Pred 110 leti, 19. oktobra 1915, se je v Dornberku rodil duhovnik in družbeno-kulturni delavec msgr. Jožef Žorž. Naj mi bo dovoljeno dodati osebno noto, da je leta 1972 kot štandreški župnik poročil moja starša Borisa (Štandrež, 1946) in Vilmo roj. Cotič (Jeremitišče, 1945), leta 1974 pa me krstil, kot je razvidno s slike, ki jo tukaj objavljam; poleg mojih staršev sta prisotna tudi moja krstna botra: strica Ivan (Nini) Tabaj (Gorica, 1936 – Trst, 2012) in Albin Cotič (Gorica, 1952 – 2016). Oče Jožefa Žorža se je prav tako imenoval Jožef (Dornberk, 1878 – 1918), kmet in vinogradnik, mati pa Antonija rojena Rijavec (Dornberk, 1887 – 1931). Krstil ga je takratni dornberški župnik Frančišek Lavrenčič (Salež, 1878 – Dornberk, 1919). Starša sta mu mlada umrla: oče je leta 1918 padel v vojni (vir: Katoliški glas z dne 6. junija 1963, vzrok smrti, ki sem ga našel v mrliški knjigi, je bila španska gripa s tifusom). Mati mu je umrla leta 1931, ko je Jožef imel 16 let (v Katoliškem glasu z dne 9. junija 1988 piše, da je takrat bil star 14 let, a očitno gre za napako, saj podatek se ne ujema s tem, kar sem našel v mrliški knjigi in je pravzaprav tudi napisano na grobu). Študiral je kljub težkim gospodarskim razmeram družine. Katoliški glas z dne 6. junija 1963 je v članku ob njegovi srebrni maši napisal: “Sam je pripovedoval, kako je med počitnicami hodil okrog goriških krčmarjev in jim nosil pokušat vino iz domače kleti, a nemalokrat ni našel kupca. Tako je bilo pred 30 in 40 leti pri nas”. Po osnovni šoli v Dornberku je komaj enajstleten opravil pripravnico v Alojzijevišču. Gimnazijo je obiskoval v malem semenišču v Gorici, skupaj z mnogimi znanimi dijaki, na primer z Ladom Piščancem (duhovnik in pesnik – Trst, 1914 – Cerkno, 1944), msgr. Rudolfom Klincem (duhovnik, nadškofijski kancler in zgodovinar – Vipolže, 1912 – Gorica, 1977), vipavskim dekanom Brunoslavom (Slavkom) Podobnikom (duhovnik, katehet in zborovodja – Trst, 1911 – Ljubljana, 1971) in drugimi.
V Gorici je obiskoval tudi bogoslovje. Posvečen je bil 11. junija 1938. Katoliški glas je 9. junija 1988 ob njegovem zlatomašništvu napisal: “Po končani gimnaziji je stopil v goriško bogoslovje in bil posvečen v mašnika v goriški stolnici dne 11. junija 1938. Slovesno novo mašo je pa imel skoro mesec kasneje v domači župniji. »Prvo mašo, prav na tiho — pravi — sem imel v lurški votlini v malem semenišču. Saj niso smeli vedeti, da že mašujem.«” Bil je kaplan v Komnu, kjer je vodil cerkveni pevski zbor. Tam so ljudje takoj spoznali vrline, ki so ga posebno odlikovale, je pisal Katoliški glas: “Prijazen, preprost, vedno vesel in dober pevec. Kako bi ne bil, saj je iz Dornberka!” Leta 1941 je postal župnijski upravitelj, kasneje istega leta pa župnik v Mirniku (župnik Anton Češornja (Breginj, 1897 – Drežnica, 1959) je moral odstopiti zaradi sporov s fašistično oblastjo), kjer se je boril proti raznarodovalni politiki okupatorjev. Veliko je pomagal ljudem med drugo svetovno vojno, po vojni pa si prizadeval za ohranitev slovenskega bogoslužja in petja ter slovenske šole v tistem kraju. Obnovil je v vojni poškodovani cerkvi v Mirniku in Skriljevem. Pisal je Katoliški glas 6. junija 1963: “Na novem mestu v Mirniku je g. Žorž preživel leta vojne in komunistične revolucije. Bil je na zelo izpostavljeni točki, saj so v okolici Mirnika ponoči gospodarili partizani, podnevi pa Nemci. /…/ Tu je imel težko stališče tudi zato, ker je Mirnik narodno mešana župnija. Mirnik sam je bil že takrat močno poitalijančen, slovenske pa so bile vasi okrog, zlasti Golo brdo. /…/ Ko so po razmejitvi leta 1947 prišle nekatere mirniške vasi pod Jugoslavijo, je postalo v Mirniku še težje, posebno za obstoj slovenske šole. G. Žorž je bil mož na mestu in je dal vsakemu svoje, kakor uči Cerkev /…/”.
V Mirniku so župnika Jožefa Žorža ljudje imeli zelo radi, in ko je bil premeščen, ga je dolga vrsta mož in fantov na motorjih spremljala iz Mirnika v Gorico, zvonovi so pa žalostno prepevali. Leta 1952 je postal župnik v Mavhnjah in Sesljanu, kjer je nadomestil Mirka Fileja. Tudi tam je obnovil cerkvi. Leta 1960 je postal župnik in dekan v Štandrežu, v največji slovenski župniji v goriški nadškofiji. Tako je o njegovem prihodu v Štandrež poročal Katoliški glas z dne 22. septembra 1960: “Prejšnji dan, v soboto, je zjutraj pri maši vzel slovo dosedanji župni upravitelj č. g. Hilarij Cotič (rojen v Rupi leta 1926, op. p.). V Štandrežu je bil najprej kot kaplan, nato se je po nekaj letni službi v Števerjanu vrnil v Štandrež kot župni upravitelj. Lepo je skrbel za štandreške otroke in tudi v cerkvi je mislil marsikaj prenoviti, a mu nepremagljive ovire niso pustile izvesti lepih načrtov. Sedaj je cerkvena oblast drugače odločila; odšel je v Mavhinje na mesto svojega prednika g. Žorža. Štandrežci so mu za vse, kar je dobrega storil med njimi, iz srca hvaležni. Novega župnika so slovesno sprejeli pri sv. maši ob 10. uri. Že zjutraj je pri prvi maši govoril o delu in skrbi župnika v župniji škofijski kancler msgr. Klinec. Pel je zbor deklic, ki že več let vsako nedeljo lepo prepevajo pod vodstvom gdč. Chiabaieve (zborovodkinja in glasbenica Elvira Chiabai, rojena v Gorici leta 1932, op. p.) . — Ob 10. uri se je kljub slabemu vremenu razvil sprevod belooblečenih deklic in številnih drugih vernikov v župno cerkev. Novega župnika je spremljal msgr. Klinec. Na cerkvenih vratih so novega župnika g. Žorža pozdravile štiri deklice v imenu vse župnije. Nato mu je škofijski delegat msgr. Klinec izročil ključe in križ, simbol njegove službe. Sledila je peta sv. maša, pri kateri sta asistirala g. VI. Komac iz Sovodenj (Vladimir Komac – Bovec, 1904 – Gradež, 1972, op. p.) in g. St. Premrl iz Štmavra (Stanislav Premrl – Vipava, 1915 – Gorica, 1992, op. p.)”. V tej priložnosti je pel domači zbor pod vodstvom organista Maksa Debenjaka. Med mašo je novi župnik prisrčno pozdravil nove farane in se jim zahvalil za lep sprejem in za lepo okrašeno cerkev, ampak tudi za številno udeležbo pri sv. maši, kar priča, da domačini imajo radi svoje župnike.
Na Žorževo pobudo je bila obnovljena tudi štandreška cerkev s poslikavami slavnega slikarja, grafika in kiparja Toneta Kralja (Zagorica, Dobrepolje, 1900 – Ljubljana, 1975), je poskrbel za centralno kurjavo, prenovil električno napeljavo, vpeljal avtomatično zvonjenje na električni pogon (vir: Katoliški glas z dne 20. junija 1963). Starodavna štandreška cerkev, ki je že od srednjega veka stala na tem mestu in bila večkrat obnovljena – zadnjič po strahovitem bombardiranju v prvi svetovni vojni – je ravno z župnikom Jožefom Žoržem postala biser, kot ga še zdaj poznamo. “Povabil je slikarja Toneta Kralja. Ta je čudovito in umetniško preslikal našo župnijsko cerkev. Štandrežci lahko trdimo, da je naša cerkev najlepša v deželi”, je pisal Katoliški glas 28. oktobra 1965. Dve leti prej, 20. junija 1963 je isti časopis poročal o srebrni maši Jožefa Žorža s temi besedami: “Preteklo nedeljo, 16. junija je župnik in dekan Jože Žorž obhajal srebrno mašo. Za to priložnost so se župljani zelo potrudili, da so vse lepo pripravili. Pred cerkvijo je visok slavolok z napisom naznanjal, kakšno slavje obhajajo Štandrežci; v cerkvi je drug sličen napis pozdravljal srebrnomašnika”.
Tako se nadaljuje članek z dne 20. junija 1963 o srebrni maši Jožefa Žorža, v katerem je opisana obnova cerkev s poslikavami Toneta Kralja: “Cerkev ni bila tako okinčana kot sicer, ker jo ravno sedaj preslikavajo. Prišel je namreč slikar Tone Kralj in začel z delom pri obnovi cerkvene notranjščine. Zato že stojijo odri nad glavnim oltarjem in v prezbiteriju. Toda vse to ni motilo nedeljske slovesnosti, temveč ji je nekako dajalo svojevrsten pečat, saj so ravno odri v cerkvi znamenje velikega zanimanja, ki ga ima slavljenec za lepoto božje hiše. Slavnostno mašo je daroval g. jubilant v spremstvu sošolca msgr. dr. Klinca kot arhidiakona, ter sosedov g. Špacapana (župnik v Podgori Bernard Špacapan – Miren, 1911 – Gorica, 1978) in Manzinija (župnik na Rojcah Luciano Manzin – Labin, 1911 – 1969), ki sta bila za diakona in subdiakona. Slavljencu je pridigal msgr. Klinec; na koru je dovršeno pel domači pevski zbor pod vodstvom Maksa Debenjaka (organist in pevovodja – Kozana, 1909 – Gorica, 1985 – op. p.)”.
V Štandrežu je Jožef Žorž dal zgraditi oz. popraviti tudi župnišče, prosvetni dom in športno igrišče. Poročal je že omenjeni Katoliški glas ob petdesetletnici rojstva Jožefa Žorža: “Resničen spomenik pa si je gospod Žorž Jože podaril z gradnjo »Župnijskega doma sv. Andreja«. Otvoritev smo imeli letos meseca julija. /…/ Obširna dvorana z lepim odrom in igralne sobe so v veselje našim skavtom in dekletom. Gospodu jubilantu iz srca kličemo vsi Štandrežci: Bog Vas živi med nami še na mnoga leta!” (leta 2015, ob 50-letnici župnijskega doma, ki je bil kasneje poimenovan po duhovniku, kulturnem delavcu in politiku Antonu Gregorčiču (Vrsno, 1852 – Gorica, 1925), je bila postavljena na pročelje stavbe plošča v zahvalo ustanovitelju msgr. Žoržu). Leta 1965 je postal »monsinjor«, leta 1970 pa častni kanonik goriškega stolnega kapitlja. Bil je duhovni asistent domačih skavtov (ustanovil je skupino tako imenovanih “panterjev”) in član razsodišča ZSKP. V Štandrežu je pel v domačem mešanem pevskem zboru ter zrežiral več iger za dramsko skupino. Pomembna je bila tudi njegova publicistična in uredniška dejavnost predvsem za Katoliški glas in za Koledar Goriške Mohorjeve družbe. Zelo si je prizadeval za slovensko zemljo v Štandrežu in Jeremitišču, ki je bila takrat pod udarom zaradi obsežnega razlaščanja s strani goriške občine, ki je tukaj nameravala graditi ljudska stanovanja ter obrtniško in industrijsko cono s tovornim postajališčem.
Živel je v trdih in zapletenih zgodovinskih razmerah in se brezkompromisno boril za naše narodne pravice bodisi v času fašističnega preganjanja, kakor tudi kasneje, hkrati se je točno zavedal nevarnosti, ki jih je prinašala marksistična revolucija (z ideologijo zaslepljeni rojaki so usmrtili njegova sošolca Lada Piščanca (Trst, 1914 – Cerkno, 1944) in Ludvika Slugo (Visoko na Gorenjskem, 1917 – Cerkno, 1944)). Zelo ga je prizadela odločitev pripravljalnega odbora za postavitev spomenika padlim v NOB, da na spomeniku ne sme biti poleg rdeče zvezde nobenega drugega znaka, niti znaka miru (Pax). V zvezi s tem je predsedniku odbora za postavitev spomenika pisal pismo, v katerem – ob veliki narodni zavednosti – izraža to svojo prizadetost zaradi cenzure krščanskih simbolov in monopolizacije spomenika.
Tako je v pismu predsedniku odbora za postavitev spomenika Danilu Nanutu (1929 – 1999) pisal Jožef Žorž: “/…/ Prav rad bi sprejel Vaše cenjeno vabilo za blagoslovitev spomenika našim vojnim žrtvam, saj ti naši rajnki so nam vsem pri srcu, tako v boju padli partizani, kakor tudi žrtve nacističnih taborišč in zračnih napadov. /…/ je prevladalo in bilo sprejeto stališče tistih odbornikov, ki so zahtevali, da ne sme biti na spomeniku poleg rdeče zvezde nobenega drugega znaka za civilne žrtve, niti znaka miru, ki se običajno postavlja na spomenike mrtvih in je v sosednji vasi Sovodnje celo edini znak na partizanskem spomeniku. Omenjeni odborniki so odklon drugih znakov motivirali s pretvezo, da ne sme biti na spomeniku nič takšnega, kar bi lahko tudi od daleč spominjalo na vero ali Cerkev. S sprejetjem takšnega stališča se sama po sebi izključuje možnost, da se spomenik cerkveno blagoslovi. Zasebno bom prisostvoval slovesnosti, uradno pa, kot sami lahko uvidevate, ne morem. Dovolite, da Vam obenem tudi sporočim, da se bo v nedeljo 27. junija darovala v naši cerkvi prva nedeljska maša za naše vojne žrtve, katerim se odkriva spomenik. /…/ Iz njihove prelite krvi naj raste za nas vse cvetje miru, ljubezni, vzajemnosti in narodne zavesti /…/” (vir: Štandreški duhovniki, gojitelji naših korenin – Damjan Paulin).
Kanonik msgr. Jožef Žorž je umrl 10. januarja 1997 v goriški bolnišnici. Poročal je Novi glas šest dni kasneje o njegovem pogrebu ob ogromni množici ljudi: “Preteklo nedeljo se je na praznik krsta Kristusovega, 12. januarja, versko občestvo v Štandrežu zadnjič poslovilo od svojega pokojnega župnika Jožefa Žorža. Pokojni je umrl v civilni bolnišnici v petek zjutraj. V soboto popoldne so ga pripeljali v štandreško cerkev, kjer so verniki vso noč čuli pri njem in molili, kakor je bila nekoč navada čuvati pri mrliču. V nedeljo dopoldne so bile maše ob njegovi navzočnosti v krsti sredi cerkve. Popoldne ob 14.30 pa je sledil pogreb na domače pokopališče”.
Sv. mašo je vodil nadškof Anton Bommarco (Cres, 1923 – San Pietro di Barbozza, 2004) ob asistenci škofovega vikarja g. Oskarja Simčiča (Medana, 1926 – Gorica, 2022) in dekana Antona Lazarja (Idrija, 1927 – Gorica, 2016) ob somaševanju kakih 40 sobratov s to stran in onstran državne meje ter kanonikov stolnega kapitlja. Zadnje slovo po maši so izrekli domačin iz Dornberka, rojstne vasi pokojnega župnika, Damjan Paulin (Jeremitišče, 1943) v imenu vaščanov, Peter Černic (Gorica, 1972) v imenu skavtov in Isabel Paškulin (Gorica, 1986) v imenu učencev osnovne šole (vir: Novi glas). Na pokopališču so mu zapeli moški zbor iz Dornberka ter štandreška mešana zbora Oton Župančič in Štandrež.
Pokopan je bil na pokopališču v Štandrežu v grobu duhovnika, učitelja, profesorja katehetike in pedagogike v centralnem semenišču v Gorici in častnega kanonika, monsinjorja Jožefa Marušiča (Štandrež, 1823 – Gorica, 1891). Na njegovem nagrobnem kamnu piše: “Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil (2 Tim 4,7). Tukaj počiva dolgoletni štandreški župnik in dekan msgr. Jožef Žorž, Dornberk, 19. 10. 1915 – Gorica, 10. 01. 1997, 58 let gospodov vinogradnik”.
V hvaležen spomin napisal Dimitri Tabaj.
