Gospo Vido Lorger, rojeno Mulej, sem spoznala leta 1974, ko sem pri njej najela stanovanje. Spominjam se je kot omikane, prijazne in urejene gospe, ki je tudi v poznih letih ostala dejavna, vedoželjna in polna življenjske energije. Čeprav je vse življenje nekoliko ostajala v senci svojega moža, zdravnika dr. Viktorja Lorgerja, in svaka, arheologa dr. Frana Lorgerja, je s svojim delom, značajem in predanostjo pustila pomembno sled v življenju Šmarja pri Jelšah.
Ko smo v okviru domoznanskega krožka, ki deluje pri Knjižnici Šmarje pri Jelšah, iskali zgodbe o ljudeh, ki so zaznamovali naš kraj, sem se odločila, da obudim spomin prav nanjo. V dolgih in iskrenih pogovorih sem odkrivala njeno izjemno organizacijsko sposobnost, prefinjen smisel za humor ter življenjsko vedrino, ki je bila nalezljiva. Kot učiteljica je vzgojila številne generacije danes že ostarelih Šmarčanov, ki se je še vedno radi in s spoštovanjem spominjajo. Skoraj vse življenje je živela in dejavno soustvarjala življenje v Šmarju pri Jelšah, zato si zasluži, da njena zgodba ne utone v pozabo.
Naj bo ta zapis moj poklon gospe Vidi Lorger in hkrati zahvala za vse življenjske modrosti, ki mi jih je zaupala, ter za čas, ki sva ga preživeli pod isto streho v hiši na naslovu Šmarje 113, v vili, ki danes stoji le še v spominih.
Gusta Grobin
