Strunjan

Strunjan je razloženo naselje na Strunjanskem hribu v občini Piran, ki se je razvilo ob potoku Roja na osojnem pobočju Prevala. Od nekdaj je bil ugoden za poselitev tudi zaradi izvirov pitne vode. Ostanki utrdbe in majhnega pristanišča iz rimske dobe kažejo na zgodnjo poselitev tega območja. Strunjan je že dve tisočletji povezan s Piranom – bil je njegovo naravno gospodarsko zaledje, tudi zaradi rodovitne zemlje in podnebja, primernega za pridelavo oljčnega olja in poljščin, ravnica Roje v zavetrju klifov pa za pridelavo soli.

Strunjanski polotok je iz fliša, torej izmenjujočih se plasti laporja in peščenjaka, prepoznaven pa je po klifu. Pod klifom se odpira Mesečev zaliv, čigar ime je nastalo šele v 60-ih letih po navdihu iz romanov Jacka Londona, uporabljati ga je začel trener veslanja Miran Blažina. Starejše ime je bilo Zaliv sv. Križa oz. Sotto la Croce (Zavarovana območja …, 2003, str. 34–35).

Ime Strunjan naj bi se razvilo iz Stronnianum (preadium), torej Stronijevo posestvo iz osebnega imena Stronnius. Ljudska etimologija pa pravi, da naj bi dobil ime po strunah, saj naj bi pastirji igrali glasbila s strunami med pašo ovac.

Strunjan je kmetijski, romarski in zdraviliški kraj. Kraj ima rodovitno prst in ugodno klimo, razvito ima vinogradništvo, oljkarstvo, pridelavo zgodnjih vrtnin (zlasti paradižnik, grah, krompir) in sadja (jagode, češnje, marelice), zlasti pomembni pa so kakiji, zato v Strunjanu v novembru poteka znan praznik kakijev. Do sredine 19. stoletja so od aprila do avgusta z barkami dnevno prevažali pridelke v Trst.

Strunjan je najbolj prepoznaven po cerkvi Marijinega prikazanja in strunjanskem križu na vrhu klifa, sicer pa tudi po naravnem rezervatu (od leta 1990 del Krajinskega parka) in priljubljeni plaži. Poleg tega je znan po solinah, Vili Tartini, drevoredu pinij ob magistralni cesti, turističnem kampu, turističnem naselju Salinera in zdraviliškem kompleksu Krka. V Strunjanu je tudi osnovna šola oziroma Center za usposabljanje Elvire Vatovec za otroke s posebnimi potrebami.

Za Strunjan so pomembne tudi strunjanske soline, ki so po velikosti sicer majhne (le 17 ha), so pa najsevernejše soline v Sredozemlju, omenjene so v Statutu mesta Piran že leta 1274 in so starejše od Sečoveljskih. Pogosto so omenjene tudi v notarskih knjigah, kar kaže na njihov pomen. Soline so zdaj del Krajinskega parka Strunjan, ki je bil ustanovljen z namenom ohranjanja biotske raznovrstnosti, ogroženega habitata in varovanja naravnih vrednot.

Ena od znamenitosti v Strunjanu je Tartinijeva vila, ki je dobila ime po vili, ki jo je dal zgraditi oče slavnega violinista Giovanni Antonio Tartini, Firenčan, ki se je  preselil v Piran in se poročil s Pirančanko Caterino Zangrado. V Piranu je opravljal službo solnega pisarja beneške republike in bil pomemben trgovec. V posesti je imel solinska in kmetijska polja ter lovišče rib. V 17. stoletju je odkupil zemljiško posest, kjer je nekdaj stal benediktinski samostan. V vili je Giuseppe Tartini preživljal svoje otroštvo. Leta 1798 je vila prešla v last družine Vatta. V letih 1900–1907 je v njej zlasti pozimi bival grof Stadion, nato je stavba menjavala lastnike in najemnike. Ob vili sta bili še dve skladiščni poslopji, na južni strani pa cerkvica sv. Basa. Leta 1954 so vilo nacionalizirali in jo kmalu zatem zaradi dotrajanosti podrli. Med letoma 1958 in 1964 po načrtih Vinka Glanza zgradili novo vilo, ki je služila kot protokolarni objekt. Podrli so tudi cerkev in na njenem mestu zgradili ploščad. Zdaj je namenjena turistični in protokolarni dejavnosti.

Strunjan je znan romarski kraj z renesančno cerkvijo Marijinega prikazanja, pred njo pa je tam že prej stala manjša cerkev. Za prvotno Marijino cerkev, postavljeno okoli leta 1200, so sprva skrbele benediktinke, ki so imele samostan ob cerkvi sv. Basa. Nato so jo leta 1221 prevzeli benediktinci iz samostana s cerkvijo sv. Duha na drugi strani solin. Konec 14. stoletja so Strunjan zapustili, duhovniki iz Pirana pa so skrbeli za objekt.

Leta 1463 je cerkvico na lastne stroške obnovila Osvalda Petronio, vdova po Krištofu Petroniu, po domače Barcazza. Obvezala se je za popravilo in da bo za vzdrževanje cerkvice in namestitev kanonika darovala pet njiv in pet polj solin. Kanonik Venerio se je obvezal, da bo nadzoroval obnovitvena dela in cerkvico vzdrževal ter opravil dvanajst maš letno. Pirančan, ki je imel v najemu soline in bil dolžan vzdrževati cerkev pa te naloge očitno ni opravljal in že dvajset let po obnovi je bila v tako slabem stanju, da ni bila primerna za maševanje, zato naj bi se za obnovo zavzela sama Marija.

Prikazanje se je zgodilo v noči na 15. avgust 1512, ko sta Marijo videla dva čuvaja vinogradov iz Pirana Giovanni Grandi in Pietro di Zagabria. Čuvaja sta videla plamen in mu sledila ter naletela na belo oblečeno ženo, ki si je z roko podpirala glavo, poleg nje pa je klečal bradat starček s svečo. Čuvajema je predala sporočilo za župnika: naj se cerkev popravi ali pa gorje Piranu.

Od tega dogodka so se v Strunjan začeli stekati romarji iz celotne Istre. Zgradili so novo cerkev, posvečeno sv. Mariji od prikazanja (Santa Maria della Visione). Za potrebe romarjev je ob cerkvi nastalo gostišče, kjer je bil nastanjen tudi stalni kaplan. Na praznik Marijinega vnebovzetja se tudi dandanes v Strunjanu srečajo romarji. Od 1600 stoji nad morjem velik kamnit križ, ki so ga leta 1912 obnovili frančiškani in mornarji, in označuje bližino Marijinega svetišča. Romarji so prihajali iz okoliških vasi, pa tudi iz obalnih mest, tudi iz Trsta. Tisti iz mest so pogosto prihajali z barkami, vaščani pa peš. Mornarji in ribiči so prosili za varstvo in pomoč na viharnem morju, ženske pa so se k Mariji zatekale za lahek porod.

Leta 1907 je tržaško-koprski škof Frančišek Nagl cerkev izročil v upravljanje frančiškanom iz Trenta, ki so pripravili svečano praznovanje 400. obletnice prikazanja in pridobili dovoljenje za kronanje podobe strunjanske Marije ter prenovili cerkev. Ob praznovanju 400-letnice so priredili procesijo z Marijino kronano podobo, ki so jo odnesli do obale, nato pa z ladjico v Piran vse do sv. Jurija, zvečer pa jo po isti poti popeljali nazaj.

Po prvi svetovni vojni so ob cerkvi postavili samostan in zaradi priljubljenosti svetišča leta 1937 pripravili načrte za večjo cerkev, a je gradnjo preprečila druga svetovna vojna. Po koncu vojne je bil samostan nacionaliziran. Po letu 1954, ko je Slovenska Istra pripadla Jugoslaviji, so upravljanje Marijinega svetišča prevzeli slovenski frančiškani province sv. Križa in leta 1961 je postal Strunjan samostojna župnija Marijinega prikazanja. Cerkev so ponovno obnovili za 490. obletnico prikazanja. Samostan je bil vrnjen frančiškanom leta 2012, pred praznovanjem 500. obletnice prikazanja, ko se je ponovno priredilo svečano procesijo po morju.

Marija naj bi se v Strunjanu še enkrat prikazala med prvo svetovno vojno, 30. maja 1915, upravniku solin Francu Vlahu.

Glavni romarski shodi v Strunjan so Veliki šmaren ali praznik Marijinega vnebovzetja (15. avgust), Mali šmaren ali praznik Marijinega rojstva (8. september) in druga velikonočna nedelja oz. Bela nedelja.

Literatura

Čuk, S. (1992). Strunjan ob 480-letnici Marijinega prikazanja = Strugnano nel 480° anniversario dell’apparizione di Maria. Župnijski urad.

Piranske soline: Slovenija = Piran Salt Pans. (2015). Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za dediščino Sredozemlja, Univerzitetna založba Annales.

Prelovšek, D., Avguštin, M., Bajec, E., Deu, Ž., Hrausky, A., Todosovska-Šmajdek, U., Kovač, M. M., Leben, N., Mihelič, B., Podkrižnik, N., Sapač, E., in Sapač, I. (2013). Slavne vile na Slovenskem. Foibos.

Pucer, A. (2005). Popotovanje po Slovenski Istri. Libris.

Simič, S. (2000). Piran na robovih stoletij. Institut za komunikacije in informatiko.

Simič, S., & Pucer, A. (2001). Slovenska Istra – zaledje. IKI.

Špeh, R. (2002). Strunjan: 490. obletnica Marijinega prikazanja. Brat Frančišek.

Špeh, R. (2012). Popravi mojo hišo: Strunjan: 500 let Marijinega prikazanja: [1512-2012]. Brat Frančišek.

Zavarovana območja in njihov pomen za turizem: morska učna pot: Mesečev zaliv in njegovi zakladi: strokovni seminar in terensko delo, 28.-29. november 2003, Strunjan = Protected areas and their meaning for tourism.