Brežiški radijski postaji je ob njeni ustanovitvi vso opremo podaril Radio Ljubljana. Studio Radia Brežice je bil na začetku med najsodobneje opremljenimi v Sloveniji, toda po petnajstih letih neustavljivega tehničnega razvoja je v tem oziru pristal na repu. Konec 70. let je zastarela studijska oprema, ki se je za povrh vse pogosteje kvarila, ovirala uresničitev načrtov o vsebinski posodobitvi radijskega programa. »Mešalna miza, študijski gramofoni in reporterski magnetofoni so dotrajani, zato pa trpi tudi tehnična izvedba programa. Ob največjem trudu smo dosegli največ, kar je bilo mogoče. Delamo pa v nemogočih pogojih, snemalnica in pisarna sta v istem prostoru, posebej zanimive oddaje ›v živo‹ ne moremo pripraviti, onemogočeno nam je neposredno javljanje s terena in še bi lahko naštevali. Ob vlaganjih v nov oddajnik bomo morali zato zagotoviti tudi sredstva za studijske naprave, sicer močnejše oddajniške zmogljivosti ne bodo zagotavljale kvalitetne izvedbe programa, s tem pa bodo neizkoriščeni tudi napori programskih delavcev,« je leta 1978 glavni in odgovorni urednik Radia Brežice Franci Hedl zaupal dopisniku Dela in bivšemu radijskemu sodelavcu Vladu Podgoršku.
V dveh desetletjih odkar se je Radio Brežice prvič oglasil v etru, je prvotno opremo radijskega studia dopolnil zgolj nakup dveh gramofonov. Preživeta je bila tudi ureditev studia. Tako je napovedovalcu za zaščito pred zunanjimi zvoki služila preko ogrodja vržena zavesa. Želje po ustreznejšem delovnem okolju ter bolj dovršeni in uporabni tehnični opremi so dolgo ostajale neizpolnjene. Okvare na tehniki so uspeli sproti odpravljati, dokler ni spomladi 1983 dokončno odpovedala. Brežiški radio bi umolknil za več mesecev, če mu ne bi s posojo mešalne mize na pomoč priskočila osrednja slovenska radijska hiša. Še prej je izreden posluh za njihove težave pokazal Radio Sevnica, ki je brez oklevanja odstopil svoj studio za montažo oddaj. Z zasilno rešitvijo so se izognili prisilnemu dolgotrajnemu molku in za dvajseti jubilej se je brežiška radijska postaja 28. oktobra 1983 ponovno oglasila iz domačega studia, ki je bil pred tem deležen temeljite prenove. Jožica Teppey je bralcem Dolenjskega lista tedaj pojasnila: »Med tem so prostore akustično popolnoma prenovili in zamenjali dve tretjini neuporabne tehnike z novo aparaturo. To jih bo veljalo okoli 3,4 milijona dinarjev, stroške pa si bosta po zdaj že uveljavljenem običaju delili krška in brežiška občina, kjer živi večina poslušalcev.«
Leta 1983 se je brežiška radijska postaja oglašala že šest dni v tednu. S posodobitvijo studijske opreme se je odprla možnost za ukinitev premora, ki so ga imeli en dan v tednu za vzdrževanje aparatur. Člani kolektiva so za prenovo radijskega studia žrtvovali veliko delovnih ur in s tem veliko prihranili. Požrtvovalno so jim pomagali zunanji sodelavci, razumevanje za njihove prošnje pa so pokazali tudi delovni kolektivi iz krške in brežiške občine. Oktobrska nagrada, ki so jo lokalni radijski postaji za velik prispevek pri razvijanju informativne dejavnosti v občini in Posavju podelili na slavnostni seji brežiške občinske skupščine 28. oktobra 1983, je predstavljala priznanje vsem, ki so kdaj delali na radiu, tedanjemu kolektivu radijcev pa spodbudo za naprej.
Po zaslugi posodobljene studijske tehnike in prostorov je brežiški radio ostal priljubljen vsakdanji spremljevalec svojih poslušalcev. Ti so bili zadovoljni zlasti s kontaktnimi oddajami, pri kateri so bili v studiu gostje, poslušalci oziroma gledalci pa so imeli možnost telefonskega sodelovanja v radijskem programu. Znamenje, da se Radio Brežice prilagaja spremenjenim pričakovanjem poslušalcev, je bila uvedba poletne programske sheme. Ta je prinašala »veliko glasbe in malo govoričenja«.
Odpoved studijske tehnike je prekinila serijo oddaj, posvečeno manj znanim krajem v brežiški in krški občini, s katero so na Radiu Brežice začeli leta 1982. Poslušalcem brežiškega radia je bil plastično in neposredno predstavljen utrip vasi in zaselkov v obeh občinah. Oddaje so snemali po kmečkih hišah, kjer so gostitelji pripovedovali o življenju, običajih in vsakdanjih težavah, svojo pripoved pa prekinjali s petjem in igranjem na harmoniko. Inovativno zasnovane in smelo izvedene oddaje sodijo med najboljše izdelke brežiških radijcev. Vrsto let pozneje jih je obudila Irena Majce in jim obenem dala prepoznaven avtorski pečat. V oddajah »Za domačo mizo« je predstavljala ljudi in življenje v odročnih krajih Posavja, ki so bili prvikrat deležni – resda kratkotrajne – medijske slave.
