večinoma prinašali s seboj od doma – solato v kozarcu, stročji fižol, paradižnik, malo salame in kruh. Ob dveh pa smo kosili v litostrojski menzi.
…
V IKŠ sem se vključil v šolsko pihalno godbo, kjer sem igral tenor bas. Najprej mi ni bilo jasno, kaj to je za en inštrument, kasneje pa sem spoznal, da je to najlepši inštrument v pihalnem orkestru! V Litostrojski muziki sem igral 15 let. Ko sem z IMP-jem odšel na delo v Nemčijo nisem več mogel hoditi na vaje, zato sem vrnil uniformo in inštrument.
Z orkestrom smo igrali vsako leto v Piranu na zaključku sezone, nastopali pa smo tudi v Avstriji. Cel pihalni orkester se je tja peljal z Litostrojevim avtobusom znamke Škoda. Naš šofer je težko sukal veliki volan, saj takrat še ni bilo hidravlike, zato je imel pri sebi pomočnika, ki mu je pomagal pri obračanju. Bilo je neverjetno. V Litostroju smo imeli tudi star predvojni Škodin tovornjak, na katerega smo lahko natovorili cel vagon premoga …
Z orkestrom smo nastopali tudi v Trstu v času, ko je bilo območje razdeljeno na cono A in cono B. Stanovali smo v dijaškem domu in tri dni jedli samo špagete. Koncert smo imeli zvečer. Enkrat se ga je igralec bobna napil in je zamudil na koncert. Smo ga šli iskat v internat, kjer je v kopalni halji v kopalnici pil iz steklenice vina. Ko je prišel na oder, je med igranjem padel z njega! K sreči smo imeli dva bobnarja. Naš pihalni orkester je nastopal tudi na partizanskih proslavah v Kočevju, pa v Novem mestu in drugje. Na teh dogodkih so nas nagradili s kranjsko klobaso. V orkestru smo premogli fejst baritonista Janeza. Na nekem nastopu je moral opraviti malo potrebo, pa jo je šel opravljat na gnoj, vendar je stopil v gnojnico…. Dogodivščine pa take … Igrali smo seveda tudi ob obisku maršala Tita. Množica je vpila »Živijo Tito!«, mi smo pa svirali.
S pihalnim orkestrom smo nastopali tudi na otvoritvi Litostrojeve koče na Soriški planini. Prvi del programa s pleh muzko je potekal v Litostroju, nato pa smo se odpeljali h koči, kjer je bila slovesnost. Tam sem s pihalnim orkestrom spet nastopal. Koča je bila plod našega prostovoljnega dela – delali smo udarniško. V Litostroju so nas naložili na Mercedesov tovornjak, pa smo se odpeljali na Sorico, kjer smo zidali vse na roko, brez strojev!
…
Športne aktivnosti v Litostroju so v mojem času potekale v okviru ekonomskih enot. Spominjam se rokometa in nogometa, jaz sem špilal fuzbal za livarno. Igrali smo s strojnimi ključavničarji, strugarji in model tišlarji se pravi modelnimi mizarji. Moči smo združili mizarji in livarji in posebej strugarji in ključavničarji ter smo nato igrali na igrišču, ki je bilo zadaj za IKŠ in internatom.”
Dom starejših občanov Šiška, 21. junij 2024
Pogovarjala sta se: Tomaž Miško in Nina Sovič
Transkripcija pogovora: Nina Sovič
Priprava besedila: Tomaž Miško
