Marija Lorger (poročena Jager) se gospe Vide spominja kot tople in prijazne ženske. Ni je učila, vendar ji je s prijazno gesto polepšala otroštvo.
Tako pripoveduje: “V šolo in domov sem hodila mimo Lorgerjeve hiše. Pot me je nato peljala do sv. Barbare in naprej na Cerovec. Nekoč me je poklicala gospa Vida in mi poklonila krasne, lakaste čevlje, rekoč, da meni bodo pa gotovo prav. Vso pot do doma sem jih tesno stiskala k sebi. Tako lepih čevljev še nisem nikoli imela. Mama Milika, ki je bila pri družini Lorger pred poroko nekaj časa v službi, je pripomnila, da je bila gospa vedno dobra za vse. Še danes, ko si lahko, kupim čevlje, ki si jih želim, vedno pomislim na tiste male, lakaste čevlje, meni najdražje.”
