Februarja je polno dvorano Slovanske knjižnice obiskal eden najvidnejših slovenskih literatov – pisatelj, prevajalec in urednik Aleš Berger. Skupaj z avtoricama podkasta Strašno hudi, Klaro Škrinjar in Majo Čakarić, smo se podali po poteh njegovega otroštva in mladosti, v Ljubljano, kot jo je doživljal v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja.
Berger, prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, nas je zanimivo in duhovito popeljal med ulice, kjer je odraščal – od Orlove ulice, mimo Rakovnika do Prul – in razgrnil spomine, ki so oblikovali njegovo življenjsko pot.
“S spomini je hudo,” je povedal. “Marsikatera stvar, ki jo ima človek za spomin, morda ni spomin. Ampak je to slišal od koga. Ali pa si videl kakšno staro fotografijo, na kateri si, in že misliš, da se ti spomniš, kako si bil tam … te stvari so precej prepletene, so v meglici …”
Med drugim smo lahko prisluhnili tudi njegovemu otroškemu spominu na vožnjo s tramvajem: “Največji dobitek je bil, če si ti na tramvaju dobil mesto tramvajerja na drugem koncu tramvaja. Tramvaj namreč ni obračal, ampak je šel voznik samo na drug sedež … in potem si ti tam sedel in si bil frajer, čeprav si vozil s hrbtom v smeri vožnje. Čista terna ali bingo je pa bil, če je voznik pustil notri nek zatič ali žebljič, medeninast, s katerim si lahko cingljal. Po navadi ga je vzel v žep, da ne bi kdo ravno to delal, včasih pa ga je pa pozabil. Ne vem, če se mi je to zgodilo enkrat, dvakrat v življenju, ampak vem, da je bila to velika sreča.”
Na vprašanje, kaj bi si zaželel, če bi se za trenutek spet znašel v hiši svojega otroštva na Orlovi ulici, pa je spontano, ne da bi kaj premišljeval, odgovoril: “Zaroštan močnik … ampak, najbrž, kdorkoli bi mi ga zdaj skuhal, bi rekel, to ni tisto,” je dodal. Jed je povezal s spominom na njihovo kuhinjo, ki je bila simbol oziroma epicenter njegove družine: “Kuhinja z eno lučjo, ki brli, kuhinja, v kateri se v šporgetu drva smodijo, da je tak vonj. Kuhinja, v kateri je zvečer velikokrat prižgana petrolejka, ker ni elektrike. Kuhinja, ki je epicenter tiste družine in tistega sveta, v kateri so vsi, dokler ne gredo spat.”
Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete TUKAJ.
Aleš Berger (rojen leta 1946) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoščine ter se pozneje uveljavil kot ena ključnih osebnosti slovenske literature. Svojo kariero je začel kot novinar na ljubljanskem radiu, nato pa je pri založbi Mladinska knjiga urejal prevodno književnost. Kot literarni kritik je spremljal sodobne trende, med drugim avantgardno poezijo. Njegov bogat opus vključuje gledališko kritiko, eseje, poezijo, romane in drame. Berger je s svojimi prevodi iz francoščine in španščine slovenskim bralcem približal mnoga dela iz svetovne književnosti. Leta 2017 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Njegovo biografijo si lahko ogledate tudi na portalu Obrazi slovenskih pokrajin.
V začetku leta 2025 pa si je bilo mogoče v 2. nadstropju Slovanske knjižnice ogledati tudi razstavo o njegovem življenju in delu.
