Marijo Gutenberger je spoznal med bivanjem v hiši njenih pokojnih staršev Ludvika Gutenbergerja in Marije, rojene Premru. Poročila sta se leta 1923, na njen 18. rojstni dan. Po poroki je prevzel tudi skrbništvo nad trinajstletnim svakom Josipom (Pepčetom).
V skladnem, 63 let trajajočem zakonu, se je paru najprej rodila hči Zrnka (1923) in nato sin Bogdan (1924). Kljub malima otrokoma in skrbi za gospodinjstvo ter onemoglo babico Terezijo je žena Majda, kot jo je klical, tudi po poroki skrbela za malo družinsko podjetje. Mladega Pepčeta sta, v skladu z željo pokojne mame Marije Gutenberger, v Mariboru in Slovenskih Konjicah izšolala za trgovski poklic. Po končanem izobraževanju se je vrnil v Mežico in prevzel od sestre Majde trgovsko in mlinsko dejavnost, elektrarno pa je vodila dalje samostojno. Fotografije in korespondenca iz družinskega arhiva kažejo naklonjenost Rudolfa Galloba do mladega svaka, ki se je v veliki meri zgledoval po skoraj 10 let starejšem sestrinem možu, le-ta pa ga je usmerjal v aktivno delovanje v tistih dejavnostih in društvih, ki so bile povezane s športom, rekreacijo in narodno zavednim delovanjem.
Po bratovi nenadni smrti je leta 1940 žena Majda postala edina lastnica družinske hiše s trgovino ter mlina z malo elektrarno. Trgovino, ki je bila zaradi velike konkurence nedonosna, je Pepče oddal v najem že pred vojno, mlinsko dejavnost je izvajal zaposleni mlinar, malo elektrarno pa ji je pomagal upravljati mož Rudolf, saj so bile naprave tehnološko že nekoliko zastarele.
Leta 1938 se je rodila najmlajša hčerka Marija (Mojka). Starejša hči Zrnka se je takrat že šolala v Ljubljani, sin Bogdan pa je v Mežici zaključeval šolanje in se nato vpisal na Drugo gimnazijo v Mariboru. Leta 1940 je zbolel za juvenilnim diabetesom. Sinova bolezen je starša hudo prizadela, a sta upala na najboljše: Upam, da boš kmalu tako daleč, da Ti bodo mogli določiti natančno dieto, ker le tako bo možno, da se boš potem še z lastno disciplino izkopal iz bolezni, ki je prišla tako nenadno. […] Bolezen je pač še hujša kot revščina, zato je moja želja, da bi bili vsi zdravi.4 Zaradi zdravstvenih komplikacij ob zastrupitvi krvi je Bogdan maja 1942 umrl v celovški bolnici. Nenadna smrt še ne 18-letnega sina se je globoko zarezala v družino in tako prizadela oba starša, da o njem nista bila zmožna napisati nobenih spominov.
Obe hčerki sta si družini ustvarili na Koroškem. Bil je ded trem vnukinjam, učiteljska žilica v njem pa mu je omogočala, da jih je naučil vsega, kar jih je zanimalo: iz leskove šibe narediti piščalko, narisati živali, pisati in računati, okrasiti božično jelko, oskrbovati vrt, cepiti drevje, hraniti čebele in točiti med,… Po zimskem sankanju ali sprehodu po mežiških cestah in pred spanjem pa je v svetli, topli kuhinji, ob glasnem tiktakanju velike stenske ure, njegov globoki glas pripovedoval znane in neznane pravljice, zgodbe, minule dogodke … Zapustil je neprecenljivo dediščino, ki v človeku ostane in ga bogati za vedno – lepe spomine: Spomini so paradiž, iz katerega nas nihče ne more pregnati.
_____
4 Iz pisma sinu Bogdanu leta 1940.
