Marjan Šorli se je leta 1945 predano posvetil povojni prenovi države. Družbeni kontekst tega časa odlično oriše Nataša Koselj, ko v Kranjskem zborniku piše o Šorliju: »Leto 1945 pomeni za Slovenijo (takrat del nove Jugoslavije) popoln družbenopolitični in gospodarski preobrat, ki ga v prvem obdobju označujeta gradnja socializma in filozofsko ozadje dialektičnega materializma.
V splošnem je bil za to obdobje značilen izrazit družbeno-konstruktivni naboj. Vera v ‘boljši jutri’ je imela v tem času resnično moč religije. Slogani, kot so ‘gradnja socializma’ in podobno nas celo navajajo na misel, da se je država skozi arhitekturo vzpostavljala, gotovo pa je arhitektura postala eden najnaprednejših nosilcev kulturnega udejstvovanja pri nas. Arhitektom je uspelo ohraniti zavidljivo stopnjo avtonomnosti in hkrati slediti splošnim družbenim ciljem, ki so bili tipično socialistični.« (Koselj, Nataša: Arhitekt Marjan Šorli, njegova dela in njegov čas, Kranjski zbornik, 2005, str. 393–404)
Slovenski arhitekti so se po vojni zgledovali po Le Corbusierovi urbanistični doktrini in funkcionalizmu, ki ga je zagovarjal CIAM (Congrès Internationaux d’Architecture Moderne – Mednarodni kongres moderne arhitekture, ustanovljen leta 1928). Marjan Šorli pa je svojo zavezanost modernizmu izkazoval z izostrenim občutkom za »genius loci« – kulturno-zgodovinsko identiteto krajev, v katere je umeščal svoje projekte.
Opus Marjana Šorlija je dediščina arhitekta širokih razgledov. Na področju arhitekture je njegova paleta izjemno raznovrstna: od enodružinskih hiš do velikih javnih objektov – vrtcev, restavracij in večstanovanjskih kompleksov. Poleg tega se je odgovorno ukvarjal z urbanizmom, s projektiranjem in z obnovami. V letih po vojni je zasnoval celo vrsto spomenikov narodnoosvobodilnemu boju.
