Po končani prvi svetovni vojni je nastala država Srbov, Hrvatov in Slovencev. Avstro-Ogrska je razpadla, ostale pa so težnje nemških Avstrijcev po slovenski zemlji. Obmejno območje nad predelom Ljubnega so nenehno ropali avstrijski vojaki, ki so imeli postojanko v Črni. Z željo po preprečitvi nadaljnjega prodiranja avstrijskih čet do prihoda regularne jugoslovanske vojske so v Celju tedaj zavedni mladi dijaki in izobraženci sklenili ustanoviti prostovoljno enoto borcev, ki naj bi zasedla Ljubno. Ta enota naj bi se imenovala Celjska legija.
Enota je bila ustanovljena 9. maja 1919, od začetka pa je štela nekaj nad 50 mož. Poveljeval ji je podporočnik Maks Detiček iz znane celjske rodbine Detičkovih. Kakšnih 26 mož prostovoljcev je 11. maja prispelo na Ljubno. Celjski legiji so se pridružili še domačini iz Zgornje Savinjske doline, ki so se pravkar vrnili s front, tako, da je enota štela skupaj 89 vojakov. K temu bi lahko prišteli še tri civilne voznike. Legija je spadala pod Koroško obmejno poveljstvo v Šoštanju in ni bila v sestavi tedanje jugoslovanske vojske.
Na poveljstvo legije na Ljubnem so prihajali kmetje prosit za pomoč in obrambo hribovskih kmetij, ki so bile izropane zaradi nenehnih zaplemb prehrambenih izdelkov s strani tolp nemških prostovoljcev. Kmetje so bili obupani, saj mlada država ni mogla poskrbeti za njihovo varnost in predvsem varnost njihovih življenj. Poveljstvo legije je v zaščito hribovskih kmetij postavilo na tri strateške položaje patrulje po 16 mož in tako preprečilo nadaljnje zastraševanje in ropanje po nemški soldateski. Ugotovili so, da imajo nemške enote večjo postojanko v Črni (okoli 200 mož). To postojanko je pozneje Celjska legija napadla in pregnala avstrijske vojake, ki se potem niso več vrnili v Črno.
Ko so enote jugoslovanske vojske pričele z vsesplošnim napadom za osvoboditev slovenske Koroške, je krenila tudi Celjska legija in potem končala svoje poslanstvo ob Vrbskem jezeru. Zavezniške sile so namreč zapovedale popoln umik jugoslovanskih čet iz Koroške.
